Jedro

Tožena stranka je pravilno ugotovila, da tožnik svojo prošnjo za mednarodno zaščito utemeljuje s psihičnimi težavami, ki so posledica groženj družine bivšega dekleta in najdenega amuleta nesreče pred svojimi vrati.

Težav, ki jih tožnik uveljavlja, ni mogoče povezati z elementi preganjanja, saj ne gre za preganjanje na podlagi veroizpovedi, narodnosti, rase, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnega prepričanja (prvi odstavek 27. člena ZMZ-1). Težave, ki jih je tožnik navajal, kot razlog za zapustitev izvorne države, so namreč težave zasebne narave.

V tožnikovih navedbah ni mogoče najti nobenih razlogov, ki bi kazali na to, da Maroko zanj ni varna izvorna država.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite kot očitno neutemeljeno in mu določila desetdnevni rok za prostovoljni odhod ter odredila, da če v tem roku ne zapusti območja Republike Slovenije, območja držav članic Evropske unije in območja držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma, se ga iz teh območij odstrani. Določila mu je tudi prepoved vstopa na ta območja za obdobje enega leta, ki pa se ne izvrši, če zapusti ta območja v postavljenem roku.

2. V obrazložitvi odločbe je navedeno, da je tožnik pri toženi stranki vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite. V njej je navedel, da je državo Maroko zapustil zaradi odsotnosti pogojev za dostojno življenje. Tam ni zdravstva, dobrega izobraževanja in ni delovnih priložnosti. Iskal je boljše življenje.

3. V nadaljevanju obrazložitve odločbe tožena stranka natančno povzema, kaj je tožnik povedal na osebnem razgovoru.

4. Tožena stranka na podlagi tožnikovih izjav ugotavlja, da je tožnik kot glavni razlog za vložitev prošnje za mednarodno zaščito navedel, da je iz Maroka odšel zaradi psihičnih težav, ki so nastale kot posledica groženj družine bivšega dekleta. Po preučitvi vseh izjav tožena stranka ocenjuje, da te niso takšne narave, da bi predstavljale utemeljen razlog za priznanje mednarodne zaščite. V postopkih priznanja mednarodne zaščite se ugotavlja in presoja ogroženost posameznika v izvorni državi, zaradi preganjanja na podlagi enega izmed razlogov, ki so določeni v Ženevski konvenciji in Zakonu o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1), in sicer na podlagi veroizpovedi, narodnosti, rase, političnega prepričanja ali pripadnosti posebni družbeni skupini. Tožnikove navedbe, da je državo zapustil, ker je imel psihične težave, pa ne gre povezati z nobenim od omenjenih razlogov preganjanja, kakor tudi ne gre zaključiti, da bi mu bile v izvorni državi trajno in sistematično kršene njegove človekove pravice. Tožnik je trdil, da so bile psihične težave posledica groženj dekletove družine, a je kot grožnje navajal zgolj to, da mu je njena mama dejala, da mu bo še žal, da se ne bo nikoli poročil in da bo imel težave, našel pa je tudi amulet nesreče pred svojimi vrati. To pa ne pomeni, da je bilo njegovo življenje v Maroku kadarkoli ogroženo. Če bi mu dekletova mama želela škodovati oziroma mu vzeti življenje, bi to vsekakor lahko storila, a ni. Poleg tega tožnik trdi, da je delal na policiji, njene pomoči (torej pomoči svojih kolegov) pa ni poiskal. Niti ne trdi, da je imel zaradi groženj, razen psihičnih, še kakršnekoli druge težave. Poleg tega teh težav pri oddaji prošnje ni omenil, ampak je kot razlog odhoda iz države navedel željo po boljšem življenju. Tožena stranka ocenjuje, da je tožnik navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite, zato je treba njegovo prošnjo za mednarodno zaščito zavrniti kot očitno neutemeljeno na podlagi 1. alineje 52. člena ZMZ-1. 5. Poleg tega tožnik prihaja iz Maroka, države, ki jo je Vlada Republike Slovenije (v nadaljevanju Vlada RS) 31. 3. 2022 z Odlokom o določitvi seznama varnih izvornih držav določila kot varno izvorno državo. Po mnenju tožene stranke v tožnikovih navedbah ni najti tehtnih razlogov, ki bi kazali na to, da Maroko zanj ne bi bila varna izvorna država. Sicer je navajal, da mu je mama bivšega dekleta grozila, a te grožnje niso takšne narave, da bi pomenile preganjanje v smislu 27. člena ZMZ-1 ali resno škodo v smislu 28. člena istega zakona. Tožena stranka je zato njegovo prošnjo zavrnila kot očitno neutemeljeno tudi na podlagi 2. alineje 52. člena ZMZ-1. 6. Tožnik v tožbi navaja, da je od matere dekleta, s katerim se ni hotel poročiti, prejemal resne grožnje s smrtjo, grožnje da bo njegovo življenje uničeno in da ne bo imel prihodnosti. Zagrozila mu je tudi s tem, da se bodo potrudili, da mu uničijo življenje. Pred svojimi vrati je našel celo "amulet za slabo srečo", povezan s čarovnijo. Zaradi tega se mu je psihično stanje poslabšalo in je bil depresiven. Če bi se moral vrniti, bi padel v obup in depresijo, ker je čarovnija že takrat močno vplivala na njegovo psihično stanje. Poleg tega navaja, da kljub temu, da je sicer bil seznanjen z dejstvom, da je Vlada RS izdala Odlok o določitvi seznama varnih izvornih držav, med katerimi je tudi Maroko, to dejstvo samo po sebi nič ne pomeni. Tožena stranka bi morala tožnika seznaniti z dejstvom, da bo v njegovem primeru uporabila koncept varne izvorne države in ga opozoriti, da se lahko izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, zaradi katerih Maroko kljub drugačnemu stališču Vlade RS zanj osebno ni varna izvorna država, tega pa tožena stranka ni storila. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in vrne zadevo toženi stranki v ponovno odločanje.

7. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je tožnik na vprašanje, ali ima kakšne zdravstvene težave, odgovoril nikalno in tudi na osebnem razgovoru je povedal, da se počuti dobro. Iz tega izhaja, da navedenih psihičnih težav nima več. Ne glede na to pa psihične težave ne pomenijo, da bi tožnik v primeru vrnitve v Maroko utrpel resno škodo v smislu 28. člena ZMZ-1. Tožena stranka oporeka tudi trditvi, da tožnika ni seznanila s tem, da bo zoper njega uporabila koncept varne izvorne države. Večkrat ga je pozvala, naj navede vse razloge, zaradi katerih je zapustil državo ter ga izrecno seznanila z dejstvom, da je Slovenija Maroko uvrstila na seznam varnih izvornih držav. Tožniku ni uspelo izkazati tehtnih razlogov, da Maroko zanj ne bi bil varna izvorna država. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

8. Sodišče je v navedeni zadevi dne 28. 3. 2024 opravilo glavno obravnavo, na kateri je vpogledalo v listine upravnega in sodnega spisa. Tožnik se glavne obravnave ni udeležil. 9. Tožba ni utemeljena.

10. ZMZ-1 v 5. alineji prvega odstavka 49. člena določa, da pristojni organ z odločbo prošnjo zavrne kot očitno neutemeljeno v pospešenem postopku, če prosilec očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito in je podan razlog iz 52. člena tega zakona. Nadalje 52. člen ZMZ-1 v 1. alineji določa kot enega izmed razlogov, da se šteje prošnja prosilca kot očitno neutemeljena, če je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu. V 2. alineji citiranega člena pa je določeno, da se prošnja šteje za očitno neutemeljeno, če prosilec prihaja iz varne izvorne države iz 61. člena tega zakona.

11. Tožena stranka je po presoji sodišča pravilno ugotovila, da obstajata oba navedena razloga za zavrnitev prošnje za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljene iz 1. in 2. alineje 52. člena ZMZ-1. Glede obstoja teh razlogov sodišče sledi utemeljitvi izpodbijane odločbe, zato skladno z določilom drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se sklicuje na utemeljitev v odločbi tožene stranke. Sodišče zgolj poudarja, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnik svojo prošnjo za mednarodno zaščito utemeljuje s psihičnimi težavami, ki so posledica groženj družine bivšega dekleta in najdenega amuleta nesreče pred svojimi vrati. Na tej podlagi je pravilno presodila, da težav, ki jih tožnik uveljavlja, ni mogoče povezati z elementi preganjanja, saj ne gre za preganjanje na podlagi veroizpovedi, narodnosti, rase, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnega prepričanja (prvi odstavek 27. člena ZMZ-1). Težave, ki jih je tožnik navajal, kot razlog za zapustitev izvorne države, so namreč težave zasebne narave. Sodišče tudi ocenjuje, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da je Vlada RS z Odlokom o določitvi seznama varnih izvornih držav Maroko določila kot varno izvorno državo. V tožnikovih navedbah pa ni mogoče najti nobenih razlogov, ki bi kazali na to, da Maroko zanj ni varna izvorna država. Ni namreč izpostavil nobenega konkretnega dogodka, ki bi se mu zgodil ter povzročil njegov odhod iz države, zato ni mogoče sklepati, da bi bil v primeru vrnitve v izvorno državo soočen z resno škodo v smislu 28. člena ZMZ-1. 12. V zvezi s tožbenim očitkom, da tožnik ni bil ustrezno seznanjen z dejstvom, da je Vlada RS Maroko razglasila za varno izvorno državo, sodišče ugotavlja, da te tožbene navedbe niso utemeljene. Kot je razvidno iz zapisnika o osebnem razgovoru, je uradna oseba tožniku pojasnila, da je Vlada RS 31. 3. 2022 izdala Odlok o določitvi seznama varnih izvornih držav, med katerimi je tudi Maroko (stran 3 zapisnika o osebnem razgovoru z dne 23. 2. 2024). V nadaljevanju razgovora je bil tožnik pozvan, naj čim bolj natančno opiše razloge, zaradi katerih je moral zapustiti izvorno državo. Na ta način je bil po oceni sodišča tožnik povsem ustrezno seznanjen z uporabo koncepta varne izvorne države.

13. Ker je iz zgoraj navedenih razlogov odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo.