Jedro

Glede na to, da se je tožnik iz hiše prostovoljno izselil, toženka pa je ne uporablja v celotnem obsegu, marveč le del, ki ustreza njenemu deležu (v ključavnicah vrat nekaterih prostorov je tožnik z nasprotne strani namenoma pustil ključ, da bi tako preprečil odklepanje z druge strani), in ker toženka tožniku ni preprečevala vstopa v hišo (tožnik od nje niti ni zahteval izročitve ključev, niti se ni v hišo vračal), njene uporabe ni mogoče opredeliti kot "uporabo tuje stvari".

Drugačno stališče bi bilo tudi v nasprotju z vsebino solastninske pravice. Pomenilo bi namreč, da bi eden od solastnikov z opustitvijo uporabe solastne stvari ostalim solastnikom onemogočil uporabo te (solastne) stvari. Če bi jo namreč ti še naprej uporabljali, bi zato, ker bi to počeli brez tistega, ki je z uporabo prostovoljno prenehal, morali bodisi plačati uporabnino (verzijski zahtevek iz 219. člena ZOR), bodisi tudi sami prenehati z uporabo. Določba 219. člena ZOR se zato ne nanaša na primere, ko je eden od solastnikov prostovoljno prenehal uporabljati solastno stvar, ostali solastniki pa to upravičenje še naprej izvršujejo, pri čemer s tem izvrševanjem ne kršijo pravice tistega, ki je prenehal z uporabo (ker npr. solastne stvari ne uporabljajo v celoti in ker solastniku, ki je prenehal z uporabo, ne preprečujejo nadaljevanja uporabe).

Izrek

Revizija se zavrne.

Toženkin zahtevek za povrnitev stroškov odgovora na revizijo se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek, da mora toženka tožniku plačati 18.440.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 12.000.000 SIT za čas od 20.1.2000 dalje, od zneska 6.440.0000 SIT pa od 28.5.2000 dalje. Tožnika je zavezalo, da mora toženki povrniti 516.000 SIT stroškov postopka. Pritožbeno sodišče je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Stališče obeh sodišč je, da tožnik ni upravičen do plačila za toženkino uporabo solastne stanovanjske hiše, saj se je iz nje prostovoljno izselil, toženka pa je uporabljala zgolj tisti del hiše, ki ustreza njenemu deležu. Zoper to sodbo je tožnik vložil revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava.

Navaja, da so razlogi sodbe pritožbenega sodišča protislovni, nejasni ter v nasprotju z dokazi. Toženka je jasno povedala, da se je v hišo nasilno vselila. Zlorabila je dogovor, da bosta bivša zakonca hišo prodala, to pa je bil tudi razlog, da se je toženec iz hiše izselil. Sodišče je vpogledalo tudi spis nepravdnega sodišča, v katerem je izvedensko mnenje. Iz tega mnenja pa jasno izhaja, da gre za enostanovanjsko hišo, ki jo je ob večjih investicijah sicer mogoče pregraditi, vendar je bistveno to, da je hiša še vedno enostanovanjska. Iz podatkov spisa izhaja, da je tožnik s svojim ključem poskušal odkleniti vhodna vrata, vendar je ugotovil, da je ključavnica zamenjana. Toženka je to potrdila, saj je povedala, da se je nasilno vselila. Ključa ni tožniku nikoli izročila, sam pa jo je nekajkrat pozval, naj se iz hiše izseli, da jo bo mogoče prodati. Iz podatkov nepravdnega spisa izhaja, da so vsi prostori kazali znake dnevnega uporabljanja. To je zapisano v izvedenskem mnenju, pa tudi v posebni izjavi. Tožnik je predlagal izvedbo dokaza z novim izvedencem. Sodišče je predlog zavrnilo, v razlogih pa navedlo, da ni dokazov, da toženka uporablja celo hišo. Ker dokaznemu predlogu ni ugodilo (in s tem tožniku omogočilo izvedbo predlaganega dokaza z izvedencem), je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka.

Po revidentovem mnenju je toženka tista, ki zavaja sodišče, saj z neresničnim prikazovanjem in grobim potvarjanjem dejstev skuša zadržati koristi, ki jih ima v tej situaciji. Sama zaseda celotno hišo, njena hčerka pa je ostala v hiši na A. Tožnik v hišo nima vstopa, in tudi izvedenec je moral na vstop čakati kar nekaj ur.

Toženka tako razpolaga s celotno nepremičnino, tožniku pa preprečuje vstop v njo.

Toženka je odgovorila na revizijo, pri čemer oporeka revidentovim pravnim in dejanskim naziranjem ter opozarja, da gre revizija v smeri izpodbijanja dejanskega stanja, kar pa ni revizijski razlog.

Predlaga, naj jo revizijsko sodišče zavrne.

Revizija je bila vročena tudi Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Razlogi sodbe pritožbenega sodišča so jasni, razumljivi in konsistentni. Pavšalen revizijski očitek, da "so sami s seboj v nasprotju in v nasprotju z dokazi v spisu razen tega pa so razlogi o odločilnih dejstvih povsem nejasne oziroma med seboj v nasprotju," je zato neutemeljen.

Tožnik je sicer predlagal dokaz z izvedencem cenilcem. Vendar, ker je ta dokazni predlog pogojen ("po potrebi izvedenec cenilec"- gl. tožbo in pripravljalno vlogo z dne 28.5.2002) in nesubstanciran (tožnik ni navedel, katero dejstvo želi s /pogojno/ predlaganim dokazom dokazati), je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko ga je zavrnilo. Sicer pa je ob neutemeljenosti podlage tožbenega zahtevka, izvedba dokaza s cenilcem (ki je najverjetneje predlagan zaradi ugotavljanja višine zahtevka) nepotrebno. Z zavrnitvijo tega dokaznega predloga tako ni bila kršena tožnikova pravica do izjave (ki zajema tudi pravico do izvedbe predlaganih dokazov).

Ker revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku - Ur. l. RS. št. 26/99 - 2/2004 - ZPP), so brez pomena vse tiste revizijske trditve, ki gredo v tej smeri (zlasti, da toženka zaseda celotno hišo ter da tožnik v njo nima vstopa).

Temeljni elementi konkretnega dejanskega stanu (na katere je revizijsko sodišče vezano) so naslednji:

1. Hiša, ki jo zaseda toženka, je v solasti pravdnih strank, vsake do 1/2. 2. Pred razvezo zakonske zveze pravdnih strank je hišo zasedal tožnik, ki toženki ni hotel izročiti ključev hiše. 3. Toženka se je v hišo vselila po tem, ko se je toženec iz nje prostovoljno izselil. 4. Toženka uporablja le del hiše (ki ustreza njenemu deležu).

5. Toženka tožniku ni preprečevala vstopa v hišo, sicer pa tožnik od nje ni zahteval izročitve ključev, niti se ni v hišo vračal. Ta konkretni dejanski stan ne daje opore za uporabo abstraktnega dejanskega stanu določbe 219. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 29/78 - 57/89 - ZOR). Ne le zato, ker toženka ni uporabljala tuje stvari (solastnik ima glede svojega idealnega dela vsa tista upravičenja, ki pripadajo lastniku - prim. prvi odstavek 13. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih - Ur. l. SFRJ, št. 6/80 - 36/90 - ZTLR), marveč zato, ker njene uporabe ni mogoče opredeliti kot kršitev pravice drugega solastnika. Solastnik ima namreč pravico imeti stvar v posesti in jo skupaj z drugimi solastniki uporabljati sorazmerno svojemu deležu, ne da bi s tem kršil pravice drugih solastnikov (prvi odstavek 14. člena ZTLR).

Glede na to, da se je tožnik iz hiše prostovoljno izselil, toženka pa je ne uporablja v celotnem obsegu, marveč le del, ki (kot je navedlo pritožbeno sodišče) ustreza njenemu deležu (v ključavnicah vrat nekaterih prostorov je tožnik z nasprotne strani namenoma pustil ključ, da bi tako preprečil odklepanje z druge strani), in ker toženka tožniku ni preprečevala vstopa v hišo (tožnik od nje niti ni zahteval izročitve ključev, niti se ni v hišo vračal), pa njene uporabe ni mogoče opredeliti kot "uporabo tuje stvari". Drugačno stališče bi bilo tudi v nasprotju z vsebino solastninske pravice. Pomenilo bi namreč, da bi eden od solastnikov z opustitvijo uporabe solastne stvari ostalim solastnikom onemogočil uporabo te (solastne) stvari. Če bi jo namreč ti še naprej uporabljali, bi zato, ker bi to počeli brez tistega, ki je z uporabo prostovoljno prenehal, morali bodisi plačati uporabnino (verzijski zahtevek iz 219. člena ZOR), bodisi tudi sami prenehati z uporabo. Določba 219. člena ZOR se zato ne nanaša na primere, ko je eden od solastnikov prostovoljno prenehal uporabljati solastno stvar, ostali solastniki pa to upravičenje še naprej izvršujejo, pri čemer s tem izvrševanjem ne kršijo pravice tistega, ki je prenehal z uporabo (ker npr. solastne stvari ne uporabljajo v celoti in ker solastniku, ki je prenehal z uporabo, ne preprečujejo nadaljevanja uporabe).

Določbo 219. člena ZOR pa je treba razumeti tudi v kontekstu 210. člena ZOR, ki ureja splošne predpostavke obogatitvenega zahtevka. Med te spada tudi prikrajšanje na strani tistega, čigar stvar je bila neupravičeno uporabljena. Prikrajšanje ima lahko različne izraze. Lahko predstavlja izgubo določene pravice, plačilo določenega denarnega zneska, zmanjšanje pravice na določeni stvari, povečanje dolga ali bremena, nastanek novih obveznosti ali povečanje obstoječih, lahko pa je tudi v zmanjšanju vrednosti stvari, ki je posledica njene neupravičene uporabe. Prikrajšanje je lahko tudi osebno, če kdo vloži v korist drugega svoje delo ali drugo obliko prizadevanja ali storitve. Vendar mora biti prikrajšanje vselej konkretno in realno. Zgolj dejstvo, da solastnik solastne stvari ne uporablja, ne zadošča za zahtevek iz poglavja o neupravičeni pridobitvi (prim. sodbo Vrhovnega sodišča RS, št. II Ips 210/94 z dne 12.10.1995). Konkretnega in realnega prikrajšanja pa tožnik ni zatrjeval. Vse, kar je v tej smeri navedel, je, da "uveljavlja odmeno za uporabo njemu solastne nepremičnine". To pa ni niti trditev o hipotetičnem ali abstraktnem prikrajšanju (toliko manj o realnem in konkretnem).

Ker niso podane zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka in ker sta sodišči prve in druge stopnje pravilno uporabili materialno pravo, je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

Odgovor na revizijo ni prispeval k boljši razjasnitvi zadeve.

Stroški, ki so z njim nastali, niso bili potrebni in revizijsko sodišče je zato zavrnilo toženkin stroškovni zahtevek (prvi odstavek 155. člena in prvi odstavek 165. člena ZPP).