Jedro

S tožbo zaradi nedopustnosti izvršbe lahko dolžnik izpodbija zgolj dovoljenost izvršbe, ne more pa izpodbijati obstoja in višine same terjatve, ki oziroma kot je ugotovljena v izvršilnem naslovu.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Tožnik od sodišča zahteva, naj ugotovi, da ne obstoji njegov dolg do toženca, katerega le-ta uveljavlja v plačilo v izvršilnem postopku pred Okrajnim sodiščem v Brežicah, opr. št. I 10/97, zaradi izterjave 4.121.240,00 SIT s pripadki, v katerem tožnik nastopa kot dolžnik, A. H. kot zastavitelj in toženec kot upnik, zaradi česar je izvršba nedopustna, kar je toženec dolžan pripoznati in tožniku izdati ustrezno listino, na podlagi katere bo mogoč izbris zastavne pravice, ki jo ima toženec na nepremičnini A. H., vl. št. 539 k.o. ..., sicer bo to listino nadomestila sodba.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, sodišče druge stopnje pa je zavrnilo pritožbo tožnika in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper to sodbo je tožnik vložil revizijo, v kateri uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava ter predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi njegovemu tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Po mnenju revidenta je v konkretni pravdi bistveno vprašanje, ali je prejel denar oziroma posojilo od toženca. Ugotovitve nižjih sodišče ne temeljijo na podatkih spisa in izvedenih dokazih. Ne drži, da je tožnikov brat A. H. zastavil nepremičnino vl. št 539 k.o. ... Omenjeni je sicer sodeloval pri zavarovanju sporne terjatve s sporazumom pri Okrajnem sodišču v Brežicah, vendar ne takrat ne danes ni bil lastnik zastavljene nepremičnine, saj je to še vedno njegov oče. Glede prejema denarja ni v spisu nobenih oprijemljivih dokazov. Z izvedenskim mnenjem grafologinje se revident ni strinjal, z zavrnitvijo dokaznega predloga za postavitev novega izvedenca pa mu je bila odvzeta možnost, da dokazuje nasprotno in izpodbija omenjeno mnenje. Navedba v obrazložitvi sodbe pritožbenega sodišča, da tožnik ni obrazloženo oporekal, da na izjavi o najetju in porabi kredita z dne 6.6.1997 in v notarjevi knjigi ne gre za njegov podpis, je povsem protispisna.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožencu, ki nanjo ni odgovoril. Revizija ni utemeljena.Revizijski očitek o podani protispisnosti na peti strani obrazložitve izpodbijane sodbe je neutemeljen. Sodišče druge stopnje ni namreč nikjer zapisalo, da tožnik ni obrazloženo oporekal, da na izjavi o najetju in porabi kredita z dne 6.6.1997 in v notarjevi knjigi ne gre za njegov podpis, kot napačno navaja revident. Prav tako ni moč pritrditi revizijski graji zavrnitve dokaznega predloga za postavitev novega izvedenca grafološke stroke. Izvedensko mnenje A. S. ni imelo pomanjkljivosti, postavitev drugega izvedenca pa je bila na nižjih stopnjah sojenja z ustreznimi razlogi pravilno zavrnjena. Dodati velja, da je dokaz z izvedencem grafologom v obravnavani zadevi, kot bo obrazloženo v nadaljevanju, povsem irelevanten, sodišče pa mora v pravdnem postopku izvesti le tiste dokaze, ki so pomembni za odločitev (in v takšnem obsegu, da ne pride do nepotrebnega podaljševanja postopka). S tožbo zaradi nedopustnosti izvršbe lahko dolžnik izpodbija zgolj dovoljenost izvršbe, ne more pa izpodbijati obstoja in višine same terjatve, ki oziroma kot je ugotovljena v izvršilnem naslovu(1). Eno bistvenih načel izvršilnega postopka je namreč načelo stroge formalne legalitete, ki izvršilnemu sodišču ne dovoljuje presojati konkretne materialne zakonitosti in pravilnosti izvršilnega naslova, na podlagi katerega je predlagana izvršba. Upoštevati mora terjatev, kot je ugotovljena v izvršilnem naslovu, zaradi česar glede te terjatve ni več upravičeno proučevati resničnosti dejstev ali pravilnosti pravnega sklepanja. Izvršilni naslov kot procesna predpostavka za dopustnost izvršbe namreč predstavlja domnevo, da obstaja terjatev, ki je v njem ugotovljena, in da so v njem navedene stranke legitimirane za izvršbo. V ugovoru proti sklepu o izvršbi se lahko uveljavlja le razloge, ki preprečujejo izvršbo (50. člen Zakona o izvršilnem postopku; Ur. l. SFRJ, št. 20/78 in naslednji, v nadaljevanju: ZIP; oziroma prvi odstavek 55. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju; Ur. l. RS, št. 51/98 in naslednji, v nadaljevanju: ZIZ); noben od teh razlogov ni tak, da bi dopuščal ponovno presojo utemeljenosti terjatve, o kateri je že bilo pravnomočno odločeno. Tožba iz 54. člena ZIP oziroma 59. člena ZIZ je možna samo v povezavi z ugovornim postopkom – predhodni ugovor je namreč pogoj za pravico do te tožbe, iz česar logično sledi, da se tudi z zahtevkom za nedopustnost izvršbe ne more izpodbijati izvršilnega naslova oziroma obstoja in višine iz njega izhajajoče obveznosti. Zatrjevanje kakršnihkoli dejstev, ki se nanašajo na izvršilni naslov, zato ne pride v poštev(2). S takšno tožbo lahko dolžnik uveljavlja samo tako imenovane opozicijske razloge: da je v izvršilnem naslovu zapisana terjatev prenehala na podlagi dejstva, ki je nastopilo po izvršljivosti sodne odločbe oziroma po sklenitvi sodne poravnave kot izvršilnega naslova (8. točka 50. člena ZIP oziroma prvega odstavka 55. člena ZIZ), ali da je upnik odložil izpolnitev obveznosti za čas, ki še ni potekel (9. točka 50. člena ZIP oziroma prvega odstavka 55. člena ZIZ), ali da je terjatev zastarala (11. točka 50. člena ZIP oziroma prvega odstavka 55. člena ZIZ)(3). Glede na povedano je v obravnavani zadevi odločilno, da gre med pravdnima strankama za izvršbo na podlagi podpisanega zapisnika o sporazumu strank iz prvega odstavka 251c. člena ZIP, ki ima po drugem odstavku istega člena moč sodne poravnave(4), le-tej pa zakon priznava učinek izvršilnega naslova (1. točka drugega odstavka 16. člena ZIP oziroma 1. točka drugega odstavka 17. člena ZIZ). Obstoja same terjatve, ki je ugotovljena v izvršilnem naslovu, v pravdi na podlagi tožbe zaradi nedopustnosti izvršbe ni mogoče izpodbijati. Sodišči prve in druge stopnje sta se zato po nepotrebnem ukvarjali z vprašanjem, ali je tožnik denar po posojilni pogodbi s tožencem prejel, ali ne. Trditve in stališča tožnika, podana tekom postopka pred nižjima sodiščema in ponovljena v reviziji, so namreč povsem irelevantna, saj nikakor ne morejo pr ipeljati do želenega učinka, to je do nedopustnosti izvršbe. Iz povedanega izhaja, da je odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka - sicer iz drugih razlogov kot pa sta jih navedli nižji sodišči - materialnopravno pravilna, zaradi česar je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji - ZPP) revizijo zavrnilo in z njo tudi priglašene revizijske stroške.

Op. št. (1): Primerjaj D. Wedam-Lukić, Civilno izvršilno pravo, Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana 1992, str. 74. Op. št. (2): Zakon govori o spornem dejstvu, ki se nanaša na samo terjatev (54. člen ZIP oziroma 59. člen ZIZ); primerjaj tudi sodbo Vrhovnega sodišča RS z dne 30.9.2004, opr. št. II Ips 524/2003. Op. št. (3): Primerjaj V. Rijavec, Civilno izvršilno pravo, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 214; in sodbo Vrhovnega sodišča RS z dne 30.8.2001, opr. št. II Ips 627/2000. Op. št. (4): Po prevladujočem stališču v pravni teoriji ima sodna poravnava dvojno naravo: procesno je izenačena z izvršljivo, torej pravnomočno sodno odločbo, obenem pa je tudi pogodba in vsebuje poleg procesnih elementov tudi elemente materialnega dogovora med strankami. Izpodbijati jo je mogoče samo z izrednimi pravnimi sredstvi in s posebno tožbo v pravdnem postopku (ki jo sedaj urejata 392. in 393. člen ZPP).