Jedro

Kaznivost poskusa pri kaznivem dejanju po prvem odstavku 299. člena KZ-1.

Izrek

I. Pritožba zagovornika obdolženega A. A. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženi je dolžan plačati sodno takso v višini 84,00 EUR.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Mariboru je kot sodišče prve stopnje 30. 1. 2020 obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja preprečitve uradnega dejanja ali maščevanja uradni osebi po prvem odstavku 299. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter mu po 57. členu KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen tri mesece zapora, ki ne bo izrečena, če obdolženi v preizkusni dobi enega leta ne bo storil novega kaznivega dejanja. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) mora obdolženi vrniti stroške tega postopka iz drugega odstavka 92. člena ZKP v višini 49,60 EUR ter plačati sodno takso. To je v odločilnem vsebina izreka, izdanega v sodbi I K 41717/2018. 2. Zoper sodbo se je pritožil obdolženčev zagovornik zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi odločbe o kazenski sankciji in stroških kazenskega postopka. Sodišču druge stopnje smiselno predlaga, da sodbo spremeni tako, da obdolženega obtožbe oprosti ali da jo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Ker pritožnik bistvenih kršitev določb kazenskega postopka ni opredelil, je sodišče druge stopnje, izhajajoč iz pritožbene obrazložitve štelo, da uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Pravi namreč, da je obdolženi po opisu kaznivega dejanja v izreku sodbe le to poskusil storiti, nakar je v sklepnem delu opisa navedeno, da je bilo kaznivo dejanje dokončano.

5. Na takšen način uveljavljana bistvena kršitev določb kazenskega postopka ni podana. Pritožnik prezre zakonski opis obravnavanega kaznivega dejanja, ki ga je preslikanega k pritožbi celo priložil. Po zakonskem opisu to dejanje ni dokončano le tedaj, ko je storilcu uspelo s silo ali grožnjo, da bo silo neposredno uporabil, uradno dejanje preprečiti, ampak ko to na enak način že poskusi storiti. Kaznivost, pogojno imenovanega neuspelega poskusa je v tem primeru določena v sami dispoziciji prvega odstavka 299. člena KZ-1, kar je povsem skladno z določbo 34. člena KZ-1, katerega preslikano besedilo je k pritožbi prav tako priloženo. Ker konkretni opis kaznivega dejanja v izreku sodbe sledi njegovemu zakonskemu opisu, izrek sodbe ne nasprotuje sam sebi ter v splošnem ni nerazumljiv, kot je to bilo sicer iz preizkušene pritožbene obrazložitve razumeti.

6. V nadaljevanju pritožbene obrazložitve je nato na 4. strani pritožbe bistvena kršitev kazenskega postopka še enkrat neopredeljeno omenjena, vendar je po vsebini jasno, da se pritožnik ne strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje glede izpovedb posameznih prič. Gre za predmet, ki se nanaša na izpodbojni razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in ne za predmet v zvezi s katerokoli bistveno kršitvijo določb kazenskega postopka iz 371. člena ZKP, ki bi sicer morala biti prav posebej identificirana.

7. Pritožnik tudi ni opredelil uveljavljanih kršitev kazenskega zakona, vendar je sodišče druge stopnje znova po pritožbeni obrazložitvi štelo, da uveljavlja kršitvi kazenskega zakona iz 1. in 5. točke 372. člena ZKP. Po njegovem je kaznovalni okvir za kaznivost poskusa pri obravnavanem kaznivem dejanju preozek oziroma je zanj zagrožena prenizka kazen zapora, kaznivost poskusa pod mejo kazni iz prvega odstavka 34. člena KZ-1 pa ni posebej predpisana. Razen tega bi sodišče prve stopnje moralo uporabiti pooblastilo iz petega odstavka 299. člena KZ-1 ter obdolženemu kazen zaradi očitnega nezakonitega ravnanja uradne osebe, odpustiti.

8. Pritožnik se v obeh primerih moti. V prvem je kaznivost poskusa določena v sami dispoziciji prvega odstavka 299. člena KZ-1, kar je bilo v zvezi z uveljavljano bistveno kršitvijo določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP že obrazloženo. V drugem primeru je odpustitev kazni zgolj fakultativna pod pogojem, da je bilo očitno nezakonito ravnanje uradne osebe po sodišču prve stopnje tudi ugotovljeno. Ker to po razumljivih razlogih v točki 11 do 14 obrazložitve sodbe ni bilo, o odpustitvi kazni, kot je določena v navedenem petem odstavku 299. člena ZKP, ni bilo niti misliti.

9. Zakonitost ravnanja sodnega izvršitelja B. B. je obenem eno izmed dveh jeder pritožbene obrazložitve, s katero pritožnik nasprotuje ugotovljenim odločilnim dejstvom. V tej zvezi pravi, da 5. 1. 2018 ni bilo opravljeno nobeno uradno dejanje, saj je bila obdolženčeva, pogojno zakonita deložacija 3. 1. 2018 zaključena. Tega dne so bili ključi po sodnem izvršitelju in njegovih pomočnikih na hiši zamenjani in izročeni pooblaščencu upnika. Naknadno dogajanje, o katerem obdolženi ni bil obveščen na noben način in o katerem ni bil sestavljen noben zapisnik, je bilo nepotrebno ter dlje od izvršiteljevega zasebnega posredovanja ni segalo. Od tod obdolženčevo nezadovoljstvo z ravnanjem navedenega sodnega izvršitelja, ki mu je 3. 1. 2018 celo obljubil, da upniku ne bo izročil ključev dokler višje sodišče ne odloči o vloženi pritožbi. Kljub prelomljeni obljubi in čeprav se obdolženi z vsebino izvršilnega naslova ni strinjal oziroma jo je sprejemal kot krivično, sodnega izvršitelja ni žalil ali mu grozil, temveč se je z njim na razdalji le pogovarjal. Priče, ki so potrdile izpovedbo zaslišanega sodnega izvršitelja, so od slednjega finančno odvisne, medtem ko so priče, ki so potrdile obdolženčev zagovor, samostojne ter bi jim sodišče prve stopnje, kot objektivnim pričam moralo verjeti. Povzeto je drugo od jeder pritožbene obrazložitve, ki ji sodišče druge stopnje ni sledilo.

10. Da dejanja sodnega izvršitelja B. B. z izselitvijo oseb in izpraznitvijo stvari iz nepremičnine ter predajo ključev (deložacija) pred 5. 1. 2018 niso bila zaključena, posredno izhaja iz same pritožbene obrazložitve, po kateri se je obdolženi zoper deložacijo dne 3. 1. 2018 pritožil. Nedvomno je tudi, da tega dne upnik ali njegov pooblaščenec pri deložaciji nista bila navzoča in da jima tedaj nepremičnina ni mogla biti izročena, da bi jo lahko upnik fizično zasedel in s tem pridobil posest, ki ji je obdolženi očitno nasprotoval. Sicer ključavnice na nepremičnini po 3. 1. 2018 ne bi bile zamenjane in ne s katranom polite. Oškodovančeva izpovedba v tej zvezi je določna in podprta s poročilom in zapisnikom o izpraznitvi premičnin in oseb iz nepremičnine z dne 3. 1. 2018, pa je zato jasno, da je bilo treba 5. 1. 2018 najprej ponoviti del tistega, kar je bilo 3. 1. 2018 že storjeno (deložacija) in nadaljevati z izročitvijo nepremičnine upniku, kot tistim, kar je moralo biti za uspešen zaključek izvršilnega postopka še storjeno. Kljub možni postopnosti (konsekutivnosti) deložacije in izročitve nepremičnine upniku v posest po predpisih, na katere se sodišče prve stopnje v razlogih sodbe utemeljeno sklicuje, odsotnost posebnega obvestila obdolžencu glede izročitve nepremičnine upniku v posest ter odsotnost ustreznih zapisnikov na zakonitost same izročitve nima nobenega vpliva. Posredi je bilo namreč izvršiteljevo zaključno dejanje, ki se je različno od dejanja 3. 1. 2018 v celoti nanašalo na upnika in ne na obdolženega, ki 5. 1. 2018 posesti na nepremičnini v nobenem smislu ne bi smel več imeti. Če je bilo drugače, je bilo izvršiteljevo posredovanje po presoji sodišča druge stopnje navedenega dne tem bolj upravičeno.

11. Oškodovančeva izpovedba je določna še glede obdolženčevega izvršitvenega ravnanja, ki je bilo zato in zaradi podprtosti z drugimi dokazi po sodišču prve stopnje pravilno ugotovljeno. V primerjavi z dokazno oceno iz razlogov napadene sodbe, pritožbena obrazložitev v tej zvezi ne presega ravni izključujoče pripombe, brez da bi bila upoštevana vsebina dokazov, ki so obdolženca obremenjevali in razbremenjevali. V zvezi s slednjim je opozoriti le, da obdolženčeva navzočnost na kraju dejanja niti po zagovoru ni bila zanikana, da so policisti prispeli na kraj po izvršiteljevem obvestilu in da so bile šele tedaj ključavnice na nepremičnini (znova) zamenjane. Takšnega vrstnega reda pa v primeru verodostojnosti obdolženčevega zagovora, ki naj bi na izvršitelja z razdalje 20 metrov zgolj vpil in izpovedb prič, ki so zagovor z manjšimi odstopanji potrjevale, ne bi smelo biti. Po izkustveni presoji bi bil oškodovanec, kljub obdolženčevemu vpitju z navedene razdalje pri zamenjavi ključavnic neoviran ter mu ne bi bilo treba odhajati v avtomobil, od koder je poklical policiste, priča C. C. pa vsaj toliko sproščen, da mu ne bi bilo treba teči na drugo stran avtomobila, v katerem je skupaj z drugimi počakal na prihod policistov. Glede na to, in ker dokazna ocena sodišča prve stopnje zajema še temeljit listinski pregled, po katerem je gotovo, da sodni izvršitelj v dodeljeni izvršilni zadevi In 542/2015 ni deloval na lastno pest, je bilo neuspešno grajanim dejanskim ugotovitvam v celoti pritrditi.

12. Pritožnik se je izrecno pritožil zoper odločbo o kazenski sankciji, vendar pritožbe v tej zvezi ni obrazložil. Ker pa se je predhodno pritožil zaradi kršitve kazenskega zakona in zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, je sodišče druge stopnje navedeno odločbo samo preizkusilo (386. člen ZKP). Pri tem je ugotovilo, da je bila obdolžencu izrečena zgolj kazenska sankcija opozorilne narave z določeno kaznijo, ki ustreza teži kaznivega dejanja in obdolženčevi krivdi z najnižje možno določeno preizkusno dobo. Po ugotovljenem sodišče druge stopnje v odločbo o kazenski sankciji ni posegalo ter je v obdolženčevo korist ni spremenilo.

13. Pritožnik se je izrecno pritožil še zoper odločbo o stroških kazenskega postopka, ki je prav tako ni obrazložil. V takšnem primeru poseben preizkus, kot pri odločbi o kazenski sankciji, po sodišču druge stopnje ni predviden ter je izpodbijana odločba že zato vzdržala.

14. Po obrazloženem, in ker sodišče druge stopnje pri splošnem preizkusu iz 383. člena ZKP ni zasledilo kršitev, na katere je dolžno samo paziti, je o pritožbi zagovornika obdolženega A. A. odločilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

15. Odločba o obdolženčevi dolžnosti plačila sodne takse temelji na prvem odstavku 98. člena in prvem odstavku 95. člena ZKP ter 7. točki prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah. Je posledica odločbe o pritožbi ter obdolženčevih premoženjskih razmer, kot so bile posredovane sodišču prve stopnje.