Jedro

Objekt je že zaradi dozidav večji tako po tlorisnih dimenzijah kot tudi po višini. Lokacijski pogoji se v obravnavanem primeru ne bi spremenili, če bi npr. investitorka v objektu spremenila zgolj notranji razpored prostorov. Če gre, tako kot v obravnavanem primeru, za spremembo lokacijskih pogojev, pa investitorju ni mogoče izdati spremenjenega gradbenega dovoljenja.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožničino zahtevo za spremembo gradbenega dovoljenja št. 351-161/2007-20 z dne 21. 5. 2007. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe je razvidno, da je upravni organ ugotovil, da v obravnavanem primeru za spremembo gradbenega dovoljenja niso izpolnjeni pogoji iz 73. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1), saj gre za tak obseg in vsebino sprememb, da vplivajo na lokacijske pogoje (sprememba lege objekta, njegovih tlorisnih površin in višinskih gabaritov, sprememba oblike zemljiške parcele ter potek priključkov na javno gospodarsko infrastrukturo), določene z gradbenim dovoljenjem, ki je bilo tožnici izdano za nadomestno gradnjo. Ugotovil je tudi, da sprememba višine objekta (višina slemena 9,13 m) ni v skladu z 22. členom Prostorskih ureditvenih pogojev za območje planskih celot Strunjan (1), Seča (8), Karbonara-Lucan (9), Sečovlje (11) in Liminjan-Vinjole-Krog (13) v občini Piran (v nadaljevanju PUP), ker naj bi bili objekti v oddaljenosti do 300 m nižji od obravnavanega, objekti, na katere se tožnica sklicuje, pa naj ne bi imeli ustreznih dovoljenj ali pa naj bi bili nižji od 9 m. Drugostopenjski upravni organ je tožničino pritožbo zavrnil. Tožnica se z navedeno odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da je k legalno zgrajeni stavbi prizidavala in nadzidavala dele stavbe, ki služijo kmetijski dejavnosti in so pomožni kmetijski objekti. Za spremembo gradbenega dovoljenja naj bi zaprosila zaradi zahteve gradbenega inšpektorja. Ne strinja se z ugotovitvijo, da so lokacijski pogoji objekta (lega v prostoru) spremenjeni in da je zato treba izdati novo gradbeno dovoljenje. Navaja, da je odgovorni projektant vse lokacijske podatke prikazal v PGD projektu in da so ti skladni z lokacijskimi pogoji, določenimi v prostorskem aktu. Meni, da ima investitor pravico spremeniti lokacijske podatke, določene z gradbenim dovoljenjem, razen, če ti presegajo gabarite, dovoljene s prostorskim aktom. Navaja, da je objekt od parcelnih meja oddaljen 3 m, kot to zahteva prostorski akt. Večkrat med postopkom naj bi tudi pojasnila, da je do spremembe lege objekta prišlo zaradi varovanja naravne dediščine (drevesa, ki raste na parceli).

Upravnemu organu očita, da ni upošteval predpisa, ki ureja lokacijske pogoje, in da se je nepravilno oprl na Pravilnik o tehnični dokumentaciji. Materialni predpis naj bi bil napačno uporabljen tudi glede višine stavbe. Pojasnjuje, zakaj je objekt višji od višine, določene z gradbenim dovoljenjem, in navaja, da se etažnost ni spremenila ter je skladna s prostorskim aktom. Napačna naj bi bila tudi ugotovitev organa, da predlagana višina vzhodnega slemena (9,13 m) ni dopustna, ker naj se višina objekta v tem delu ne bi prilagajala prisotnemu gabaritu na območju gradnje. S tem v zvezi ugovarja stališču, da omenjene višine ni mogoče utemeljevati z objekti, ki so nelegalne oz. neskladne gradnje, saj PUP tega pogoja ne predpisuje. V tem delu naj bi izpodbijana odločba kršila načelo enakosti pred zakonom, saj od nje zahteva, česar od drugih lastnikov nelegalno oz. neskladno grajenih objektov ne zahteva. S sklicevanjem na mnenje izvedenke ugovarja tudi primerljivosti objektov, ki jih je upošteval upravni organ. Te stavbe naj bi bile premajhne, zaradi česar je tudi njihova višina manjša, upravni organ naj bi se tudi skliceval na parc. št., ki jih ni v javnih evidencah.

Tožnica upravnemu organu očita tudi, da ji ni dal možnosti, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe, tj. o okoliščinah glede spremembe lokacijskih podatkov. Tožnica naj bi šele iz odločbe izvedela, da se ji očita spremembo lokacijskih pogojev, iz obrazložitve odločbe pa je razvidno, da je upravni organ opravil ogled objekta, na katerega ni bila povabljena. Izpodbijana odločba naj bi bila izdana v skrajšanem postopku, čeprav zanj niso bili izpolnjeni pogoji. Drugostopenjskemu organu očita, da se ni opredelil do vseh pritožbenih ugovorov. Meni, da bi moral upravni organ izdati novo gradbeno dovoljenje, če je menil, da je to zaradi obsega sprememb potrebno.

Sodišču predlaga, naj odpravi izpodbijano odločbo ter zadevo vrne organu prve stopnje v ponovno odločanje, toženki pa naloži povrnitev stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka je poslala upravne spise, na tožbo pa ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Po določbah 73. člena ZGO-1 lahko investitor po izdaji pravnomočnega gradbenega dovoljenja, če se projekt za izvedbo tako spremeni, da pomeni to za objekt, ki se gradi oziroma rekonstruira, spremembo pogojev, določenih z gradbenim dovoljenjem, in elementov, ki lahko vplivajo na zdravstvene pogoje, okolje, varnost objekta ali spremembo predpisanih bistvenih zahtev, vloži zahtevo za spremembo gradbenega dovoljenja. Nova odločba, ki deloma nadomesti gradbeno dovoljenje, se omeji na predlagane spremembe, če zaradi predlaganih sprememb, ki vplivajo na lokacijske pogoje, ni treba izdati novega gradbenega dovoljenja (drugi odstavek 73. člena ZGO-1).

Iz navedene zakonske določbe jasno izhaja, da spremembe, ki pomenijo spremembo lokacijskih pogojev, določenih v osnovnem gradbenem dovoljenju, zahtevajo izdajo novega gradbenega dovoljenja v celoti. Navedeno je razumljivo, saj je treba zaradi vsake spremembe lokacijskih pogojev (npr. odmikov objekta, njegove velikosti in etažnosti) ponovno opraviti presojo, ali je v zadevi med drugim izpolnjen pogoj iz 1. točke prvega odstavka 66. člena ZGO-1, to je, ali je PGD izdelan v skladu s prostorskim aktom.

Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane prvostopenjske odločbe in v zadevi ni sporno, je bila z gradbenim dovoljenjem z dne 21. 5. 2007 dovoljena nadomestna gradnja stanovanjske hiše z nadzidavo. Navedeno ugotavlja sodišče tudi po vpogledu v omenjeno gradbeno dovoljenje, ki ga tožnica prilaga, in se nahaja tudi v predloženih upravnih spisih. Prav tako ni sporen obseg sprememb, ki jih v svoji odločbi prvostopenjski organ povzema v zadnjem odstavku na 2. strani obrazložitve, drugostopenjski organ pa to obrazložitev dopolnjuje z navajanjem razlik med posameznim lokacijskim pogojem, določenim z gradbenim dovoljenjem iz leta 2007, in predlagano spremembo. Tako podrobno našteva dozidave, s katerimi sta se povečali tlorisna velikost objekta in njegova višina ter velikost gradbene parcele.

To že na prvi pogled izhaja tudi iz podatkov upravnega spisa, saj se spremembe med drugim nanašajo na višinsko koto objekta in njegove zunanje dimenzije oz. tlorisno površino, kar so vse pogoji gradnje, določeni v gradbenem dovoljenju z dne 21. 6. 2007. Že ti podatki kažejo, da gre za gradnjo, ki bistveno spreminja lokacijske pogoje v primerjavi z gradnjo, ki je bila dovoljena z gradbenim dovoljenjem iz leta 2007, saj je objekt že zaradi naštetih dozidav večji tako po tlorisnih dimenzijah kot tudi po višini. Lokacijski pogoji se v obravnavanem primeru ne bi spremenili, če bi npr. investitorka v objektu spremenila zgolj notranji razpored prostorov. Če gre, tako kot v obravnavanem primeru, za spremembo lokacijskih pogojev, pa investitorju ni mogoče izdati spremenjenega gradbenega dovoljenja.

Zato sodišče ne more slediti tožbenemu stališču, po katerem bi bila za spremembo gradbenega dovoljenja odločilna le skladnost sprememb s prostorskim aktom. Ker je upravni organ ugotovil, da zaradi sprememb lokacijskih pogojev spremembe gradbenega dovoljenja ni mogoče izdati, se je v tem postopku po nepotrebnem spuščal v vprašanje skladnosti višine spremenjenega objekta s PUP. Kljub temu sodišče glede na tožbene navedbe pojasnjuje, da načelo enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave in pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave ne moreta biti podlaga za vzpostavitev enakosti v nepravu.

Ker torej podatki o primerljivih višinah objektov v bližini obravnavanega objekta niso pravno odločilni za odločanje o predlagani spremembi gradbenega dovoljenja, tudi ni mogoče govoriti o kršitvi pravice do izjave glede dejstev, ki jih je organ ugotavljal s tem v zvezi. Načelo zaslišanja stranke iz prvega odstavka 9. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) pomeni, da je treba dati stranki možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo.

V obravnavani zadevi dejstva in okoliščine, ki so bila pravno odločilna, tj. dejstva o legi, obliki in dimenzijah sprememb objekta, izhajajo iz tožničinih vlog. Zato je neutemeljen tudi tožbeni očitek, da ji upravni organ ni dal možnosti izjaviti se o okoliščinah glede spremembe lokacijskih podatkov. Ugotovitev, da predlagane spremembe pomenijo spremembo lokacijskih pogojev, pa pomeni pravno presojo izpolnjevanja pogojev za izdajo spremembe gradbenega dovoljenja in ne ugotavljanja dejstev.

Neutemeljeno je tudi tožbeno stališče, da bi moral upravni organ v primeru, ko pogoji za izdajo spremembe gradbenega dovoljenja niso izpolnjeni, odločati o izdaji novega gradbenega dovoljenja. V postopku, ki ureja spremembo gradbenega dovoljenja, je namreč mogoče izdati odločbo, ki se omeji na predlagane spremembe le, če spremembe niso takšne, da je treba izdati novo gradbeno dovoljenje. Če organ ugotovi, da je zaradi predlaganih sprememb treba izdati novo gradbeno dovoljenje, pa v postopku odločanja o izpolnjevanju pogojev za izdajo gradbenega dovoljenja ni mogoče odločati le o dovoljenosti tistega dela nameravane gradnje, ki ni zajet v že izdanem gradbenem dovoljenju. Predmet postopka za izdajo gradbenega dovoljenja je namreč v takem primeru objekt kot celota, tako da ima novo gradbeno dovoljenje vsebino, ki jo določa 68. člen ZGO-1. Tožnica v tožbi ne navaja, da bi zahtevala izdajo takega gradbenega dovoljenja, ne navaja niti, da bi se projektna dokumentacija, ki jo je predložila, nanašala na objekt kot celoto. V zvezi s tem sodišče pripominja še, da je projektna dokumentacija po 1. točki drugega odstavka 54. člena ZGO-1 obvezna priloga k zahtevi za izdajo gradbenega dovoljenja, kar skupaj z že navedenimi določbami 66. in 73. člena ZGO-1 pomeni, da tožnik z njo po vsebini opredeli svoj zahtevek.

Ker na odločitev v zadevi ne morejo vplivati niti ostale tožbene navedbe o tem, zakaj je tožnica prizidavala in nadzidavala dele stavbe ter čemu ti deli služijo, da je prilagajala lego objekta drevesu, ki je naravna dediščina, in da je za spremembo gradbenega dovoljenja zaprosila zaradi zahteve gradbenega inšpektorja, je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1). Sodišče je odločitev sprejelo na seji, saj tožnica navaja dejstva in dokaze, ki niso pomembni za odločitev (druga alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

Odločitev o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.