Jedro

Pravilni so zaključki sodišča prve stopnje, da tožnik v času sklepanja sporne kreditne pogodbe ni bil v prirejenem položaju s toženko, saj je nastopal v vlogi potrošnika, banka kot finančna institucija pa mu je predložila vnaprej sestavljeno in natisnjeno vsebino kreditne pogodbe. V skladu z drugim odstavkom 3. člena Direktive 93/13 pogodbeni pogoj, o katerem se stranki nista dogovorili posamično, velja za nedovoljenega, če je bil sestavljen vnaprej in potrošnik zato ni mogel vplivati na vsebino določbe, zlasti v okviru vnaprej oblikovane tipske pogodbe. S tem se vzpostavlja domneva, da če je pogodbeni pogoj vključen v tipsko pogodbo, se šteje, da pogoj ni bil dogovorjen posamično, vendar pa lahko prodajalec ali ponudnik trdi in dokaže, da sta se stranki o tipskem pogoju dogovarjali posamično (tretji stavek drugega odstavka 3. člena Direktive 93/13). Kot izhaja iz točke 14. obrazložitve izpodbijane sodbe, s čimer se pritožbeno sodišče v celoti strinja, pa v obravnavani zadevi predmet pogajanj ni bil tečaj valute, v katerem mora biti posojilo vrnjeno, temveč je ta bil le predstavljen.

Kar zadeva standard pojasnilne dolžnosti banke, tako SEU v zadevi C-609/19 z dne 10. 6. 2021 v točki 48. sodbe, kot USRS v zadevi Up-14/21-30 z dne 13. 1. 2022 v točki 32. obrazložitve, kot tudi VSRS v sodbi in sklepu II Ips 54/2023 z dne 20. 9. 2023 v točki 18. obrazložitve poudarjajo tudi, da mora banka posredovati take informacije, na podlagi katerih bi pri povprečnem potrošniku mogle povzročiti ne le, da se je abstraktno zavedal tečajnega nihanja in možnosti sprememb višine obrokov kredita, ampak da se je moral in mogel konkretno zavedati dejanskih posledic velike depreciacije domače valute in zvišanja tujih obrestnih mer na višino njegovih kreditnih obveznosti za celotno obdobje odplačevanja kredita.

USRS, odločitve katerega so v skladu s prvim odstavkom 3. člena Zakona o ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) obvezne, pa še poudarja, da kot vse druge informacije v zvezi z obsegom potrošnikove obveznosti, ki jih je sporočil prodajalec ali ponudnik, morajo številne simulacije prispevati k temu, da potrošnik razume dejanski obseg dolgoročnega tveganja, povezanega z mogočimi nihanji menjalnih tečajev in s tem tveganja, neločljivo povezana s sklenitvijo kreditne pogodbe v tuji valuti.

Prav tako so obravnavani zadevi nerelevantna zatrjevanja, da se je slovenski potrošnik v preteklosti pogosto srečeval z menjavo različnih valut in mu je zato mehanizem konverzije znan, ter da v posledici tega, slednjega ni mogoče obravnavati kot popolnega laika na področju menjalnih tečajev. Kot je zgoraj obrazloženo evropsko in slovensko pravo nudita posebno varstvo potrošnikov kot šibkejših strank, v obravnavani zadevi pa je bilo pomembno, kakšno je bilo ravnanje banke ob sklenitvi sporne kreditne pogodbe s tožnikom. Vprašanje o tem kako bi ravnal povprečni slovenski potrošnik je zgolj hipotetično in nebistveno za zadevo.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se odločba sodišča prve stopnje v izpodbijanih točkah II., III. in IV. izreka potrdi.

II.Pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Z v uvodu navedeno sodbo in sklepom je sodišče prve stopnje tožbo tožeče stranke v zvezi z dajatvenim tožbenim zahtevkom pod 2. točko tožbenega zahtevka štelo za umaknjeno in postopek v tem delu ustavilo (točka I izreka). Ugotovilo je, da so kreditna pogodba št. ..., notarski zapis kreditne pogodbe št. ... in sporazum o zavarovanju denarne terjatve z dne 28. 5. 2008 ter dodatek št. 1 h kreditni pogodbi št. ..., nični (točka II. izreka). Nadalje je ugotovilo, da je vknjižba hipoteke pod ID pravice ... na nepremičnini katastrska občina ..., parcela 627/3 (ID znak: parcela ...), za terjatev v višini 291.000,00 CHF, vpisana na podlagi notarskega zapisa kreditne pogodbe št. ...6 in sporazuma o zavarovanju denarne terjatve z vknjižbo hipoteke na nepremičnini po 142. členu Stvarnopravnega zakonika z dne 28. 5. 2008, opr. št. SV ..., neveljavna in se izbriše (točka III. izreka). Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v celoti povrniti njene pravdne stroške (točka IV. izreka).

2.Tožena stranka (v nadaljevanju toženka) vlaga pritožbo zoper točke II., III., in IV. izreka zgoraj navedene odločbe. Pritožbo vlaga iz vseh pritožbenih razlogov iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in navaja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do navedb toženke, da je v obdobju od 2006 do 2008 fizičnim osebam odobrila skupno 271.685 kreditov v valuti EUR ter v istem obdobju zgolj 3.004 kredite v valuti CHF, kar pomeni, da toženka ni favorizirala kreditov v CHF. S tem, ko se sodišče ni opredelilo do teh navedb toženke, je zagrešilo kršitev 22. in 25. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS). Sodišče je v obrazložitvi napačno navedlo, da naj bi kreditna pogodba vsebovala valutno klavzulo, kar ne drži, saj sta se pravdni stranki v konkretnem primeru dogovorili za pristni devizni kredit. Posledično tudi izpolnitev obveznosti po kreditni pogodbi ni bila vezana na tujo valuto. Prvi tožnik zagotovo s strani toženke ni prejel informacije, da je kredit vezan na CHF, kar bi sodišče moralo pri presoji tudi upoštevati.

3.Sodišče prve stopnje se je napačno oprlo na sodno prakso Vrhovnega sodišča Republike Slovenije (v nadaljevanju VSRS), Ustavnega sodišča Republike Slovenije (v nadaljevanju USRS) in Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU), ki vsa temelji na določilih Direktive sveta 93/13/EGS z dne 5. 4. 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah (v nadaljevanju Direktiva 93/13), katere uporaba je v predmetni zadevi izključena. Obveznost predpogodbenega informiranja je na podlagi Zakona o potrošniških kreditih (ZPotK) obvezna sestavina kreditne pogodbe, pri čemer je posledica kršitve določena v prvem odstavku 10. člena ZPotK. Izključitev uporabe Direktive 93/13 pa utemeljuje uporabo 371. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ki ureja načelo monetarnega nominalizma. Podoben primer je SEU obravnavalo v zadevi C-81/19, kjer se je zastavilo vprašanje, ali določilo romunskega Civilnega zakonika, ki odraža načelo denarnega nominalizma, predstavlja razlog za izključitev uporabe Direktive 93/13. Na to vprašanje je SEU odgovorilo pritrdilno.

4.Bistveno za pojasnilno dolžnost je, da ima povprečni potrošnik na voljo takšne informacije, ki mu omogočajo, da je zmožen oceniti dejansko tveganje, ki ga s podpisom kreditne pogodbe sprejema, kar je mogoče prikazati na različne načine in torej ne na točno določen način. Pri presoji pojasnilne dolžnosti pa je treba izhajati iz perspektive slovenskega potrošnika v času sklepanja kreditne pogodbe ter zanemariti današnje védenje o uresničitvi valutnega tveganja na strani kreditojemalcev. Konkretno, v nasprotju s tem, kar izrecno zapiše VSRS v sodbi opr. št. II 8/2022, pojasnilne dolžnosti ter posledično dobre vere ni mogoče napolnjevati za nazaj. Nadalje je treba upoštevati tudi, da se je slovenski potrošnik skozi zgodovino relativno pogosto srečeval z menjavo valut - najprej z zamenjavami YUD in DEM, nato SIT v DEM, ATS, USD in ITL ter nato menjavo SIT v EUR, in končno tudi SIT/EUR v HRK in mu je zato mehanizem konverzije valut, predvsem pa učinek valutnih sprememb, relativno dobro poznan. Slovenskega potrošnika tako ni mogoče obravnavati kot popolnega laika na področju menjalnih tečajev. Zato tudi stališča SEU iz zadeve Paribas v zvezi s produktom Helvet Immo ni mogoče neposredno preslikati na primer slovenskega potrošnika, pač pa morajo sodišča ob izhodiščih, ki jih je izoblikovalo SEU v zadevi Andriciuc, izoblikovati lastne kriterije.

5.Sodišče prve stopnje je v zvezi s pojasnilno dolžnostjo napačno ugotovilo dejansko stanje in opravilo pomanjkljivo dokazno oceno. Ni opravilo dokazne ocene izpovedb prič A. A. in B. B., oba v spornem obdobju zaposlena pri toženki, ki sta zanikala, da bi dajala pojasnila v smislu, da je kredit v CHF varen, in da lahko pride do manjših nihanj, kot tudi ne, da je Švica stabilna država. Do teh razlik v izpovedi prvega tožnika in teh prič se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Prav tako sodišče prve stopnje pri svoji dokazni oceni ni upoštevalo, da prav nobena izmed prič C. C., D. D. in E. E. ni sklepala pogodbe z istim referentom v isti poslovalnici kot tožnik. S tem je zagrešilo bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

6.A. A. je namreč opozarjal stranke na možnost znatne (celo katastrofične) spremembe kreditne obveznosti zaradi gibanja tečaja, hkrati pa je izpovedal, da on ni dajal zagotovil glede gibanja tečaja v prihodnosti, kot tudi je zanikal, da bi prvemu tožniku pojasnil, da ni nikakršne bojazni glede sprememb tečaja v prihodnosti. Sicer s simulacijo vpliva tečajnih sprememb na kreditne obveznosti ni razpolagal, vendar je spremembo simuliral na način, da je povečal obrestno mero za 2 oziroma 3 % točke, s čimer je jasno prikazal tudi možnost znatnih sprememb obveznosti v škodo potrošnika. Pritožba poudarja, da bi se v primeru, če bi referent v banki res zagotavljal strankam, da gre za varen kredit in da se anuitete ne bodo bistveno spremenile, v tistem trenutku veliko več kreditojemalcev odločilo za CHF kredite. Sodišče prve stopnje tudi ni presojalo izjave o prevzemu tveganja o najemu kredita v tuji valuti, ki jo je prvotožnik podpisal dne 28. 5. 2008. S podpisom te izjave je tožnik tudi potrdil, da je seznanjen z valutnim tveganjem najema kredita v tuji valuti, v kateri mu je bil kredit odobren in sprejema tveganje iz naslova gibanja ter spremembe tečaja tuje valute. Tako ne more veljati nasprotno, da naj ne bi bil seznanjen s tveganjem, ampak z zanesljivostjo in varnostjo kredita. Tako se je prvotožnik lahko zavedal delovanja konkretnega mehanizma in materializacije tveganja. Nadalje je vsem udeležencem posla tudi notarka prebrala notarski zapis in jim pojasnila vsebino pogodbe o dolgoročnem kreditu in njenega zavarovanja. Gre za javno listino in zanjo velja dokazno pravilo o resničnosti njene vsebine, torej tistega, kar se v njej potrjuje ali določa. Tožnik se je torej kljub vsemu odločil za kredit v CHF zaradi nižje obrestne mere LIBOR in se je ob tem popolnoma zavedal potencialnih znatnih ekonomskih posledic takšnega pogoja na njegove finančne obveznosti.

7.Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo materialno pravo tudi z vidika tolmačenja 24. člena ZVPot. Tako je napačno nepoštenost spornega pogodbenega pogoja presojalo zgolj z vidika dobre vere toženke. V skladu s sodbo SEU- 186/16 je za ugotovitev, ali pogoj v škodo potrošnika povzroči znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih, dolžnost nacionalnega sodišča preveriti, ali lahko banka, če s potrošnikom lojalno in pravično posluje, razumno pričakuje, da bi potrošnik tak pogoj sprejel v okviru posamičnih pogajanj. Pritožba v tem delu analizira 23. in 24. člen ZVPot, še zlasti kako je prišlo do sprejetja 24. člena ZVPot v letu 1992. Posledično se sodišče prve stopnje ni opredelilo do obširnih navedb toženke, da v konkretnem primeru ni podano znatno neravnotežje med pravicami in obveznostmi pogodbenih strank.

8.Sodišče prve stopnje je tudi napačno uporabilo materialno pravo in ugotovilo dejansko stanje v zvezi z obstojem slabe vere toženke. Pritožba poudarja, da neopravljena pojasnilna dolžnost avtomatično ne pomeni tudi slabe vere toženke. Neopravljene pojasnilne dolžnosti namreč ni mogoče enačiti z nedobrovernostjo. Oba kriterija se sicer v določeni meri prepletata, vendar ju ni mogoče enačiti, kar še dodatno potrjuje stališče toženke, da neuspeh banke pri dokazovanju pojasnilne dolžnosti ne more avtomatsko privesti do zaključka o njeni slabi veri. Potrošnik mora zatrjevati in izkazati, da banka v sklenitveni fazi ni razkrila okoliščin, ki jih je ob sklenitvi pogodbe poznala ali bi jih morala poznati. Tožnik pa v zvezi s tem ni izkazal, da bi toženka razpolagala z informacijami, ki bi utegnile vplivati na odločitev tožnika za sklenitev kredita v CHF. Posledično je obrazložitev izpodbijane sodbe v točki 40, da za presojo dobre vere ni odločilno, ali je lahko banka natančno napovedala prihodnje gibanje tečajev valute in dogodke, ki nanjo vplivajo, povsem brezpredmetna. V zvezi s tem je obrazložitev pomanjkljiva, zaradi česar je izkazan pritožbeni razlog iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

9.Sodišče prve stopnje je povsem prezrlo navedbe toženke v zvezi z zavedanjem banke glede bodočega gibanja tečaja in drugih domnevno relevantnih okoliščin, ki naj bi jih toženka tožniku zamolčala, kar prav tako predstavlja kršitev iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

10.Pomembno je tudi, da se dobro vero toženke presoja skozi prizmo okoliščin, ki so obstajale v trenutku sklepanja kreditne pogodbe, zato je treba pri tej presoji zanemariti okoliščine, ki so se pojavile po njeni sklenitvi. Največji vpliv na vrednosti CHF sta imela dva dogodka v letih 2011 in 2015, ki pa ju v trenutku sklepanja kreditne pogodbe ni bilo mogoče predvideti. Prav to bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati. Nadalje je tudi zmoten očitek sodišča prve stopnje, da iz poročil in dopisov Banke Slovenije izhaja možnost znatne apreciacije CHF. Iz poročila Banke Slovenije iz leta 2005 izhaja zgolj ocena, da je bil tečaj CHF v juniju 2005 na relativno nizkih ravneh in da je glede na tečaje terminskih pogodb mogoče v prihodnje pričakovati njegovo apreciacijo. Nadalje pritožba komentira tudi poročila Banke Slovenije iz leta 2006 in 2007, iz teh poročil pa tudi ne izhaja, da niso zahtevali posebne oblike izvedbe pojasnilne dolžnosti oziroma informiranja potrošnikov, da pa naj banke najprej ponudijo strankam kreditne pogodbe v EUR. Ob tem ko je tožnik imel tudi možnost, da kredit konvertira v EUR, ni mogoče govoriti o slabi veri toženke, v posledici česar so ugotovitve sodišča prve stopnje o nepoštenosti pogodbenega pogoja zmotne.

11.Tudi je napačen zaključek sodišča prve stopnje glede ničnosti celotne kreditne pogodbe. Za pravilno materialnopravno odločitev v predmetni zadevi je treba odgovoriti na vprašanje, ali je obstoj kreditne pogodbe brez spornega pogodbenega pogoja še vedno mogoč. V tej zvezi toženka komentira 6. člen Direktive 93/13, po katerem eventualna ugotovitev nepoštenosti spornega pogodbenega pogoja nima za posledico ničnosti celotne kreditne pogodbe, temveč zgolj njeno delno ničnost, do česar pa se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Sankcija ničnosti je najstrožja pogodbena sankcija in kot taka zadnje sredstvo, ki ga lahko utemelji predvsem le izrazito javni interes ali kršitev temeljnih moralnih norm. To je tudi skladno s prvim in drugim odstavkom 88. člena OZ. V primeru delne ničnosti pa je izbrisni zahtevek tožnika v vsakem primeru neutemeljen.

V konkretnem primeru, ko je za tožnika sporna zgolj in samo nominacija kreditov v CHF, ni podan noben razlog za to, da bi se odpravili prav vsi učinki kreditne pogodbe, nenazadnje tudi tisti, ki so tožniku v korist (denimo ugodnejša obrestna mera LIBOR CHF v primerjavi z EURIBOR). Tako ni razloga, da se ugotovi ničnost pogodbe tudi v delu, v katerem je bilo dogovorjeno plačilo (pogodbenih in zamudnih) obresti, prav tako tudi ne v delu, kjer je bilo dogovorjeno in realizirano zavarovanje terjatve toženke. Tožniku je v interesu, da vrne le glavnico prejetega zneska v EUR, vendar pa je takšna posledica ničnosti najmanj v nasprotju z načelom enake vrednosti dajatev iz 8. člena OZ. Tako kreditna pogodba lahko ostane v veljavi ne glede na ničnost spornega pogodbenega pogoja, kar izhaja tudi iz odločbe VSRS II Ips 201/2017. Institut delne ničnosti vzpostavlja ravnovesje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank, pri čemer pa so njene posledice tudi v korist tožnika, saj ohrani v veljavi financiranje. Ničnost celotne kreditne pogodbe pa ne vzpostavlja vzpostavitve pravnega in dejanskega položaja, v kakršnem bi potrošnik bil, če spornega pogodbenega pogoja ne bi bilo. To velja še zlasti, če bi sodišče pri presoji morebitnega kondikcijskega zahtevka odločilo, da kreditna institucija od potrošnika na podlagi nične pogodbe ne more zahtevati nadomestila, ki bi presegalo vračilo prejetega kapitala. Tožnik bi bil v tem primeru celo obogaten na račun toženke. Nobenega razloga tudi ni, da bi prenehalo zavarovanje, ki je bilo ustanovljeno v korist toženke. Po drugi strani pa delna ničnost še vedno zagotavlja odvračalni učinek, saj zaradi posledic zakonodajalčeve zahteve po kapitalski ustreznosti bank (zaprte devizne pozicije) v primeru delne ničnosti nosi banka vse tečajne razlike, ki bi sicer bremenile potrošnika. Če torej potrošnik pri vračanju ne upošteva tečajnih razlik, temveč vrača le znesek, ki mu je bil izplačan v valuti EUR, je banka tista, ki prevzame tečajno tveganje potrošnika, hkrati pa s tem de facto odpade tudi osnovni razlog, zaradi katerega se je tožnik sploh odločil za vložitev predmetne tožbe na ugotovitev ničnosti kreditne pogodbe.

Tudi ni nepomembno, da se je šele bistveno po sklenitvi kreditnih pogodb izoblikovala sodna praksa, ki napolnjuje vsebino pojasnilne dolžnosti in bankam nalaga bistveno strožje zahteve. Glede informiranja potrošnikov, kot so obstajali v času sklepanja kreditnih pogodb, je problematično z vidika povratne veljave predpisov. V trenutku sklepanja kreditnih pogodb je standard te predpogodbene dolžnosti bank določal tedaj veljavni ZPotK, ki je bankam nalagal bistveno drugačen, nižji standard pojasnilne dolžnosti, kot je bil nato oblikovan preko sodne prakse. Ne gre za to, da bi banke zavestno opustile svoje obveznosti, temveč so kršitve pojasnilne dolžnosti predvsem posledica naknadno spremenjenih kriterijev, zato odvračalni učinek v zadevah, kot so predmetne, ne bi smel imeti tako velikega pomena. S tem v zvezi je tudi sedaj veljavni Zakon o potrošniških kreditih (ZPotK-2) v 7., 12. in 39. členu bistveno podrobneje določal nabor informacij, s katerimi morajo banke seznaniti potrošnika ob sklepanju kreditne pogodbe. Delna ničnost pa je tudi skladna z načelom sorazmernosti in v ničemer ne posega v cilj Direktive 93/13. Potrošnik je v primeru ničnosti celotne kreditne pogodbe v bistveno boljšem položaju kot večina potrošnikov, ki so se v spornem obdobju odločili za kredit v domači valuti (EUR). Ni odveč tudi izpostaviti, da so potrošniki, ki so se odločili za kredit v CHF, v primerjavi s tistimi, ki so se odločili za kredit v domači valuti, tekom trajanja kreditnih pogodb plačevali in še vedno plačujejo nižjo obrestno mero zaradi ugodnejšega 6-mesečnega LIBOR CHF (oziroma s 1. 1. 2022 dalje 3-mesečnega SARON). V primeru ugotovitve ničnosti celotne kreditne pogodbe je tako banka v izrazito nesorazmernem položaju s potrošnikom, institut delne ničnosti pa v določeni meri zagotavlja sorazmernost, ki pa še spoštuje cilje Direktive 93/13.

Ker je pritožba utemeljena glede glavne stvari, je nepravilen tudi izrek pod točko IV. izreka izpodbijane odločbe, v kateri je bilo toženki naloženo plačilo pravdnih stroškov tožnikov.

Toženka pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne in tožnikoma naloži plačilo pravdnih stroškov toženke, oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahteva tudi povračilo stroškov pritožbenega postopka.

3.Tožnika v odgovoru na pritožbo prerekata navedbe iz pritožbe in se zavzemata za njeno zavrnitev in za potrditev izpodbijane sodbe. Strinjata se s stališči sodišča prve stopnje in zahtevata povračilo stroškov pritožbenega postopka.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Sodišče prve stopnje je svojo odločitev, s katero je ugodilo tožbenemu zahtevku na ugotovitev ničnosti kreditne pogodbe v CHF in sporazuma o zavarovanju terjatve na nepremičnini tožnikov, utemeljilo na ugotovitvah, da je šlo za s strani toženke enostransko, v naprej pripravljeno (tipsko) kreditno pogodbo, pri kateri na pogoje vračila, pogoje valutne klavzule in pogoje obrestne mere tožnika nista imela možnosti vplivati, da v kreditni pogodbi določena valutna klavzula ni predstavljala posamično dogovorjenega pogodbenega pogoja in sta izključno tožnika prevzela neomejeno valutno tveganje, da uslužbenec toženke tožnika ni opozoril, kaj vse vpliva na gibanje tečaja CHF, katerega spremembe so lahko hipne in nenadne ter povsem neomejene, in da mu ni predstavil vseh ekonomskih posledic morebitnega tveganja nihanja menjalnega tečaja CHF. Tako je nadalje ugotovilo, da pojasnilna dolžnost s strani toženke ni bila ustrezno izpolnjena, saj tožnik ni bil seznanjen s posledicami sklenitve kreditne pogodbe na način, da bi jima bilo pojasnjeno, da gre v pogodbi za neomejeno tveganje, s čimer je toženka kot banka kršila 4. alinejo 24. člena ZVPot.

6.Ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP) pritožbeno sodišče ni našlo uradno upoštevnih bistvenih kršitev določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11., 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, pri čemer slednjo toženka na več mestih izrecno uveljavlja tudi v pritožbi.

7.Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ima izpodbijana sodba vse potrebne elemente, ki omogočajo njen preizkus, razlogi sodišča prve stopnje so jasni in razumljivi in v njej tudi ni nobenih pomanjkljivosti, ki bi sodile v katerega izmed zakonskih dejanskih stanov citirane 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

8.Kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je podana, če kakšni stranki z nezakonitim postopanjem, zlasti z opustitvijo vročitve ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Gre za kršitev načela kontradiktornosti kot enega temeljnih načel pravdnega postopka, določenega v 5. členu ZPP1 , ki je del pravice do izjave, opredeljene v 22. členu URS2 , katere del je med drugimi tudi pravica do obrazloženosti sodne odločbe, ki zajema obveznost sodišča, da vse navedbe strank vzame na znanje, da pretehta njihovo pomembnost, ter da se do tistih navedb, ki so za odločitev bistvenega pomena, v obrazložitvi sodbe tudi opredeli. Za zagotovitev ustavne pravice do poštenega sojenja, kot tudi za zagotovitev zaupanja v sodstvo, je velikega pomena, da stranka, tudi če njenemu zahtevku ali pravnemu sredstvu ni ugodeno, lahko spozna, da se je sodišče z njenimi argumenti seznanilo in jih obravnavalo in da ne ostane v dvomu, ali jih sodišče morda ni enostavno prezrlo.

9.Pritožba neutemeljeno uveljavlja zgoraj navedeno kršitev, ker se sodišče prve stopnje naj ne bi opredelilo do njenih navedb iz postopka v zvezi s tem, koliko kreditojemalcev je v obdobju od leta 2006 do 2008 prejelo kredit v valuti CHF (3.004), v nasprotju s krediti v domači valuti (271.685), kar naj bi pomenilo, da toženka ni favorizirala kreditov v CHF. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da četudi toženka ni dajala prednosti kreditom v CHF, kar naj bi izkazovali zgoraj navedeni podatki, je bilo v obravnavani zadevi bistveno le, ali je toženka oziroma uslužbenec banke pred sklenitvijo sporne kreditne pogodbe s tožnikom opravil ustrezno pojasnilno dolžnost. Tako navedeno dejstvo za odločitev v zadevi ni bilo relevantno, zato se sodišču prve stopnje do tega ni bilo treba opredeliti.

10.Prav tako je neutemeljen pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do stališča toženke glede delne ničnosti kreditne pogodbe v primeru ugotovitve nepoštenosti spornega pogodbenega pogoja. Sodišče prve stopnje se je do vprašanja delne ničnosti kreditne pogodbe opredelilo v točki 17 obrazložitve in pojasnilo, da delna ničnost ne pride v poštev, saj valutna klavzula predstavlja bistveno sestavino pogodbe o dolgoročnem kreditu, v tem primeru pa se v skladu s sodno prakso šteje, da nični pogodbeni pogoj pomeni ključno osrednjo sestavino pogodbe, ki ima vselej za posledico ničnost celotne pogodbe. Kar zadeva opredelitve do toženkinih navedb v zvezi z delno ničnostjo, pa pritožbeno sodišče še dodaja, da ni nujno, da je odgovor na navedbo stranke vedno izrecen, saj je v določenih primerih tudi iz drugih navedb v obrazložitvi razvidno, da se je sodišče seznanilo z argumenti stranke in da jih je obravnavalo.

11.Sodišče prve stopnje tudi ni kršilo metodološkega napotka iz 8. člena ZPP v zvezi z dokazno oceno priče A. A. in tožnika v zvezi z opravljeno pojasnilno dolžnostjo pred sklenitvijo sporne kreditne pogodbe. Sodišče prve stopnje je opravilo zadostno dokazno oceno, ko je ugotovilo, da se izpovedbi priče in tožnika glede obsega pojasnilne dolžnosti pred sklenitvijo sporne kreditne pogodbe v glavnem skladata v delu, da priča A. A. tožniku ni pojasnil možnih ekonomskih posledic, ki ga lahko zadenejo v času izvajanja kreditne pogodbe zaradi valutne klavzule CHF iz vidika zahtev o pojasnilni dolžnosti, ki jih je opredelilo SEU, USRS in VSRS. Priča B. B., ki je bila pri toženki zaposlena kot višja komercialistka in je podpisala sporno kreditno pogodbo, pa o zadevi ni vedela povedati ničesar, niti se ni spomnila strank, prav tako je izpovedala, da pri dajanju pojasnil tožniku ni sodelovala, zato sodišče prve stopnje njene izjave pravilno ni vključilo v dokazno oceno.

12.Pritožba še navaja, da sodišče prve stopnje pri svoji dokazni oceni naj ne bi upoštevalo, da prav nobena izmed prič C. C., D. D. in E. E. niso sklepali pogodbe z istim referentom v isti poslovalnici. Sodišče prve stopnje je sicer svojo odločitev v točki 29. obrazložitve oprlo tudi na te izpovedbe, vendar le o izkušnjah o najemanju kredita pri toženki. Dejstvo, kako so ostali kreditojemalci prejeli informacije o najemu kredita v CHF, pa za odločitev v obravnavani zadevi, ko se je izkazalo, kako je v konkretni zadevi toženkin referent A. A. svetoval tožniku pri sklenitvi sporne kreditne kreditne pogodbe, niti ni bistveno. Razlogi sodišča prve stopnje, kako so ostali kreditojemalci bili poučeni o možnih posledicah kredita z valutno klavzulo CHF, le dodatno potrjujejo sicer pravilno odločitev sodišča prve stopnje, da tožnik ni prejel zadostnih informacij pred sklenitvijo kredita v CHF, niso pa bistveni, zato so pritožbena zatrjevanja v tej smeri neutemeljena.

13.Prav tako ni podana kršitev ustavne pravice o prepovedi povratne veljave pravnih aktov iz 155. člena URS, ki naj bi bila podana s tem, ko se je sodišče prve stopnje oprlo na stališča sodne prakse SEU, USRS in VSRS v zvezi z zahtevami glede pojasnilne dolžnosti, ki so bila sprejeta kasneje in ne v času sklepanja sporne kreditne pogodbe. Navedeno izhaja tudi iz novejše sodne prakse, in sicer iz sodbe VSRS II Ips 24/2025 z dne 18. 6. 2025, v kateri je VSRS pojasnilo, da sodišče druge stopnje z uporabo stališč novejše sodne prakse ni obšlo prepovedi povratne veljavnosti predpisov, saj je le napolnilno pravni standard "pojasnila dolžnost" z védenjem, kako bi v času, ko sta pravdni stranki sklenili kreditno pogodbo, moral ravnati dober strokovnjak.

14.Glede na izrecne pritožbene navedbe, da Direktiva 93/13 ni neposredno uporabljiva, sodišče druge stopnje pojasnjuje, da se sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi opira na slovensko ureditev v ZVPot in ne neposredno na Direktivo 93/135 , ki zavezuje le glede njenih ciljev in opredeljuje minimalni standard varstva pred nepoštenimi pogoji, ki ga slovenska ureditev presega.6 Z namenom večjega varstva potrošnikov slovenska ureditev določa širše možnosti presoje s tem, da omogoča presojo tudi jasnih pogodbenih pogojev in določa deloma drugačne oziroma dodatne alternativne elemente nepoštenosti pogoja v 24. členu ZVPot, ki določajo širši prostor nedopustnosti in s tem intenzivnejši ukrep vzpostavitve ravnotežja v podrejenem razmerju. Velja torej: kolikor je slovenski zakonodajalec določil višje varstvo, se opravi presoja v skladu z nacionalno ureditvijo, kar je preneseno na enakem nivoju varstva, pa tudi v skladu s pravom EU.

15.Sodišče prve stopnje je glede na to, da je bilo treba v obravnavani zadevi upoštevati cilje Direktive 93/13, pri svoji odločitvi tudi pravilno upoštevalo relevantno sodno prakso SEU, ki se nanaša na uporabo te direktive. Razlage, ki jih poda SEU v svojih odločbah, veljajo erga omnes, torej za vsa nacionalna sodišča, ki odločajo o vsebinsko podobnih primerih. Skladno z načelom lojalne razlage so torej slovenska sodišča na takšno razlago evropskega prava vezana, in sicer z učinkom ex tunc, upoštevajoč pri tem vse okoliščine primera.7

16.Pritožba se tudi neutemeljeno sklicuje na zadevo SEU C-81/19, v kateri se je zastavilo vprašanje, ali določilo romunskega civilnega zakonika, ki odraža načelo denarnega nominalizma, predstavlja razlog za izključitev uporabe Direktive 93/13, zato naj bi bila v predmetni zadevi, ker tudi slovenski OZ v 371. členu določa načelo denarnega nominalizma, izključena uporaba Direktive 93/13. Res je bil v obravnavani zadevi sklenjen devizni kredit, s katerim se je toženka zavezala izplačati znesek kredita EUR protivrednosti CHF, tožnika pa sta se zavezala plačevati obroke kredita po vsakokratni vrednosti CHF in v EUR protivrednosti. Vendar je bistveno, da sta tožnika plačo in dohodke prejemala v EUR in sta morala ob zapadlosti vsakega mesečnega obroka obračunavati mesečni znesek obroka po takratni trenutni vrednosti valute CHF in za vračilo kreditnega obroka "kupovati" takratno vrednost CHF ter tako v obdobju odplačevanja kredita na račun valutne klavzule morala vračati bistveno več. Iz tega razloga je treba tudi to določbo OZ razlagati v duhu Direktive 93/13 in jo, ker nasprotuje varstvu potrošnikov, iz uporabe izključiti.

17.Pravilni so zaključki sodišča prve stopnje, da tožnik v času sklepanja sporne kreditne pogodbe ni bil v prirejenem položaju s toženko, saj je nastopal v vlogi potrošnika, banka kot finančna institucija pa mu je predložila vnaprej sestavljeno in natisnjeno vsebino kreditne pogodbe. V skladu z drugim odstavkom 3. člena Direktive 93/13 pogodbeni pogoj, o katerem se stranki nista dogovorili posamično, velja za nedovoljenega, če je bil sestavljen vnaprej in potrošnik zato ni mogel vplivati na vsebino določbe, zlasti v okviru vnaprej oblikovane tipske pogodbe. S tem se vzpostavlja domneva, da če je pogodbeni pogoj vključen v tipsko pogodbo, se šteje, da pogoj ni bil dogovorjen posamično, vendar pa lahko prodajalec ali ponudnik trdi in dokaže, da sta se stranki o tipskem pogoju dogovarjali posamično (tretji stavek drugega odstavka 3. člena Direktive 93/13). Kot izhaja iz točke 14. obrazložitve izpodbijane sodbe, s čimer se pritožbeno sodišče v celoti strinja, pa v obravnavani zadevi predmet pogajanj ni bil tečaj valute, v katerem mora biti posojilo vrnjeno, temveč je ta bil le predstavljen. Tako sta tako tožnik kot priča A. A., referent toženke, ki je tožniku predstavil kredit, izpovedala, da se je tekom razgovora pred sklenitvijo kreditne pogodbe razpravljalo o višini kredita, o ročnosti kredita, o višini mesečne anuitete ter o tem, da sta tožnika reševala situacijo s stanovanjem in jima je bil ponujen kredit v CHF, pri najemu katerega jima je ostalo dovolj, da lahko živijo kot družina, medtem ko na druge okoliščine oziroma pogoje kredita nista imela vpliva. Zato je tudi pravilen nadaljnji zaključek sodišča prve stopnje, da toženki ni uspelo dokazati, da je bil pogodbeni pogoj z valutno klavzulo CHF dogovorjen posamično.

18.V času sklenitve pogodbe veljavni 24. člen ZVPot je določal, da se pogodbeni pogoji štejejo za nepoštene in so nični (23. člen ZVPot), če: (1) v škodo potrošnika povzročijo znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank ali (2) povzročijo, da je izpolnitev pogodbe neutemeljena v škodo potrošnika, ali (3) povzročijo, da je izpolnitev pogodbe znatno drugačna od tistega, kar je potrošnik utemeljeno pričakoval, ali (4) nasprotujejo načelu poštenja in vestnosti. Ti pogoji so predpisani alternativno, kar pomeni, da če je podano dejansko stanje enega od njih, je nična celotna pogodba.⁸ Kot je zapisalo USRS v 37. točki obrazložitve odločbe Up-14/21 z dne 13. 1. 2022, pa se nedovoljenost presoja glede na trenutek sklenitve pogodbe, pri čemer so upoštevane vse okoliščine, ki bi jih ponudnik (banka) lahko poznal ob sklenitvi pogodbe in bi lahko vplivale na njeno kasnejše izvajanje, ker pogodbeni pogoj lahko pomeni neravnotežje med strankama, ki se pokaže šele v fazi izvajanja pogodbe.

19.Z zgoraj navedeno ureditvijo je slovenski zakonodajalec prenesel v slovenski pravni red Direktivo 93/13, ki opredeljuje nepoštene pogodbene pogoje s kumulativno določenima predpostavkama slabe vere in znatnega neravnotežja (člen 3(1) Direktive 93/13), pri čemer se zahteva tudi jasnost pogojev (člen 5 Direktive 93/13). Pri tem je treba upoštevati, da je SEU v sodbah C-618/10 in C-472/11 zapisalo, da je treba kot temeljno izhodišče razlage upoštevati, da je varstvo potrošnikov utemeljeno na razumevanju, da je potrošnik pogajalsko in informacijsko podrejen in zato nima možnosti vpliva na s strani ponudnika pripravljeno pogodbeno vsebino in lahko šele sodišče z ustreznim varstvom pred nepoštenimi pogoji vzpostavi ravnotežje med strankama.⁹

20.Kar zadeva standard pojasnilne dolžnosti banke, tako SEU v zadevi C-609/19 z dne 10. 6. 2021 v točki 48. sodbe, kot USRS v zadevi Up-14/21-30 z dne 13. 1. 2022 v točki 32. obrazložitve, kot tudi VSRS v sodbi in sklepu II Ips 54/2023 z dne 20. 9. 2023 v točki 18. obrazložitve poudarjajo tudi, da mora banka posredovati take informacije, na podlagi katerih bi pri povprečnem potrošniku mogle povzročiti ne le, da se je abstraktno zavedal tečajnega nihanja in možnosti sprememb višine obrokov kredita, ampak da se je moral in mogel konkretno zavedati dejanskih posledic velike depreciacije domače valute in zvišanja tujih obrestnih mer na višino njegovih kreditnih obveznosti za celotno obdobje odplačevanja kredita. Iz sodbe in sklepa VSRS v zadevi II Ips 54/2023 z dne 20. 9. 2023 pa iz točke 15. obrazložitve še dodatno izhaja, da mora kreditojemalec biti jasno obveščen o tem, da se je s sklenitvijo kreditne pogodbe v tuji valuti izpostavil valutnemu tveganju, ki ga bo morda, ekonomsko gledano, težko prevzel nase v primeru znižanja vrednosti valute, v kateri prejema dohodke. Kaj pomeni zelo velika depreciacija valute države, v kateri ima posojilodajalec stalno prebivališče in v kateri prejema plačo, je treba oceniti glede na okoliščine primera. Med njimi izstopajo pomen obračunske valute (v tem primeru CHF) v obdobjih večjih kriz in finančnih pretresov (valuta varnega zatočišča), ročnost kreditne pogodbe, jasnost in razumljivost številčnih simulacij, ki so bile vključene v nekatere kreditne ponudbe ter končno vse okoliščine, s katerimi je bil poklicni dajalec kredita lahko seznanjen ob sklenitvi te pogodbe, zlasti ob upoštevanju njegovega strokovnega znanja glede mogočih nihanj menjalnih tečajev in tveganj, neločljivo povezanih s sklenitvijo tega kredita.

21.USRS, odločitve katerega so v skladu s prvim odstavkom 3. člena Zakona o ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) obvezne, pa še poudarja, da kot vse druge informacije v zvezi z obsegom potrošnikove obveznosti, ki jih je sporočil prodajalec ali ponudnik, morajo številne simulacije prispevati k temu, da potrošnik razume dejanski obseg dolgoročnega tveganja, povezanega z mogočimi nihanji menjalnih tečajev in s tem tveganja, neločljivo povezana s sklenitvijo kreditne pogodbe v tuji valuti.

22.Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da pojasnilna dolžnost v obravnavani zadevi s strani toženke kot banke ni bila ustrezno opravljena (četrti odstavek 22. člena ZVPot), saj kreditojemalcu ni bilo pojasnjeno neomejeno tveganje. Glede dejstva, kaj je bilo kreditojemalcu predstavljeno s strani bančnega uslužbenca, je sodišče prve stopnje v točkah 28., 31. in 32. obrazložitve opravilo dokazno oceno izpovedbe tožnikov, pri čemer je ob podrobni analizi izpovedbe priče A. A. pravilno ugotovilo, da je bil tožnik obveščen o možnosti kredita v EUR in CHF, da je bil obveščen tudi o možnem valutnem nihanju tečaja CHF, da je višina obroka bila odvisna od gibanja tečaja CHF bodisi navzgor bodisi navzdol, niso pa strank seznanjali s preteklimi gibanji CHF. Tožniku tako niso bili podrobneje razloženi možni scenariji gibanja in potencialne ekonomske posledice, saj sta tako tožnik kot priča A. A. izpovedala, da slednji ni razpolagal z nobenimi grafi o gibanju tečaja CHF za nazaj, niti za naprej, edina simulacija se je izvršila na način, da se je opravil izračun odplačevanja kredita tako, da se je za 2 % zvišala obrestna mera, ter da tudi niso imeli nobenih posebnih izobraževanj na temo produkta kreditov v CHF, tudi ga njegov delodajalec ni obveščal o letnih poročilih Banke Slovenije v letu 2005 ter tudi ne o dopisih iz leta 2006 in 2007.

23.Pritožbeno sodišče v izpovedbi priče A. A. tudi ni zasledilo, da bi slednji opozarjal stranke na možnost znatne (celo katastrofične) spremembe na kreditne obveznosti zaradi gibanja tečaja, kar navaja pritožba. Pa tudi če bi to storil, ob tem, ko tožniku ni bila prikazana nobena simulacija niti preteklega niti bodočega gibanja tečaja CHF napram EUR, takšno ustno pojasnilo ne bi zadoščalo. Še zlasti bi tožnika morala biti obveščena tudi, da imata poleg koristi ob takšnem kreditiranju lahko tudi znatne negativne finančne posledice, ker je bil kredit najet za 30 letno obdobje odplačevanja.

24.Pri tem ni bilo odločilno, ali je banka lahko napovedala prihodnje gibanje tečaja tuje valute in dogodke, ki na tako gibanje vplivajo, kar izpostavlja pritožba. Kot je obrazložilo sodišče prve stopnje, je merilo dobre vere objektivno. Dobra vera z vsebino, kot jo opredeljuje pravo EU, je kršena, če se pri vključitvi pogodbenega pogoja ne ravna v skladu s profesionalno skrbnostjo, ali če pogoj za potrošnika vzpostavlja breme, ki nasprotuje pošteni in pravični tržni praksi. Zadostuje, da bi se banka ob profesionalni skrbnosti lahko zavedala škodljivih posledic za potrošnika, tudi če se jih dejansko ni. Kot je že bilo pojasnjeno, ne gre za vprašanje, ali je banka vedela, da bo prišlo do povečanja vrednosti CHF, vendar je to prikrila, niti ne gre za zahtevo, da bi banka morala napovedati bodoče dogodke. Banka je kot strokovnjak morala upoštevati, da lahko kadarkoli v dolgoročnem razmerju nastopi dogodek, ki bo pomembno vplival na valutno razmerje.¹⁰ Relevantna stališča za obravnavano zadevo pa izhajajo tudi iz sodbe SEU C-609/19 z dne 10. 6. 2021 (zadeva BNP Paribas Personal Finance SA), in sicer, da je v zvezi z zahtevo dobre vere treba pri presoji upoštevati zlasti moč pogajalske pozicije strank in to, ali je bil potrošnik spodbujen v strinjanje z zadevnim pogojem (točka 65. sodbe).¹¹ Vse to je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo pri svoji odločitvi.

25.Nadalje je sodišče prve stopnje v točki 42. obrazložitve obrazložilo, zakaj možnost konverzije kredita CHF v EUR ne odpravlja nepoštenosti pogodbenega pogoja vezanosti kreditne obveznosti na tujo valuto, s čimer se pritožbeno sodišče strinja in še dodaja, da v obravnavani kreditni pogodbi možnost konverzije niti ni bila dogovorjena. V 7. členu sporne kreditne pogodbe je bila določena le možnost predčasnega plačila celotnega kredita, pri čemer bi bil kreditojemalec dolžan plačati tudi stroške predčasnega poplačila (dokaz A3). Tudi v tem primeru je tako v ospredju predčasno poplačilo, ki ohranja vse pogodbene elemente valutnega tveganja, saj se pogodbene obveznosti obstoječega kredita ne spremenijo, ampak je podana le predčasna zapadlost celotnega kredita, zato je odločitev sodišča prve stopnje tudi v tem delu pravilna.

26.Tudi dejstvo, da je tožnik podpisal izjavo o prevzemu tveganja ob najemu kredita v tuji valuti z dne 28. 5. 2008, ne vpliva na to, ali je banka opravila ustrezno pojasnilno dolžnost v zvezi z valutnim tveganjem,¹² ki lahko vpliva na ekonomski položaj tožnika med izvajanjem kreditne pogodbe, zato so pritožbene navedbe v tej smeri neutemeljene. Sodišče prve stopnje se v izpodbijani sodbi res ni posebej opredelilo do te izjave, vendar je to storilo pritožbeno sodišče, ki je bilo glede te listine v enakem spoznavnem položaju kot sodišče prve stopnje.

27.V zvezi s pritožbenimi zatrjevanji, da glede na to, da je za tožnika sporna zgolj in samo nominacija kreditov v CHF, ni podan razlog, da bi bila nična celotna pogodba, temveč zgolj navedena klavzula, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je delna ničnost omejena na primere, ko gre za ničnost nebistvenih, postranskih pogodbenih klavzul, ker pa je bila valutna klavzula glavni pogodbeni pogoj in bistveni element pogodbe, brez katere kreditna pogodba ne more obstajati, je kreditna pogodba nična v celoti. Pogodba tudi ne more biti delno nična iz razloga, ker naj bi bila obrestna mera LIBOR CHF ugodnejša v primerjavi z EURIBOR. Kot izhaja iz razlage USRS, kar je zgoraj že obrazloženo, je treba poštenost oziroma nepoštenost pogodbenega pogoja presojati v trenutku sklenitve pogodbe, tako da nihanje obrestne mere v času izvajanja kreditne pogodbe ne more vplivati na odločitev v zadevi. Izbira ugodnejše obrestne mere LIBOR v trenutku sklenitve pogodbe pa prav tako nima vpliva, saj je, kot je obrazloženo, nična valutna klavzula predstavljala glavni predmet pogodbe, zato je nična celotna pogodba. Ugotovitev ničnosti kreditne pogodbe tako ne postavlja banke v nesorazmeren položaj s potrošnikom, kar neutemeljeno zatrjuje pritožba. Prav nasprotno, šele z ničnostjo se vzpostavlja ustrezen pravni položaj, v katerem mora biti potrošnik, če je banka v tipsko pogodbo vnesla valutno klavzulo, v zvezi s tem ni opravila ustrezne pojasnilne dolžnosti in pri tem kršila načelo dobre vere.

28.Prav tako so obravnavani zadevi nerelevantna zatrjevanja, da se je slovenski potrošnik v preteklosti pogosto srečeval z menjavo različnih valut in mu je zato mehanizem konverzije znan, ter da v posledici tega, slednjega ni mogoče obravnavati kot popolnega laika na področju menjalnih tečajev. Kot je zgoraj obrazloženo evropsko in slovensko pravo nudita posebno varstvo potrošnikov kot šibkejših strank, v obravnavani zadevi pa je bilo pomembno, kakšno je bilo ravnanje banke ob sklenitvi sporne kreditne pogodbe s tožnikom. Vprašanje o tem kako bi ravnal povprečni slovenski potrošnik je zgolj hipotetično in nebistveno za zadevo.

29.Pritožbeno sodišče v zvezi s tem še ugotavlja, da je toženka enostransko vnaprej pripravila pogodbeni pogoj glede vezanosti kredita na tujo valuto CHF tako, da sta tožnika v celoti prevzela neobičajno in nepredvidljivo valutno tveganje, banka pa v tej zvezi nobenega oziroma se je pred njim zavarovala, kar je vzpostavilo tudi znatno neravnotežje med pogodbenima strankama (1. alineja prvega odstavka 24. člena ZVPot). Toženka je prevzela le kreditno tveganje, ki ga je imela zavarovanega s hipoteko. Tak položaj pa je bil bistveno bolj ugoden za banko kot potrošnika. Hkrati so bili interesi tožnika kot potrošnika močno prizadeti zaradi velike potencialne nestabilnosti kreditnega financiranja. Tako je pogodbeni pogoj o vezanosti kredita na CHF valuto predstavljal tudi nepošten pogoj iz 4. alineje 24. člena ZVPot, ki je določal, da se šteje pogodbeni pogoj za nepoštenega, če nasprotuje načelu vestnosti in poštenja. Odločitev sodišča prve stopnje, ki je v skladu s 23. členom ZVPot ugotovilo ničnost sporne kreditne pogodbe, je tako pravilna.

30.Ker je bila sestavni del kreditne pogodbe tudi zastavna pogodba o ustanovitvi hipoteke, je z ugotovitvijo, da je kreditna pogodba nična, prenehala terjatev toženke iz te pogodbe, v posledici česar je zaradi načela akcesornosti prenehala tudi hipoteka. S prenehanjem zavezovalnega posla je prenehal tudi razpolagalni, zato sta utemeljena tudi tožbena zahtevka v točki III. izreka izpodbijane sodbe, ki ima svoj pravni temelj v izbrisni tožbi v skladu z določb 243. člena Zakona o zemljiški knjigi (ZZK-1).

31.Ker je pritožba neutemeljena glede glavne stvari, je tudi pravilna odločitev sodišča prve stopnje, ki je v točki IV. izreka odločilo, da je toženka dolžna tožnikom v celoti povrniti stroške pravdnega postopka, saj so tožniki s tožbenim zahtevkom uspeli.

32.Po obrazloženem je pritožba neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče v skladu s 353. člen ZPP zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanih točkah II., III. In IV. izreka.

33.O pritožbenih stroških je pritožbeno sodišče odločilo v skladu s prvim odstavkom 165. členom ZPP. Ker toženka s pritožbo ni uspela, krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP). Tožnik pa do stroškov pritožbenega postopka ni upravičena, saj z navedbami iz odgovora na pritožbo ni bistveno prispeval k odločitvi pritožbenega sodišča (prvi odstavek 155. člena ZPP).

-------------------------------

5.člen ZPP določa, da mora sodišče dati vsaki stranki možnost, da se izjavi o zahtevkih in navedbah nasprotne stranke.

22.člen URS določa, da je vsakomur zagotovljeno enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem in pred drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil, ki odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih.

Tako odločba USRS Up-305/15-19 z dne 22. 6. 2015, tč. 14 obrazložitve in sklep VSRS II Ips 297/2015 z dne 28. 1. 2016.

Tako odločba USRS Up-590/05 z dne 17. 4. 2008, točka 6 obrazložitve.

O neustreznem sklicevanju neposredno na Direktivo 93/13 v slovenski sodni praksi glej Weingerl, P., Ob tridesetletnici varstva pred nepoštenimi pogodbenimi pogoji v EU. Pravna praksa, št. 10/2023, priloga.

VSRS II Ips 61/2015 z dne 2. 6. 2016, v točki 13 obrazložitve pojasnjuje v zvezi s tem tudi: "Za takšne situacije, ko direktiva ni ustrezno implementirana ali ko ni (pravočasno) implementirana, je Sodišče EU skozi sodno prakso razvilo alternative neposrednemu učinku, npr. euro skladno (konsistentno oziroma lojalno) razlago, odškodninsko odgovornost države in uporabo doktrine izključitve. Uporaba te doktrine pomeni, da se je mogoče na direktivo sklicevati tudi v okviru spora med posamezniki, vendar samo zato, da bi se izključilo nacionalno pravo, ki je neskladno z direktivo, pri čemer pa se določbe direktive kot take ne uporabijo direktno za rešitev spora, pač pa se za rešitev spora uporabi nacionalno pravo, iz katerega so bile izključene neskladne določbe."

Tako sodba VS RS II Ips 8/2022 z dne 19. 4. 2023.

Tako sodba VSRS II Ips 8/2022 z dne 19. 4. 2023, 26. do 30. točka obrazložitve.

SEU C-618/10, Banco Espanol de Crédito, 39. točka obrazložitve; SEU Banif Plus Bank, C-472/11, 19. točka obrazložitve.

VSRS sodba II Ips 8/2022.

Tudi v tem postopku pred SEU se je postavilo vprašanje poštenosti in s tem dopustnosti nekaterih pogojev v kreditni pogodbi (točka 13. in 14. sodbe SEU C-609/19). Dve izmed zastavljenih vprašanj predložitvenega sodišča sodišču SEU sta bili namreč tudi, ali je treba člen 3(1) Direktive 93/13/EGS razlagati tako, da pogoji, ki določajo plačila v fiksnih obrokih, ki se prednostno uporabijo za poplačilo obresti, ter ki določajo podaljšanje trajanja (pogodbe) in povečanje plačil za plačilo preostalega zneska računa, ki se lahko zaradi sprememb menjalnega tečaja znatno poveča, ustvarjajo znatno neravnotežje med pravicami in obveznostmi pogodbenih strank, zlasti ker potrošnika izpostavljajo nesorazmernemu tečajnemu tveganju, in ali je treba člen 4 Direktive 93/13/EGS razlagati tako, da morata v skladu z njim jasnost in razumljivost pogojev kreditne pogodbe, v kateri je kredit izražen v tuji valuti in vračljiv v domači valuti, presojati tako, da se ob sklenitvi pogodbe nanašata na predvidljive gospodarske razmere, v obravnavanem primeru na posledice gospodarskih težav v letih od 2007 do 2009 za spremembe menjalnih tečajev, pri čemer se upoštevajo strokovnost in znanje poklicnega kreditodajalca ter njegova dobra vera (točka 20 sodbe EU). Na ta vprašanja je SEU podalo odgovore in prav takšna vprašanja se kot bistvena pojavljajo tudi v predmetni zadevi.

Tako sodba VSRS II Ips 74/2023z dne 20. 3. 2024, točka 17. obrazložitve.

Zveza: