Jedro

Dejstvo, da je tožnik občasno zamenjaval sodelavca, še ni razlog zato, da bi bil upravičen do vtoževane razlike v plači oziroma, da je bilo kršeno načelo enakega plačila za enako delo, če mu razlika ni bila izplačana. Tožnik in sodelavec sta opravljala delo vsak na svojem tipu zrakoplova, zato je potrebno zaključiti, da njuno delo ni bilo enako.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika za obračun bruto razlike v plači, odvod pripadajočih davkov in prispevkov ter izplačilo neto razlike v plači in sicer za čas od 22. 4. 2004 do 16. 10. 2006 med plačo z upoštevanjem količnika 3,30 in plačo s količnikom 5,30, za obdobje od 17. 10. 2006 do 31. 5. 2007 med plačo z upoštevanjem količnika 3,60 in plačo s količnikom 5,30, za obdobje od 1. 6. 2007 do 31. 7. 2008 med plačo s količnikom 4,00 in plačo s količnikom 5,30 in za čas od 1. 8. 2008 dalje med plačo z upoštevanjem 37. plačnega razreda ter 44. plačnim razredom, to je v višini plače, ki bi jo tožnik moral v navedenem obdobju prejemati za dolžnost letalskega inženirja, vse s pripadajočimi dodatki, v 15 dneh in pod izvršbo (I/1. točka izreka izpodbijane sodbe). V I/2. točki izreka je zavrnilo tudi njegov zahtevek za povrnitev pravdnih stroškov s strani tožene stranke. V II. točki izreka je naložilo tožniku, da je dolžan toženi stranki povrniti njene pravdne stroške v znesku 1.474,26 EUR v 15 dneh, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamud do plačila.

Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov in zaradi kršitve načela enakega sojenja pritožuje tožnik in predlaga pritožbenemu sodišču, da njegovi pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje odstopa od odločitve v zadevi, ki se je vodila pred prvostopenjskim sodiščem pod opr. št. Pd 514/2008 in je bila potrjena s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 746/2011 in ki se nanaša na primerljivo dejansko stanje. Obseg dela, ki ga je tožnik od 22. 4. 2004 dalje opravljal na dolžnosti letalskega inženirja, je bil enak obsegu dela in nalog A.A., B.B. in C.C., katerim pa je tožena stranka priznala plačo z upoštevanjem količnika na podlagi 65. člena ZDDO. Ne drži ugotovitev sodišča prve stopnje, da bi se dela in naloge sodelavcev razlikovale od del in nalog tožnika. Te naloge so povsem enake, kar je nesporno razvidno iz same formacije. Tožnik se ne more strinjati s stališčem in navajanjem sodišča, da bi bila upravičenost do količnika za določitev plače na podlagi 65. člena ZDDO določena le za posamezna delovna mesta glede na čas zasedenosti in dolžnosti in da bi bila razlika med dolžnostmi dodatno specifično strokovno znanje ali posebna izurjenost. Navedenih kriterijev ni mogoče zaslediti niti v sklepu Vlade RS niti v formaciji, tega pa ni zatrjevala niti tožena stranka. Tožena stranka ima v formaciji dolžnosti letalskega inženirja različno vrednotene. Dejstvo, kdaj je bil kateri od delavec razporejen na dolžnost letalski inženir, ne more biti podlaga za določitev različnih količnikov. Časovna komponenta kot tisti odločilni element pri določanju plače delavcem je unikum v slovenski praksi, ki je verjetno razumljiv in pravičen le za toženo stranko. Tožena stranka je kršila z ustavo zagotovljeno načelo enakega plačila za enako delo. Protispisna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnik nikoli ni opravljal dela skupaj z A.A.. Iz dokaznega postopka je ugotoviti, da tožnik in A.A. nista nikoli opravljala istih del na istem zrakoplovu. Tožnik se je z njim vsakodnevno srečeval pri opravljanju enakega dela, sedela sta v isti pisarni in opravljala popolnoma enako delo, vendar vsak za svoj tip zrakoplova, medsebojno pa sta se tudi zamenjavala. Dejstvo, da naj bi pri tožniku upoštevali šolanje za drug tip zrakoplova kot pri A.A., je klasično zavajanje tožene stranke. Delo letalskega inženirja se ne razlikuje glede na tip zrakoplova. Tožnik je A.A. neposredno tudi zamenjaval, med njima ni bilo bistvene razlike v delovnih izkušnjah, saj drugače ne bi pridobil licence v istem obdobju. Sodišče je zmotno ugotovilo dejansko stanje in posledično nepravilno uporabilo materialno pravo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo niti v pritožbi smiselno zatrjevane bistvene kršitve določb postopka iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, niti preostalih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo in da je na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v tem individualnem delovnem sporu enkrat že odločalo in tožnikovo tožbo s sklepom opr. št. I Pd 429/2009 z dne 3. 4. 2012 zavrglo v delu, ki se je nanašal na obračun ter izplačilo razlik v plači, skupaj z vsemi dodatki in zakonskimi zamudnimi obrestmi, zavrnilo je njegov zahtevek za povrnitev pravdnih stroškov in mu naložilo, da toženi stranki povrne njene pravdne stroške v znesku 327,50 EUR v 15 dneh in pod izvršbo. Pritožbi tožnika zoper navedeni sklep je pritožbeno sodišče ugodilo in s sklepom opr. št. Pdp 590/2012 z dne 18. oktobra 2012 izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek, odločitev o pritožbenih stroških pa pridržalo za končno odločbo.

V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje prebralo izpovedbe tožnika ter prič D.D., E.E., A.A. in F.F., vpogledalo v vso listinsko dokumentacijo, ki se nahaja v spisu in na podlagi tako izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da tožnikov tožbeni zahtevek ni utemeljen.

Neutemeljena je pritožbena navedba tožnika, s katero smiselno uveljavlja bistveno kršitev določb postopka iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi jo sodišče prve stopnje storilo v 13. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Ta kršitev je podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. V 13. točki obrazložitve izpodbijane sodbe je sodišče ugotovilo, da so tožnik in primerjalni delavci delali na različnih vrstah zračnih plovil, kar je bil eden od razlogov za različno vrednotenje njihovega dela, pri čemer so pomembne razlike med tožnikom in delavci, s katerimi se tožnik primerja, tudi v delovnih izkušnjah na dolžnosti letalski inženir. Ta ugotovitev pa ne pomeni, da je podana bistvena kršitev določb postopka iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj je sodišče do nje prišlo na podlagi dokazne ocene izpovedb zaslišanih prič in tožnika. V kolikor pa se tožnik z navedeno pritožbeno navedbo ne strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje pa predstavlja ta pritožbena navedba pritožbeni razlog nepopolno oziroma zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, ki pa prav tako ni podan, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika na podlagi ugotovitve, da je tožnik na delovnem mestu letalski inženir opravljal drugačne naloge, kot primerljivi delavci, da so bili preostali delavci imenovani na dolžnost letalski inženir prej kot tožnik in da so bili vsi primerljivi delavci imenovani na formacijsko dolžnost, za katero je bil določen količnik ob upoštevanju 65. člena Zakona o delavcih v državnih organih (ZDDO, Ur. l. RS, št. 15/90 in nadalj.). Citirani člen je določal, da lahko vlada za posamezna delovna mesta, ki zahtevajo specifična strokovna znanja ali posebno izurjenost oziroma za delovna mesta, ki zaradi zahtevnosti in izpostavljenosti ter za delovna mesta, ki jih je nujno potrebno zasesti zaradi nemotenega in učinkovitega delovanja države, izjemoma določi višji količnik, kot je določen v zakonu.

Iz spisovnih podatkov je razvidno, da je tožnik v vtoževanem obdobju opravljal delo na dolžnosti, na katero je bil imenovan z ukazi tožene stranke in da je bila tožniku za to delo določena plača z odločbami oziroma sklepi (A1 – A5). Iz podatkov spisa ne izhaja, da bi tožnik te odločbe izpodbijal, tako da so postale dokončne in pravnomočne, kar pomeni, da so toženi stranki utemeljeno služile za obračun tožnikove plače v višini, kot mu je dejansko bila obračunana ter izplačana.

Tožnik se v pritožbi neutemeljeno sklicuje na odločitev v zadevi pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 746/2011. V citirani zadevi je bil namreč tožnik formalno razporejen na dolžnost, na kateri pa ni opravljal dela, temveč je dejansko opravljal delo na drugi dolžnosti. V citirani zadevi je torej tožnik vtoževal plačilo po dejansko opravljenem delu, ki je bilo različno od tistega, za katerega je imel odločbe o določitvi plače, medtem ko je v konkretni zadevi tožnik opravljal delo na isti dolžnosti, za katero mu je bila z odločbami določena plača. Neutemeljen je pritožbeni očitek tožnika, da je izpodbijana sodba nezakonita zato, ker je bilo z njo potrjeno, da lahko delavci na isti dolžnosti prejemajo različno plačo. To dejstvo še ni v nasprotju z načelom enakostjo oziroma s principom enakega plačila za enako delo, saj je lahko razlika v plači posledica različnih okoliščin, tudi tega, koliko časa določen delavec že opravlja delo na dolžnosti oziroma na delovnem mestu (tako tudi sodba in sklep pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 698/2012 z dne 16. 8. 2012, sodba in sklep Pdp 470/2012 z dne 29. 11. 2012, …). Že omenjeni 65. člen ZDDO je dajal Vladi RS podlago, da izjemoma določi višji količnik za posamezna delovna mesta od tistega, ki je določen v zakonu. Iz dokaznega postopka (izpovedba priče D.D.) izhaja, da je do razlikovanja v količnikih prihajalo zato, ker so bili delavci na dolžnosti oziroma delovna mesta razporejeni v različnih obdobjih, pri čemer so delavci, ki so imeli višji količnik skladno z določbo 65. člena ZDDO v prejšnji formaciji, ta količnik prenesli tudi v novo formacijo.

Dejstvo, da je tožnik občasno zamenjaval sodelavca A.A. še ni razlog zato, da bi bil upravičen do vtoževane razlike v plači oziroma, da je bilo zato kršeno načelo enakega plačila za enako delo. Ker že iz pritožbenih navedb izhaja, da sta tožnik in A.A. opravljala delo vsak na svojem tipu zrakoplova, je potrebno zaključiti, da njuno delo ni bilo enako. Enakega opravljanja dela pa ni potrdil niti D.D., kot to zmotno navaja pritožba. D.D. je namreč na vprašanje, ali je tožnik opravljal v obdobju od 22. 4. 2004 do 31. 7. 2008 enako dolžnost kot B.B. in A.A., odgovoril, da je tožnik v tem obdobju delal v oddelku inženiringa in je sicer opravljal tehnične priprave za zrakoplove tipa A., podobno kot sta to opravljala A.A. za ... oziroma B.B za helikopterje tipa B. Na podlagi tega odgovora pa ni mogoče zaključiti, da je tožnik opravljal enako delo kot A.A. in B.B..

Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožnika zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.