Jedro

Priznanje dejstev je procesno dejanje, s katerim pravdna stranka izjavi, da so resnične dejanske navedbe, na katerih njen nasprotnik v pravdi temelji svoj zahtevek. Tako dejanje ima po prvem odstavku 221. člena ZPP/77 za posledico le, da priznanih dejstev ni treba dokazovati. Pripoznava tožbenega zahtevka pa je enostransko procesno dejanje toženca, da je tožbeni zahtevek utemeljen. Tako procesno dejanje ima za posledico, da sodišče na podlagi prvega odstavka 331. člena ZPP/77 brez nadaljnjega obravnavanja izda sodbo, s katero ugodi tožbenemu zahtevku. Pripoznava tožbenega zahtevka mora biti izrečna, jasna in nepogojna.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku in v izreku pod točko 1 ugotovilo, da je tožnik izključni lastnik parcelnih številk ..., vse vl. št... k.o..., v izreku pod točko 2 pa je tožencu naložilo, da mora izstaviti zemljiškoknjižno listino, na podlagi katere se bo na navedenih parcelah vknjižila lastninska pravica do celote na tožnikovo ime. V izreku pod točko 3 je odločilo še o pravdnih stroških. Sodišče druge stopnje je toženčevo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Toženec v pravočasni reviziji proti sodbi sodišča druge stopnje uveljavlja revizijske razloge bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga tako spremembo izpodbijane sodbe, da se tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa razveljavita sodbi sodišč druge in prve stopnje in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Protispisna je trditev sodišča druge stopnje, da je toženec po podatkih nepravdnega spisa predlagal razdružitev tudi teh parcel, saj toženec v pripravljalnem spisu v nepravdnem postopku izrecno navaja glede posameznih parcel, kaj je nesporno in da ne oporeka lastništvu teh parcel. Protispisna je tudi trditev sodišča druge stopnje, da toženec ni priznal tožbenega zahtevka in da se je še na obravnavi upiral tožbenemu zahtevku. Toženec je uveljavljal le, da tožba ni bila potrebna, ker med pravdnima strankama ni sporno, da je tožnik lastnik v tej pravdni zadevi obravnavanih parcel, in sicer na podlagi sodne poravnave, ki jo je sklenil v enem od razdružilnih postopkov s pravnim prednikom toženca - očetom obeh pravdnih strank. Oče je sicer res kasneje z izročilno pogodbo vse izročil tožencu, ki je tako formalnopravno še solastnik teh parcel, vendar pa toženec na podlagi prej sklenjene poravnave pridobljeno tožnikovo lastninsko pravico priznava. Ugotovitveni del tožbenega zahtevka je zato nepotreben, saj je lastništvo nesporno in tudi že ugotovljeno s sodno odločbo. Toženec smatra, da je ta zahtevek tudi materialnopravno neutemeljen. Dajatveni del tožbenega zahtevka je nepotreben zato, ker bosta stranki itak zadevo formalnopravno uredili v sedanjem nepravdnem postopku. Zato bi sodišči morali uporabiti določbo 157. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP/77). Toženec ni dal povoda za tožbo, že v odgovoru je priznal tožbeni zahtevek glede izstavitve zemljiškoknjižne listine, uveljavljal je le nepotrebnost tožbe, ne pa neutemeljenosti tožbenega zahtevka.

Revizija je bila vročena tožniku, ki nanjo ni odgovoril, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena ZPP/77).

Revizija ni utemeljena.

Glede na prehodno določbo prvega odstavka 498. člena novega Zakona o pravdnem postopku (Ul. RS št. 26/99) je revizijsko sodišče v tej pravdni zadevi uporabilo določbe ZPP/77. Iz pravkar povzetih toženčevih revizijskih trditev izhaja, da toženec zamenjuje pojma priznanja dejstev in pripoznave tožbenega zahtevka. Priznanje dejstev je procesno dejanje, s katerim pravdna stranka izjavi, da so resnične dejanske navedbe, na katerih njen nasprotnik v pravdi temelji svoj zahtevek. Tako dejanje ima po prvem odstavku 221. člena ZPP/77 za posledico le, da priznanih dejstev ni treba dokazovati. Pripoznava tožbenega zahtevka pa je enostransko procesno dejanje toženca, da je tožbeni zahtevek utemeljen. Tako procesno dejanje ima za posledico, da sodišče na podlagi prvega odstavka 331. člena ZPP/77 brez nadaljnjega obravnavanja izda sodbo, s katero ugodi tožbenemu zahtevku. Pripoznava tožbenega zahtevka mora biti izrečna, jasna in nepogojna. Toženec, ki se je na podlagi z očetom sklenjene izročilne pogodbe v zemljiški knjigi vpisal kot solastnik na več parcelah, je ves čas postopka res priznaval, da je tožnik pridobil izključno lastninsko pravico na parcelah, ki so predmet obravnave v tej pravdni zadevi, in sicer na podlagi prej sklenjene sodne poravnave z očetom pravdnih strank. Kljub temu pa samega tožbenega zahtevka ni pripoznal. Nasprotno, ves čas postopka se mu je upiral s trditvijo, da je tožba nepotrebna in zato v odgovoru na tožbo in v pripravljalnem spisu predlagal zavrnitev tožbenega zahtevka. Le na obravnavi je navedel "da pripoznava tožbeni zahtevek pod pogojem, da tožnik krije pravdne stroške, ker je tožba popolnoma neutemeljena ...". Taka izjava zaradi postavljenega pogoja ne predstavlja pripoznave tožbenega zahtevka in je zato sodišče prve stopnje v tej pravdni zadevi utemeljeno meritorno odločilo o tožbenem zahtevku. Toženec je nato še v pritožbenem predlogu vztrajal pri razveljavitvi sodbe ali spremembi "v smislu priznanja tožbenega zahtevka", v reviziji pa ponovno predlaga zavrnitev tožbenega zahtevka.

Toženec torej nikoli ni pripoznal tožbenega zahtevka, zato je neutemeljen njegov očitek sodišču druge stopnje, da je taka ugotovitev protispisna. Neutemeljen je tudi nadaljnji očitek o protispisnosti ugotovitve tega sodišča o podatkih nepravdnega spisa. Sodišče druge stopnje je na četrti strani sodbe jasno zapisalo, kaj toženec v predlogu za delitev solastnih nepremičnin predlaga, ta zapis pa je povsem skladen s toženčevim predlogom z dne 19.5.1995. Toženec je v reviziji prvič navedel, da smatra, da je ugotovitveni del tožbenega zahtevka materialnopravno neutemeljen, vendar te svoje trditve z ničimer ne konkretizira. Ker je toženec ves čas postopka zatrjeval, da priznava, da je tožnik na podlagi sodne odločbe pridobil izključno lastninsko pravico in tako zatrjuje tudi v reviziji, se revizijsko sodišče z nekonkretizirano trditvijo o materialnopravni neutemeljenosti ugotovitvenega dela tožbenega zahtevka ni ukvarjalo.

Neutemeljeno je toženčevo revizijsko vztrajanje o nepotrebnosti tožbe, ker da se bo vprašanje vpisa tožnikove izključne lastninske pravice v zemljiško knjigo rešilo v nepravdnem postopku. Toženec neutemeljeno pogojuje izstavitev zemljiškoknjižne listine z istočasno razdružitvijo preostalnih nepremičnin, ki so še v solasti pravdnih strank. Delijo se le stvari, ki so v solasti. V tej pravdni zadevi obravnavane parcele so v izključni tožnikovi lasti in zato ne morejo biti predmet delitve v nepravdnem postopku N 197/95, čeprav jih je toženec kot predlagatelj zajel v svojem predlogu z dne 19.5.1995, ker so še vpisane v solastni vl. št... k.o...

Končno je neutemeljeno tožnikovo revizijsko vztrajanje, da ni dal povoda za tožbo, saj kljub dvema opominoma pred tožbo ni izstavil zahtevane listine. Zato se toženec tudi neutemeljeno sklicuje na 157. člen ZPP/77. Le če toženec ne bi dal povoda za tožbo in če bi pripoznal tožbeni zahtevek v odgovoru na tožbo, bi mu moral tožnik povrniti pravdne stroške.

Ker uveljavljani revizijski razlogi niso utemeljeni in ker v postopku pred sodiščema druge in prve stopnje ni prišlo do uveljavljanih in tudi ne do uradno upoštevnih procesnih kršitev, je revizijsko sodišče na podlagi 393. člena ZPP/77 zavrnilo neutemeljeno toženčevo revizijo in z njo tudi toženčeve priglašene revizijske stroške.