Jedro

Če delavec po pogodbi o zaposlitvi, sklenjenih za določen čas, devet let dela na istem delovnem mestu, ni mogoče govoriti o začasnosti potrebe po njegovem delu. Takšna pogodba o zaposlitvi se šteje za pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka krije sama svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožnici dne 31.3. 2006 nezakonito prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki in ji traja še nadalje za nedoločen čas ter da je tožena stranka dolžna tožnico pozvati in vrniti na delovno mesto "čiščenje poslovnih prostorov", št. 12618, ji za isto obdobje obračunati mesečna nadomestila plače z osnovo v višini 98.850,00 SIT bruto s pripadajočimi dodatki, plačati od obračunanih bruto zneskov mesečnih nadomestil plač predpisane davke in prispevke ter tožnici izplačati neto zneske mesečnih nadomestil plač, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega mesečnega nadomestila plače 17. dne v mesecu, za pretekli mesec do plačila, vse pod izvršbo. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 174.636,00 SIT, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prvostopne sodbe dalje do plačila, vse pod izvršbo.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka, uveljavlja vse pritožbene razloge in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje, oziroma, da samo spremeni izpodbijano odločbo. Navaja, da je tožnici prenehalo delovno razmerje pri toženki zaradi poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi z dne 30. 3. 2005. Potek časa pa je eden izmed zakonitih razlogov za prenehanje pogodbe o zaposlitvi, ki je sklenjena za določeno obdobje. Zato pomeni odločitev sodišča, da je tožnici dne 31. 3. 2006 nezakonito prenehalo delovno razmerje, nepravilno uporabo materialnega prava. Sicer pa meni, da tožnica ni izkazala pravnega interesa za ugotovitev obstoja delovnega razmerja za nedoločen čas, saj iz njene izpovedi nedvoumno izhaja, da je vložila tožbo zoper toženo stranko zgolj na podlagi pritiska Zavoda za zaposlovanje, kjer so pridobitev pravice do denarnega nadomestila pogojevali z vložitvijo tožbe zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja. Njen pravni interes je torej bil, da izpolni pogoje za pridobitev pravic na Zavodu za zaposlovanje. Poleg tega je v teku postopka izrazila svojo voljo, da nima interesa vrniti se na delo k toženi stranki, kar je sodišče prezrlo. Ne strinja se tudi z oceno sodišča, da ni izkazala začasnosti povečanega obsega dela. Kot je povedal direktor toženke, je bilo izvajanih več izrednih projektov naročnika v daljšem skupnem obdobju, kar pomeni, da ni šlo samo za en projekt, ki bi trajno povečal obseg dela. Začasnost povečanega obsega dela je zato potrebno presojati po času trajanja posameznega projekta. Direktor toženke je tudi opisal rekonstrukcije objektov znotraj X in pojasnil, kako so si ti projekti časovno sledili odvisno od možnosti izpeljave in odobritve investicije v X, t.j. pri naročniku. Ker je bila vsaka rekonstrukcija samostojen projekt, teh rekonstrukcij ni mogoče šteti kot celote. Za čiščenje v povečanem obsegu zato po zaključenem projektu ni bilo več potrebe.

V odgovoru na pritožbo tožeča stranka prereka pritožbene navedbe in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrne.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutne bistvene kršitve določb postopka, kot mu to nalaga 2. odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 - 52/2007). Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče v postopku ni zagrešilo absolutno bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti in da je glede na ugotovljeno dejansko stanje odločilo ob pravilni uporabi materialnega prava. Pritožbeno sodišče tudi ugotavlja, da pritožbene navedbe tožene stranke niso bistvene, saj se ne nanašajo na pravno odločilna dejstva, zato ne morejo vplivati na drugačno pravno presojo odločitve sodišča. Pritožbeno sodišče se zato strinja s pravnimi zaključki sodišča prve stopnje in ustrezno razlago odločitve, v zvezi s pritožbenimi navedbam pa dodaja: Neutemeljene so pritožbene navedbe, da odločitev sodišča, da je tožnici dne 31.3. 2006 nezakonito prenehalo delovno razmerje, pomeni nepravilno uporabo materialnega prava. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bila tožnica v delovnem razmerju pri toženi stranki neprekinjeno od 9. 6. 1997 do 31. 3. 2006 in sicer na podlagi dvanajstih pogodb o zaposlitvi za določen čas. V vseh pogodbah se je delovno razmerje sklepalo za opravljanje dela na delovnem mestu "čiščenje poslovnih prostorov". V nobeni od teh pogodb ni bil naveden razlog, zaradi katerega se sklepa pogodba za določen čas, razen v zadnji sklenjeni pogodbi o zaposlitvi z dne 30. 3. 2005, v kateri je v 2. členu določeno, da se delovno razmerje sklepa za določen čas, zaradi začasno povečanega obsega del, od 1. 4. 2005 do 31. 3. 2006 s polnim delovnimi časom.

Ob ugotovitvi, da sta v spornem obdobju veljala dva zakona in sicer Zakon o delovnih razmerjih (ZDR/90 - Ur. l. RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93) ter sedaj veljavni Zakon o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002), je sodišče prve stopnje pravilno presojalo zakonitost sklenjenih pogodb o zaposlitvi za določen čas po obeh zakonih. V skladu s 17. členom ZDR/90 ter 52. členom sedaj veljavnega ZDR se lahko delovno razmerje za določen čas sklene le izjemoma, če so podani v teh določbah našteti razlogi. Eden od teh razlogov je tudi začasno povečan obseg dela. Ker se po določilih ZDR/90, kot tudi po sedaj veljavni delovno pravni zakonodaji sklepa delovno razmerje za določen čas zgolj kot izjema, se v primeru, da zakonski pogoji zanj niso izpolnjeni, šteje, da je bilo sklenjeno delovno razmerje za nedoločen čas. V skladu s 1. odstavkom 18. člena ZDR/90 se namreč šteje, da je delavec sklenil delovno razmerje za nedoločen čas, če se iz razlogov, ki so na strani organizacije oziroma delodajalca, sklene delovno razmerje za določen čas v nasprotju z zakonom. Podobno določa tudi 54. člen ZDR in sicer, da se v primeru, če je pogodba o zaposlitvi za določen čas, sklenjena v nasprotju z zakonom, šteje, da je delavec sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas.

Kot izhaja iz razlogovanja odločitve v izpodbijani sodbi in izvedenih dokazov, se je tožnici delovno razmerje za določen čas podaljševalo nepretrgoma skoraj 9 let, tožnica pa na podlagi sklenjenih pogodb o zaposlitvi za določen čas, ves čas delala na istem delovnem mestu. Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju se pritožbeno sodišče strinja z ugotovitvami sodišča prve stopnje, da za zakonitost sklenitve delovnega razmerja za določen čas ne zadošča že sam povečan obseg dela, kot to zatrjuje tožena stranka, temveč je bistvenega pomena dejstvo, da tako povečan obseg traja le začasno. V konkretnem primeru pa začasnost povečanega obsega dela ne more trajati skoraj 9 let, kar pomeni, da povečan obseg dela, tudi če je dejansko obstajal, ni začasne narave. Zaradi tega je potrebno ugotoviti, da je trajna potreba po tožničinem delu obstajala že vse od sklenitve prve pogodbe o zaposlitvi v letu 1997, skoraj 9 letno zaporedno sklepanje pogodb za določen čas za isto delo z istim delavcem in iz istega razloga (začasno povečan obseg dela) pa nedvomno izkazuje to, da potreba po delu tožnice ni bila zgolj začasna, temveč stalna in konstantna. Takšen obseg dela na tožničinem delovnem mestu je dejansko izgubil značaj začasnosti, tako, da je šlo z vidika potreb za trajno potrebno po tožničinem delu.

Upoštevaje navedeno je potrebno ugotoviti, da zakoniti razlog za sklenitev delovnega razmerja za določen čas, na katerega se sklicuje tožena stranka, to je začasno povečan obseg dela, dejansko ni bil podan. To pa pomeni, da je bilo takšno delovno razmerje sklenjeno v nasprotju z zakonom (enako stališče je zavzelo že Vrhovno sodišče v zadevah opr. št. VIII Ips 115/2001 in VIII Ips 77/2003). Sodišče prve stopnje je zato na podlagi določbe 54. člena ZDR pravilno štelo, da je tožnica s toženo stranko sklenila delovno razmerje za nedoločen čas in da ji delovno razmerje s potekom zadnje sklenjene pogodbe za določen čas s 31. 3. 2006 ni zakonito prenehalo. Skladno s tem je tožnica upravičena tudi do nadomestila plače za celotno obdobje nezakonitega prenehanja delovnega razmerja v višini, kot to izhaja iz izreka izpodbijane sodbe in katere višina med strankama ni sporna.

Zaradi vsega navedenega in ker pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa ne razlogi, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Ker odgovor tožeče stranke na pritožbo tožene stranke ni bil potreben, je pritožbeno sodišče odločilo, da tožeča stranka krije sama svoje stroške tega odgovora (1. odstavek 165. člena ZPP).