Jedro

Tožena stranka bi morala, zaradi največjega varstva otrokovih pravic, pred predajo tožnikov Hrvaški, pridobiti od pristojnih hrvaških organov konkretno zagotovilo, kam konkretno bodo tožniki nastanjeni z ozirom na to, da je v družini novorojenček in da bodo v nastanitvenem centru imeli ustrezno zdravstveno oskrbo, tako, da položaj tožnikov na Hrvaškem, glede zdravstvene oskrbe, ne bo slabši.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, izpodbijani sklep Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-123/2015/12 (1313-05) z dne 20. 1. 2016 se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponovni postopek.

II. Zahtevi za izdajo začasne odredbe se ugodi tako, da se izvršitev izpodbijanega sklepa odloži do izdaje pravnomočne odločitve o tem upravnem sporu.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka pod 1. točko izreka odločila, da se upravne zadeve prosilcev združijo v en postopek in pod 2. točko izreka je odločila, da Republika Slovenija ne bo obravnavala prošenj prosilcev za mednarodno zaščito, ker bodo predani Republiki Hrvaški, ki je odgovorna država članica za obravnavanje njihovih prošenj. V svoji obrazložitvi navaja, da sta polnoletna prosilca zaprosila za mednarodno zaščito dne 20. 8. 2015 in nato dne 27. 11. 2015 podala še prošnjo za njunega novorojenega otroka. Pridobila je podatek, da sta polnoletna prosilca stopila v evropski prostor z veljavnimi hrvaškimi vizumi. Sklicuje se na 12. člen Uredbe Dublin III, ki določa, da kadar prosilec poseduje veljavni vizum, je za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito odgovorna država članica, ki je vizum izdala. Od pristojnega organa Republike Hrvaške je dne 14. 9. 2015 dobila odgovor, da je Republika Hrvaška odgovorna država članica za obravnavanje prošenj prosilcev. S polnoletnima prosilcema je bil dne 15. 12. 2015 opravljen tudi osebni razgovor. Na tem razgovoru sta bila seznanjena s potekom Dublinskega postopka in dejstvom, da je Republika Hrvaška odgovorila, da je odgovorna država članica za obravnavanje njihovih prošenj. Dne 11. 9. 2015 je prejela dopis pooblaščenca polnoletnih prosilcev, da naj Slovenija zaradi težavne nosečnosti prosilke prevzame pristojnost v skladu s 17. členom Uredbe Dublin III, zato se je odločila, da se z nadaljevanjem Dublinskega postopka počaka do rojstva otroka. Polnoletna prosilca sta na osebnem razgovoru zatrjevala, da v Republiki Hrvaški obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročili nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu člena 4 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah. Povedala sta, da so v Republiki Hrvaški vsi, s katerimi sta imela stik, zelo rasistični do tujcev, da je ob prihodu na letališče policistka tožnico pustila kot zadnjo v vrsti, čeprav je bila prosilka noseča, da so ostali potniki lahko z letališča odšli, prosilca pa sta bila zadržana in so varnostniki tudi podrobno pregledali njuno prtljago in dokumente ter se je nato v trgovini neka gospa, ko je slišala, da se pogovarjata v arabščini, namerno zaletela v prosilkin trebuh. Prosilka je tudi povedala, da obiskuje psihiatra in da ima po porodu psihične in fizične težave. Tožena stranka dalje navaja, da je pridobila podatek, da imajo prosilci v Republiki Hrvaški na podlagi 12. člena Pravilnika o sadržaju zdravstvenog pregleda tražitelja azila, azilanata, stranaca pod privremenom zaštitom i stranaca pod subsidiarnom zaščitom pravico do zdravstvene varnosti, kar tudi opredeljuje. Pridobila je tudi opis razmer v Hrvaški v zvezi z zdravstveno oskrbo v nastanitvenih objektih za nastanitev prosilcev in je UNHCR razmere na Hrvaškem opisal kot dobre. Zato meni, da bosta prosilka in dojenček na Hrvaškem imela enako oskrbo kot jo imata v Sloveniji. Tožena stranka nadalje meni, da v Republiki Hrvaški ni sistemskih pomanjkljivosti in da zato tudi ni nevarnosti nečloveškega ali poniževalnega ravnanja. Zato je odločila tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa.

2. Zoper sklep tožene stranke tožniki vlagajo tožbo in zahtevo za izdajo začasne odredbe. Tožbo vlagajo iz vseh tožbenih razlogov iz 27. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Menijo, da je odločitev tožene stranke o določitvi Republike Hrvaške kot pristojne države očitno nepravilna. Iz prošenj za mednarodno zaščito je razvidno, da sta polnoletna tožnika prišla v Zagreb s ponarejenimi dokumenti. Glede na to, da dokumenti niso bili pristni, tudi hrvaški vizum, za katerega sta tožnika sicer povedala, da je bil izdan, ne more biti veljaven. Tožena stranka ni navedla, na podlagi česa je zaključila, da sta imela polnoletna tožnika veljaven vizum. Pri uporabi Dublinske uredbe ne gre za diskrecijsko pravico države, temveč za obveznost države, da, kadar predaja prosilca v državo članico, ki je bila prvotno določena za odgovorno, ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej državi obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne države članice, še naprej proučuje merila, da bi lahko ugotovila, ali je mogoče določiti drugo državo članico kot odgovorno. Tudi iz sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) izhaja, da država prosilca za mednarodno zaščito ne sme predati drugi državi, če obstajajo tehtni razlogi za prepričanje, da obstaja realna nevarnost, da bo prosilec v tej državi izpostavljen mučenju ali nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju. Pri oceni pojma mučenja ali nečloveškega ali poniževalnega ravnanja je treba uporabiti minimalno stopnjo strogosti, pri čemer je sprejem ocene relativen, saj je treba upoštevati okoliščine konkretnega primera. Sklicuje se tudi na sodbo ESČP Tarakhel proti Švici. Tožnica ima resne zdravstvene težave. Operativni rez se slabo celi, po porodu so se pri njej pojavile tudi psihične težave. Psihiater je podal mnenje, da je glede na zdravstveno stanje tožnice pomembno, da se ji zagotovi minimalen občutek varnosti, kar je mogoče le s tem, da ostane v trenutnem okolju, saj potrebuje ustrezno oskrbo tako ona, kot tudi dojenček. Na Hrvaškem pa obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z zdravstveno oskrbo in sicer je zagotovljena le oskrba nujnih primerov, učinkovit dostop do zdravstvene oskrbe pa ovira tudi dejstvo, da prosilcem za mednarodno zaščito za ta namen ni zagotovljen brezplačni prevajalec, temveč si ga morajo plačati sami. To izhaja tudi iz poročil, ki jih tudi navajajo. Neustrezna zdravstvena oskrba tožnice ima lahko zanjo in njenega komaj rojenega otroka resne posledice, tako da lahko le-te dosežejo tudi standard nečloveškega ravnanja. Ko je obstoj domneve, da v posamezni državi obstajajo sistemske pomanjkljivosti, izkazan, se dokazno breme glede okoliščin v celoti prevali na toženo stranko in zato je na strani države breme, da pridobi ustrezne garancije, da posameznikove pravice v državi, v katero naj bi bil predan, ne bodo kršene. Tožena stranka se v konkretnem primeru ni opredelila do navedb in dokazov tožnikov, prav tako ni pridobila ustreznih garancij, da pravice tožnikov na Hrvaškem ne bodo kršene oziroma da bo tožnici in njenemu otroku v Republiki Hrvaški dejansko zagotovljena ustrezna zdravstvena oskrba. Zato je dokazna ocena tožene stranke sprejeta v nasprotju z 8. členom ZUP, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka. Zato je odločitev tožene stranke o predaji tožnikov Hrvaški tudi preuranjena. Tožniki sodišču predlagajo, da naj izpodbijani sklep z dne 20. 1. 2016 odpravi; podredno razveljavi in vrne toženi stranki v ponovno odločanje.

3. Tožniki hkrati s tožbo vlagajo tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe. V zahtevi za izdajo začasne odredbe navajajo, da v kolikor bi bil izpodbijani sklep izvršen še pred odločitvijo sodišča o glavni stvari, bi to pomenilo, da se tožnike lahko izroči Hrvaški. V kolikor bi se to zgodilo, bi to imelo za tožnike pravno posledico, da vzpostavitev prejšnjega pravnega razmerja ne bi bila več mogoča, čeprav bi v tem upravnem sporu morebiti uspeli. V kolikor bi bil izpodbijani sklep izvršen še pred odločitvijo sodišča o tožbi in se tožniki v času odločanja ne bi več nahajali na območju Republike Slovenije, bi to pomenilo, da ne bi bili več pod jurisdikcijo te države. Zato ne bi več izkazovali pravnega interesa, ker bi jim z izročitvijo Hrvaški le-ta prenehal. Tožniki predlagajo, da se izvršitev izpodbijanega sklepa odloži do pravnomočne odločitve v tej zadevi.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo v celoti prereka tožbene navedbe in vztraja pri svoji odločitvi ter sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne. V zvezi s predlogom za izdajo začasne odredbe pa poudarja, da je do odločitve sodišča odpovedala izvedbo transferja v Republiko Hrvaško in bo z nadaljnjimi postopki počakala do končne odločitve sodišča. K I. točki izreka:

5. Tožba je utemeljena.

6. V obravnavani zadevi je predmet sodne presoje sklep tožene stranke, s katerim je le-ta odločila, da prošenj tožnikov za mednarodno zaščito ne bo obravnavala, ker bodo predani Republiki Hrvaški, ki je odgovorna za obravnavo njihovih prošenj. Izpodbijana odločba je bila izdana na podlagi Uredbe (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 (Uredba Dublin III). V drugem odstavku 3. člena Uredbe Dublin III je med drugim določeno, da predaja drugi državi članici ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej državi obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah (Listina). V 4. členu Listine pa je določeno, da nihče ne sme biti podvržen mučenju ali ponižujočemu ravnanju in kaznovanju.

7. Izpodbijana odločitev temelji na določbi 12. člena Uredbe Dublin III. Le-ta določa, da je, kadar prosilec poseduje veljavni vizum, za obravnavane prošnje za mednarodno zaščito odgovorna država članica, ki je vizum izdala. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da sta tožnika v evropski prostor vstopila z veljavnimi hrvaškimi vizumi in da je zato za obravnavo prošenj tožnikov odgovorna Hrvaška. Le-ta je tudi že posredovala odgovor, da je odgovorna država članica za obravnavanje prošenj tožnikov.

8. Sodišče ne more slediti tožbenim navedbam, da sta polnoletna tožnika prišla v Zagreb s ponarejenimi dokumenti in da zato hrvaški vizum ne more biti veljaven. To tudi ne izhaja iz prošenj obeh polnoletnih tožnikov, četudi temu nasprotno navajajo tožniki v tožbi. Prav tako to ne izhaja iz ostalih podatkov v spisu. Iz prošenj obeh polnoletnih tožnikov in iz podatkov v spisu namreč izhaja, da sta polnoletna tožnika pripotovala v Zagreb z veljavnim hrvaškim vizumom in da sta ponarejene dokumente (ponarejene grške osebne izkaznice) uporabila (le) pri prehodu hrvaško-slovenske meje.

9. Vendar pa se tožniki v tožbi utemeljeno sklicujejo na sodbo ESČP v zadevi Tarakhel proti Švici (z dne 4. novembra 2011). V tej zadevi so tožniki (zakonca in prvotno pet mladoletnih otrok, šesti je bil rojen kasneje) zaprosili za mednarodno zaščito v Švici, kamor so prišli iz Italije in Avstrije. Zato jih je Švica, v skladu z določbami prej veljavne Uredbe Dublin II, nameravala vrniti v Italijo. Tožniki pa so v postopku zatrjevali, da v Italiji obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev. ESČP je v navedeni sodbi zavzelo stališče, da mora Švica pred predajo tožnikov Italiji (katerih predaja Italiji je bila do odločitve Sodišča zadržana), pridobiti od Italije individualno zagotovilo o tem, da bodo v Italiji nastanjeni tako, da bo ustrezno poskrbljeno za otroke in da bo družina lahko ostala skupaj, ker bi sicer lahko šlo za kršitev 3. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin.

10. V konkretnem primeru je situacija primerljiva, saj gre za družino z novorojenčkom. Polnoletna tožnika sta v upravnem postopku tudi podala predlog za prevzem pristojnosti v skladu s 17. členom Uredbe Dublin III (diskrecijske klavzule), kar sta utemeljevala s tem, da na Hrvaškem obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom, predvsem pomanjkljivosti v zvezi z zdravstveno oskrbo, zaradi česar na Hrvaškem ne bi bila obravnavana tako kot v Sloveniji. V postopku odločanja sta tudi predložila zdravstveno dokumentacijo o tem, da tožnica in novorojenček potrebujeta posebno zdravstveno oskrbo. Predložila pa sta tudi poročilo o tem, da gre na Hrvaškem za pomanjkanje oskrbe za ranljive osebe, s poudarkom na neustrezni zdravstveni oskrbi.

11. Po presoji sodišča tožniki v tožbi utemeljeno opozarjajo na to, da se tožena stranka v izpodbijanem aktu ni konkretno opredelila do njihovih ključnih navedb v zvezi z neustrezno zdravstveno oskrbo na Hrvaškem, ki so jo tožniki navajali kot razlog, da družina z novorojenčkom ne bi bila vrnjena na Hrvaško kot odgovorno državo članico v smislu Uredbe Dublin III, ker na Hrvaškem ne bi bila obravnavana enako kot v Sloveniji. V zvezi s temi navedbami tožnikov se tožena stranka v izpodbijanem aktu le pavšalno sklicuje na (hrvaški) Pravilnik o zdravstveni oskrbi prosilcev za azil in na Poročilo UNHCR, da so razmere v nastanitvenih centrih na Hrvaškem v zvezi z zdravstveno oskrbo dobre, ne da bi se torej vsebinsko opredelila do ključnih navedb tožnikov glede na njihove individualne okoliščine.

12. Po presoji sodišča pa bi morala tožena stranka tudi, glede na to, da gre v konkretnem primeru za družino z novorojenčkom, zaradi največjega varstva otrokovih pravic, skladno s sprejetimi stališči v zgoraj izpostavljeni sodbi Tarakhel proti Švici, pred predajo tožnikov Hrvaški, pridobiti od pristojnih hrvaških organov konkretno zagotovilo, kam konkretno bodo tožniki nastanjeni z ozirom na to, da je v družini novorojenček in da bodo v nastanitvenem centru imeli ustrezno zdravstveno oskrbo, tako da položaj tožnikov na Hrvaškem, glede zdravstvene oskrbe, ne bo slabši. 13. Ker to v obravnavani zadevi ni bilo narejeno, je tudi po mnenju sodišča odločitev tožene stranke o predaji tožnikov Hrvaški preuranjena. Tožena stranka je s tem, da se ni opredelila do ključnih navedb in dokazov, v postopku bistveno kršila pravila postopka, zmotno uporabila materialno pravo (določbe 6. člena in drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III), pa tudi dejansko stanje glede največjega varstva koristi otroka (v skladu s stališči ESČP v sodbi Tarakhel proti Švici) je nepopolno ugotovljeno. Sodišče je zato na podlagi 3., 4. in 2. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) tožbi ugodilo, izpodbijani sklep odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek.

K II. točki izreka:

14. V skladu z drugim odstavkom 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče, skladno z načelom sorazmernosti, upoštevati tudi prizadetost javne koristi in koristi nasprotnih strank.

15. Sodišče v obravnavani zadevi ugotavlja, da je v izpodbijanem sklepu navedeno, da tožba na Upravno sodišče ne zadrži izvršitve pravnega akta, zoper katerega je tožba vložena. Če bi bil izpodbijani sklep izvršen pred pravnomočnostjo te sodbe, ki pa lahko nastopi šele z izdajo sodne odločbe Vrhovnega sodišča v pritožbenem postopku, bi to pomenilo, da bi lahko bili tožniki izročeni Republiki Hrvaški, preden bi o zadevi odločilo Vrhovno sodišče. S tem bi bili tožniki prikrajšani za (učinkovito) sodno varstvo pred Vrhovnim sodiščem, ki pa jim sicer pripada na podlagi tretjega odstavka 75. člena ZMZ. Z izročitvijo tuji državi tožniki tudi ne bi bili več pod slovensko jurisdikcijo, zato tudi ne bi več izkazovali pravnega interesa, ker bi jim z izročitvijo Hrvaški le-ta prenehal. Zato po mnenju sodišča odložitev izvršitve izpodbijanega akta tudi ne nasprotuje javni koristi, ki je v tem, da se tovrstni postopki po Uredbi Dublin III vodijo čim bolj učinkovito, ob upoštevanju procesnih pravic strank.

16. Sodišče je zato iz navedenih razlogov zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodilo na podlagi drugega in petega odstavka 32. člena ZUS-1.