Jedro

Tožnik je vtoževal odpravo odločbe tožene stranke, s katero mu je bil določen nominalni znesek v določeni višini na mesec, ki je predstavljal osnovo za izračun njegove plače, in sicer za čas, ko je bil napoten na opravljanje vojaške službe izven države na mirovno operacijo in misijo v tujino ter razliko med plačo, določeno s to odločbo in plačo, do katere bi moral biti upravičen (kot v nazivu „poddesetnik“). V izpodbijani odločbi je bil tožniku določen prenizek nominalni znesek kot osnova za izračun plače, zato je njegov tožbeni zahtevek iz tega naslova utemeljen.

Pripadniku v mednarodnih organizacijah in misijah se prispevki in davki (ter druge dajatve ter obveznosti, ki bremenijo njegove plače v času opravljanja vojaške službe izven države) obračunavajo glede na plačo, ki jo je pripadnik prejemal pred napotitvijo v vojaško službo izven države. Zato nominalna osnova ni podlaga za obračun prispevkov in davkov, temveč je to plača pripadnika v mednarodnih organizacijah in misijah v Republiki Sloveniji pred napotitvijo.

Izrek

Pritožbama se delno ugodi in se izpodbijana sodba v II. točki izreka delno spremeni tako, da se glasi: „II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki iz naslova razlike v plači izplačati razliko v plači za mesec: - marec 2011 - 6,72 EUR, - april 2011 - 50,43 EUR, - maj 2011 - 50,43 EUR, - junij 2011 - 50,43 EUR, - julij 2011 - 50,43 EUR, - avgust 2011 - 50,43 EUR, - september 2011 - 50,43 EUR, - oktober 2011 - 29,54 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. dne v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila, kar zahteva tožeča stranka več ali drugače (obračun in izplačilo razlik v plači nad navedenimi zneski, odvod davkov in prispevkov in plačilo zakonskih zamudnih obresti že od 5. dne v mesecu za pretekli mesec), pa se zavrne.

V preostalem se pritožbi zavrneta in se v nespremenjenem delu potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka izpodbijane sodbe odpravilo odločbo tožene stranke z dne 24. 3. 2011 v delu, ki se je nanašala na določitev nominalnega zneska plače za čas opravljanja vojaške službe tožnika izven države, kar je zahteval tožnik več iz tega naslova, pa je zavrnilo. V II. točki izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku iz naslova razlike v plači, ko je tožnik opravljal delo na mednarodni misiji, obračunati razliko v plači za obdobje od marca 2011 do vključno oktobra 2011 v bruto zneskih, kot izhajajo iz II. točke izreka izpodbijane sodbe, od teh zneskov obračunati davke in prispevke, tožniku pa izplačati ustrezne neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakega 5. v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila, kar je tožnik zahteval več (višje zneske), pa je zavrnilo. Poleg tega je odločilo, da vsaka stranka sama nosi svoje stroške postopka (III. točka izreka).

Zoper zavrnilni del navedene sodbe, smiselno pa tudi zoper odločitev, da tožnik sam krije svoje stroške pravdnega postopka, se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik in predlaga pritožbenemu sodišču, da njegovi pritožbi ugodi in izpodbijano odločbo v celoti razveljavi, tožniku pa prisodi neto zneske razlike v plači, ki jih je tožnik vtoževal v neto višini in ne bruto zneske, kot je to storilo sodišče prve stopnje. Tožnik je namreč na račun prejel znesek 1.512,77 EUR, kot je bilo to navedeno v odločbi, ki je bila nezakonita in jo je tožnik izpodbijal v I. točki zahtevka, pripadala pa bi mu plača v višini 1.563,20 EUR, kot jo je (primeroma) dobil tožnikov sodelavec A.A.. Tako znaša neto izplačilo razlike v plači, do katere je tožnik upravičen, 50,43 EUR oziroma sorazmerni del za prvi in zadnji mesec opravljenega dela na misiji. Posledično je napačna odločitev tudi o pravdnih stroških, saj je tožnik v celoti uspel s tožbenim zahtevkom. Priglaša pritožbene stroške.

Zoper ugodilni del sodbe in zoper odločitev o stroških se pritožuje tožena stranka, prav tako iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da njeni pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe spremeni tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek tožnika. Navaja, da je II. točka izreka izpodbijane sodbe, s katero je sodišče prisodilo tožniku del razlike v plači, nerazumljiva in kot taka neizvršljiva. Ker je bil tožnik napoten na opravljanje vojaške službe izven države, je bil z ozirom na določbe Uredbe o plačah in drugih prejemkih pripadnikov Slovenske vojske pri izvajanju obveznosti, prevzetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami (Ur. l. RS, št. 67/08 in nadalj.; v nadaljevanju Uredba) upravičen do obračuna ter izplačila neto zneskov. 6. člen Uredbe namreč določa, da je plača pripadnika v B. sestavljena iz nominalne osnove za opravljanje vojaške službe izven države in dodatkov, medtem ko so nominalne osnove za opravljanje vojaške službe izven države za izračun plače za posamezno formacijsko dolžnost oziroma naziv na podlagi člena 6/2 Uredbe določene v prilogi 1, ki je sestavni del te Uredbe. Plačilo prispevkov in davkov od plače tožnika za čas napotitve na delo izven države se obračunava na podlagi plače pripadnika v B. v Republiki Sloveniji (4. člen Uredbe). To pomeni, da je tožena stranka tožniku že odvedla vse predpisane prispevke in davke, tako da ji je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo obračun in odvod teh dajatev neutemeljeno ponovno naložilo. Prav tako tožniku zakonske zamudne obresti od prepozno izplačanih zneskov ne pripadajo že na dan zapadlosti terjatve (5. dne v mesecu za pretekli mesec), temveč šele s prvim dnem zamude, to je 6. dne v mesecu za razliko v plači preteklega plačilnega obdobja. Navaja tudi, da je izpodbijani del sodbe obremenjen z bistveno kršitvijo določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodba nima razlogov o vseh odločilnih dejstvih, odločitev pa je pomanjkljiva in nerazumljiva. Poleg tega je bil tožbeni zahtevek tožnika nesklepčen, saj je tožnik višjo plačo pravzaprav utemeljeval po pravnem temelju plačila po dejanskem delu, pri čemer ni izkazal, katera dela je opravljal med sporno napotitvijo na B. Nepravilna je tudi odločitev o pravdnih stroških, saj je tožnik uspel le z manjšim delom tožbenega zahtevka. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožbi sta delno utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo niti tistih bistvenih kršitev določb postopka, ki jih v pritožbah uveljavljata tožeča in tožena stranka, niti tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo, vendar pa je na tako ugotovljeno dejansko stanje delno zmotno uporabilo materialno pravo, v posledici česar je delno napačno odločilo o utemeljenosti tožnikovega tožbenega zahtevka.

Neutemeljena je pritožbena navedba tožene stranke, da je II. točka izreka izpodbijane sodbe nerazumljiva in neizvršljiva oziroma da se sodbe ne da preizkusiti, ker nima razlogov o vseh odločilnih dejstvih. V II. točki izreka je sodišče prve stopnje toženi stranki jasno in nedvoumno naložilo, od katerih mesečnih zneskov razlike v plači mora odvesti predpisane davke in prispevke, ustrezne neto zneske pa izplačati tožniku skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 5. dne v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila za vsak posamezni pripadajoči neto znesek razlike v plači. Tak izrek pa je povsem jasen in razumljiv ter tudi izvršljiv, tako da glede tega bistvena kršitev določb postopka po 14. točka člen 339/2 ZPP ni podana. Izpodbijana sodba vsebuje tudi razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki niso niti nejasni niti med seboj v nasprotju, tako da niti v zvezi z navedenim ni podana zgoraj zatrjevana bistvena kršitev določb postopka. Tožnik uveljavlja v pritožbi bistvene kršitve določb postopka le pavšalno in povsem neobrazloženo. Iz tega razloga je pritožbeno sodišče njegovo pritožbo v tem delu presojalo le v okviru bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje teh kršitev ni storilo.

Tožnik je v tem individualnem delovnem sporu vtoževal odpravo odločbe tožene stranke z dne 24. 3. 2011, s katero mu je bil med drugim določen nominalni znesek v višini 1.512,77 EUR na mesec, ki je predstavljal osnovo za izračun njegove plače in sicer za čas, ko je bil napoten na opravljanje vojaške službe izven države na mirovno operacijo in misijo v C., razliko med plačo, določeno s to odločbo in plačo, do katere bi moral biti upravičen (kot v nazivu „poddesetnik“). Nominalni znesek, ki je bil osnova za plačo pripadnika Slovenske vojske z osebnim činom poddesetnik, napotenim na mirovno operacijo in misijo v C., je znašal 1.563,20 EUR na mesec, kar izhaja tudi iz odločbe z dne 24. 3. 2011 (A5), ki je bila izdana tožnikovemu sodelavcu, ki je bil prav tako v istem obdobju napoten na isto misijo kot tožnik. Na podlagi izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik že v letu 2009 pridobil naziv poddesetnik (odločba z dne 14. 7. 2009 - B4), kar je razvidno tudi iz ukaza tožene stranke z dne 16. 3. 2010 (B7). Tožnik je zoper odločbo z dne 24. 3. 2011 ugovarjal, vendar tožena stranka o njegovem ugovoru ni odločila, zato je v skladu s členom 100.a/8 Zakona o obrambi (ZObr; Ur. l. RS, št. 82/94 in nadalj.) v roku vložil tožbo, s katero je zahteval varstvo svojih pravic pri pristojnem sodišču. Iz podatkov spisa izhaja, da je tožnik, ki je v svojem tožbenem zahtevku poleg odprave odločbe z dne 24. 3. 2011 najprej vtoževal izplačilo zneska 2.012,77 EUR mesečno, po prejemu odgovora na tožbo denarni del tožbenega zahtevka modificiral tako, da je za vtoževano obdobje (od marca 2011 do vključno oktobra 2011) vtoževal obračun mesečne razlike v plači v višini 800,00 EUR ter izplačilo ustreznega neto mesečnega zneska razlike v plači z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila. Po prejemu nove pripravljalne vloge tožene stranke, v kateri je ta med drugim ugovarjala tudi višini modificiranega tožbenega zahtevka, pa je tožnik še enkrat modificiral svoj zahtevek tako, da je za vtoževano obdobje uveljavljal bruto mesečno razliko v plači v višini 127,39 EUR, odvod davkov in prispevkov, izplačilo ustreznih neto mesečnih zneskov razlik v plači, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. dne v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila. V tej svoji pripravljalni vlogi je navedel, da sicer znaša neto razlika v plači, do katere je upravičen, 50,43 EUR.

Na naroku za glavno obravnavo z dne 27. 2. 2014 je sodišče prve stopnje v soglasju s toženo stranko zaradi delnega umika tožbe, ki ga je podal tožnik (glede dela tožbenega zahtevka za obračun oziroma izplačilo mesečnih zneskov bruto nad zneskom 127,39 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi) ustavilo postopek, obe stranki pa sta se odpovedali pravici do vročitve odpravka tega sklepa in pritožbi zoper ta sklep. Z ozirom na navedeno je sodišče prve stopnje poleg odločitve o zakonitosti odločbe z dne 24. 3. 2011 moralo odločiti še o tožbenem zahtevku tožnika za obračun mesečne bruto razlike v plači v višini 127,39 EUR, za odvod predpisanih dajatev in za izplačilo ustreznih neto zneskov, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila (za vtoževano obdobje od marca 2011 do oktobra 2011) in o pravdnih stroških obeh strank.

Glede na to, da je bil v izpodbijani odločbi z dne 24. 3. 2011 tožniku določen prenizek nominalni znesek kot osnova za izračun plače (v dokaznem postopku pred sodiščem prve stopnje je bilo ugotovljeno, da je bil tožnik že v letu 2009 imenovan v naziv „poddesetnik“, nominalni znesek, ki je bil osnova za izračun plače za ta naziv pa je znašal 1.563,20 EUR mesečno in ne 1.512,77 EUR mesečno) je sodišče prve stopnje v tem delu utemeljeno poseglo v izpodbijano odločbo. Ker veljavna zakonodaja v postopku individualnih delovnih sporov ne daje podlage sodišču, da bi (delno) odpravilo odločbo delodajalca, ki ni zakonita, bi moralo sodišče prve stopnje nezakonit del odločbe razveljaviti. Ker pa sicer ta del napačne odločitve sodišča prve stopnje (ki je sledilo tožbenemu zahtevku tožnika za odpravo sporne odločbe) za pravilnost izpodbijane sodbe ni odločilnega pomena (pri čemer tudi tožena stranka v pritožbi obrazloženo izpodbija le ugodilni del sodbe, ki se nanaša na posamične prisojene zneske razlik v plači, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi) pritožbeno sodišče v ta del izpodbijane sodbe ni poseglo.

Z ozirom na to, da je tožnik v postopku dejansko izpodbijal le višino nominalnega mesečnega zneska, ki je predstavljal nominalni znesek za osnovo za izračun plače za čas, ko je bil tožnik napoten na opravljanje vojaške službe izven države (z izpodbijano odločbo pa so mu bili med drugim določeni dodatki, povračila in nadomestila, pravica do obveznega dodatnega pokojninskega zavarovanja 12/17, število dni plačanega letnega dopusta …, tem pravicam pa tožnik ni oporekal) je neutemeljena njegova pritožbena navedba, da bi moralo sodišče prve stopnje v celoti odpraviti (razveljaviti) sporno odločbo tožene stranke z dne 24. 3. 2011. Tožnik pa v pritožbi utemeljeno opozarja, da so mesečni zneski razlik v plači, ki mu jih je prisodilo sodišče prve stopnje, neto zneski, kar izhaja iz primerjave obračunskih list za tožnika (A7), iz njegove odločbe z dne 24. 3. 2011 (A2) in odločbe za tožnikovega sodelavca A.A. (A5) z dne 24. 3. 2011. Mesečni nominalni neto znesek razlike v plači, do katere naj bi bil tožnik v vtoževanem obdobju upravičen, je torej znašal 50,43 EUR. To potrjujejo tudi določbe Uredbe. Po tej Uredbi (člen 6 Uredbe) je plača pripadnika v mednarodnih organizacijah in misijah (B.) sestavljena iz nominalne osnove za opravljanje vojaške službe izven države in dodatkov, nominalne osnove pa so določene v prilogi 1, ki je tudi sestavni del omenjene Uredbe. Plača pripadnika v B. za delo v RS je plača, ki jo je pripadnik prejemal pred napotitvijo na vojaško službo izven države, ta plača pa služi med drugim tudi kot podlaga za obračun prispevkov, davkov in drugih dajatev ter obveznosti, ki bremenijo plačo pripadnika v času opravljanja vojaške službe izven države. Z drugimi besedami to pomeni, da se pripadniku v B. prispevki in davki (ter druge dajatve ter obveznosti, ki bremenijo njegove plače v času opravljanja vojaške službe izven države) obračunavajo glede na plačo, ki jo je pripadnik prejemal pred napotitvijo v vojaško službo izven države (člen 4 Uredbe), medtem ko je pripadnik v B. upravičen do izplačila plače za vojaško službo izven države na podlagi 6. člena Uredbe. Ker je tožena stranka tekom postopka zatrjevala, da je davke in prispevke za tožnika obračunala in plačala, upoštevaje člen 98/c/2 ZObr in člen 4 Uredbe ter glede na to, da tako iz navedb tožnika kot tožene stranke (in tudi iz izvedenih dokazov - A2, A5, A7) izhaja, da je znašal mesečni znesek razlike v tožnikovi plači 50,43 EUR neto, je pritožbeno sodišče II. točko izreka izpodbijane sodbe delno spremenilo tako, da je tožniku prisodilo za obdobje od aprila 2011 do septembra 2011 mesečno neto razliko v plači v višini 50,43 EUR (za mesec marec 2011 in mesec oktober 2011 pa ustrezno nižjo razliko v plači glede na število dni, ki jih je tožnik v teh mesecih prebil v tujini). Glede na že ugotovljeno, da z ozirom na člen 4 Uredbe nominalna osnova ni podlaga za obračun prispevkov in davkov (temveč je to plača pripadnika v B. v Republiki Sloveniji pred napotitvijo) je pritožbeno sodišče na tožnikovo pritožbo spremenilo II. točko izreka izpodbijane sodbe tudi tako, da je toženi stranki naložilo v plačilo neto mesečne zneske razlik v plači, ki niso zmanjšani za obračunane davke in prispevke, v preostalem pa pritožbi obeh strank (ki sta se nanašali na prisojo zneskov, navedenih v II. točki izreka in na obračun davkov in prispevkov) zavrnilo.

Ker je tožena stranka prišla v zamudo s plačilom navedenih razlik v plači šele 6. dan v mesecu za pretekli mesec (in ne že 5 dan v mesecu za pretekli mesec, kot je to ugotovilo sodišče prve stopnje) je pritožbeno sodišče na pritožbo tožene stranke delno spremenilo tudi odločitev sodišča prve stopnje o pričetku teka zakonskih zamudnih obresti od pripadajočih neto zneskov, tako da te sedaj tečejo od 6. dne v mesecu za pretekli mesec). Iz Uredbe o enotni metodologiji in obrazcih za obračun in izplačila plač v javnem sektorju (Ur. l. RS, št. 14/2009 in nadalj.) izhaja, da se plača izplača najpozneje 15. dan v tekočem mesecu za pretekli mesec (člen 22/2 Uredbe). Ker je tožena stranka zatrjevala, da je bil pri njej plačilni dan 5. dan v mesecu, je prišla v zamudo z izplačilom razlike v plači šele naslednji dan.

Ker je tožnik delno uspel tudi z zahtevkom za presojo zakonitosti odločbe tožene stranke z dne 24. 3. 2011, poleg tega, da je delno uspel tudi z denarnim delom tožbenega zahtevka, pritožbeno sodišče soglaša z odločitvijo sodišča prve stopnje, temelječo na členu 154/2 ZPP, da vsaka stranka sama krije svoje pravdne stroške, Drugačne pritožbene navedbe obeh strank, ki se nanašajo na odločitev o pravdnih stroških, so zato neutemeljene.

Ker sta bili pritožbi tožnika in tožene stranke delno utemeljeni, je pritožbeno sodišče njunima pritožbama delno ugodilo in izpodbijano sodbo delno spremenilo tako, kot to izhaja iz izreka sodbe pritožbenega sodišča (peta alineja 358. člena ZPP), v preostalem pa njuni pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in v nespremenjenem delu potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem oziroma drugem odstavku 165. člena ZPP. Ker sta obe stranki uspeli le s sorazmerno majhnim delom njunih pritožb, vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.