Jedro

Za odplačni prenos lastninske pravice na nepremičnini po 3. členu ZDPN-2 gre tudi pri prometu nepremičnin v izvršilnem postopku, kjer dolžnik nastopa smiselno kot prodajalec nepremičnine. Davčna obveznost nastane ob domiku nepremičnine in ne šele ob vpisu kupca nepremičnine v zemljiško knjigo.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopni davčni organ je z izpodbijano odločbo tožeči stranki od davčne osnove 20 628,87 EUR odmeril davek na promet nepremičnin po stopnji 2% v znesku 412,58 EUR ter ga naložil v plačilo na prehodni davčni podračun proračuna občine A. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe sledi, da je bil prvostopnemu organu predložen pravnomočni sklep pristojnega (izvršilnega) sodišča z dne 19. 1. 2012 o domiku nepremičnin (zemljišč), prodanih (na javni dražbi) za znesek 21 041,45 EUR. Pri odplačnem prenosu lastninske pravice na navedenih nepremičninah je določena obveznost plačila davka na promet nepremičnin v skladu s 1. in 3. členom Zakona o davku na promet nepremičnin (v nadaljevanju ZDPN-2). Zavezanec za davek je po 5. členu istega zakona prodajalec nepremičnine. Davčna osnova je ugotovljena v skladu s 14. členom ZDPN-2, pri čemer je davčni organ za davčno osnovo sprejel prodajno ceno nepremičnine, kot je določena v sklepu o domiku. Na podlagi navedenega je davčni organ ugotovil davčno osnovo ter po stopnji 2%, določeni v 9. členu ZDPN-2, odmeril davek na promet nepremičnin ter ga naložil v plačilo v znesku, ki je razviden iz izreka odločbe.

Pritožbo tožeče stranke zoper izpodbijano odločbo je drugostopni davčni organ zavrnil kot neutemeljeno. V obrazložitvi ugotavlja, da je odločitev prve stopnje pravilna in zakonita. Meni, da predstavlja prodaja nepremičnine na javni dražbi, ki jo opravi sodišče zaradi poplačila terjatev upnikov, odplačni prenos lastninske pravice na nepremičnini, pri katerem ima dolžnik v izvršilnem postopku položaj prodajalca nepremičnine in s tem zavezanca za davek na promet nepremičnin iz prvega odstavka 5. člena ZDPN-2. V konkretnem primeru tožeča stranka kot bivša lastnica nepremičnin nastopa kot prodajalka nepremičnin, zato je zavezana za plačilo davka. Pritožbenih navedb, ki se nanašajo na prodajo nepremičnin v izvršilnem postopku, po presoji organa druge stopnje glede na povedano ni mogoče upoštevati. Iz spisov tudi kot nesporno sledi, da je sklep o domiku nepremičnin postal pravnomočen ter da so bili s tem izpolnjeni zakonski pogoji za odmero davka glede na 14. člen ZDPN-2, po katerem davčni organ odmeri davek po uradni dolžnosti, pristojno sodišče pa zagotovi plačilo davka iz kupnine pri prodaji nepremičnine. Ker pa je zavezanec za plačilo davka po 5. členu ZDPN-2 v vsakem primeru prodajalec, se le-temu z ustreznim pravnim aktom odmeri davek, kot to sledi tudi iz sodbe naslovnega sodišča opr. št. U 1461/2008 in kot je bilo to storjeno v konkretnem primeru.

Tožeča stranka se z izpodbijano odločbo ne strinja in smiselno predlaga njeno odpravo. V tožbi navaja, da poteka v zvezi s prodajo njenega premoženja kazenski pregon proti več osebam, kot to sledi iz zahteve za preiskavo in obtožnice, ki ju prilaga tožbi. Vsa dokumentacija v tej zvezi je sicer na sodišču v B. Vpis v zemljiško knjigo do 22. 5. 2012 ni bil opravljen in je torej tožnica še vedno lastnica vseh nepremičnin. Na dražbi pa se je prodajalo mimo nje, zato meni, da ni dolžna ničesar plačati.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče je pri presoji zakonitosti izpodbijane odločbe upoštevalo podatke upravnih spisov in ugotovilo, da ni podlage za dvom v pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe. Tožena stranka je po presoji sodišča pravilno ugotovila, da je tožeča stranka zavezanka za davek na promet nepremičnin in to tudi pravilno obrazložila. Sodišče se zato na razloge, razvidne iz obeh davčnih odločb, po pooblastilu iz 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sklicuje in jih ne ponavlja. V zvezi s tožbenimi ugovori pa dodaja: Za odločitev je bistveno, da je v konkretnem primeru prišlo do prometa nepremičnin, to je do odplačnega prenosa lastninske pravice na nepremičnini po 3. členu ZDPN-2. Za odplačen prenos lastninske pravice na nepremičnini gre po presoji sodišča in po ustaljeni sodni praksi tudi pri prometu nepremičnin v izvršilnem postopku, kjer dolžnik, v konkretnem primeru tožnica, nastopa smiselno kot prodajalec nepremičnine. Takšno stališče dodatno potrjujejo določbe 14. člena ZDPN-2, na katere se sklicuje že organ druge stopnje, in po katerih, ne glede na 11. člen tega zakona, zavezanec, katerega nepremičnina je bila prodana na javni dražbi v izvršilnem postopku, ne vloži davčne napovedi, davek pa odmeri davčni organ po uradni dolžnosti v 30 dneh po prejemu pravnomočnega sklepa o domiku, ki ga sodišče pošlje davčnemu organu na območju, kjer leži nepremičnina. Prav to pa je bilo, kot nesporno sledi iz upravnih spisov, storjeno v konkretnem primeru. Nasprotno iz spisov ne sledi, da se je prodajalo „mimo tožnice“, kot se navaja v tožbi, saj je iz sklepa o domiku jasno razviden tožničin položaj dolžnice v izvršilnem postopku. In ker davčna obveznost po že povedanem nastane ob domiku nepremičnine in ne šele ob vpisu kupca nepremičnine v zemljiško knjigo, tudi tožbena navedba, da je tožnica še vedno vpisana kot lastnica nepremičnin v zemljiški knjigi, ni pomembna za odločitev.

Ker je torej po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče tožbo na podlagi določb 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Glede na nesporne dejanske okoliščine, ki so podlaga za odločitev, je sodišče na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo v zadevi brez glavne obravnave.