Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Kot je znano, je predmet preizkusa po 1. točki prvega odstavka 277. člena ZKP kaznivost v obtožbi opisanega dejanja oziroma njegova določenost v kazenskem zakoniku, po 3. točki prvega odstavka 277. člena ZKP pa pogoji ali tako imenovane predpostavke, pod katerimi je dovoljeno storilca kaznivega dejanja preganjati. Predmeta sta po vsebini različna in redko združljiva, saj če v obtožbi opisano dejanje v kazenskem zakoniku ni določeno kot kaznivo, preizkušanje pogojev za pregon storilca nekaznivega dejanja ni smiselno oziroma je notranje protislovno, ker nakazuje, da je v obtožbi opisano dejanje na nek način še vedno kaznivo.
Ob ugoditvi pritožbi pooblaščenke oškodovanca kot tožilca ter ob reševanju pritožbe samega oškodovanca kot tožilca se sklep sodišča prve stopnje razveljavi.
1. Z uvodoma navedenim sklepom je Okrajno sodišče v Murski Soboti kot sodišče prve stopnje po prvem odstavku 437. člena ter 1. in 3. točki prvega odstavka 277. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) zavrglo obtožni predlog oškodovanca kot tožilca A.N., ki mora po drugem odstavku 96. člena ZKP vrniti stroške kazenskega postopka od 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebne izdatke obdolžencev.
2. Zoper sklep se je pritožila pooblaščenka oškodovanca kot tožilca zaradi, kot je zapisala, vseh izpodbojnih razlogov, od katerih posebej zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sklep razveljavi ali ga spremeni tako, da obdolženega spozna za krivega. Pritožil se je tudi oškodovanec kot tožilec, ki prav tako uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka ter zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Pritožbenemu sodišču smiselno predlaga, da sklep razveljavi.
3. Pritožbeni preizkus je pokazal naslednje.
4. Če oškodovanec kot tožilec uveljavljane bistvene kršitve določb kazenskega postopka ni obrazložil, njegova pooblaščenka v pritožbeni obrazložitvi utemeljeno opozarja, da je bil po izreku sklepa obtožni predlog zavržen po 1. in 3. točki prvega odstavka 277. člena ZKP, pri čemer razlogov za zavrženje, denimo okoliščin, ki izključujejo kazenski pregon, zastaranje le-tega ali drugih iz 3. točke v obrazložitvi sklepa ni zaslediti. To je pomembno ne samo zaradi možnosti preizkusa dejanske in pravne pravilnosti sklepa, ampak še zaradi razumljivosti njegovega izreka. Kot je znano, je predmet preizkusa po 1. točki prvega odstavka 277. člena ZKP kaznivost v obtožbi opisanega dejanja oziroma njegova določenost v kazenskem zakoniku, po 3. točki prvega odstavka 277. člena ZKP pa pogoji ali tako imenovane predpostavke, pod katerimi je dovoljeno storilca kaznivega dejanja preganjati (Horvat Š., Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, stran 617 in 417). Predmeta sta po vsebini različna in redko združljiva, saj če v obtožbi opisano dejanje v kazenskem zakoniku ni določeno kot kaznivo, preizkušanje pogojev za pregon storilca nekaznivega dejanja ni smiselno oziroma je notranje protislovno, ker nakazuje, da je v obtožbi opisano dejanje na nek način še vedno kaznivo. Posebni razlogi, s katerimi bi bilo ugotovljeno preseženo, se tako v obrazložitvi izkažejo na nujo, sicer takšen izrek sklepa logičnega preizkusa ne more vzdržati. V pritožbi pooblaščenke uveljavljana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP je zato podana ter je bilo sklep brez nadaljnjega preizkusa izpodbojnih razlogov, to je zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja po obeh pritožbah razveljaviti (tretji odstavek 402. člena ZKP).
5. Ko bo sodišče prve stopnje obtožni predlog oškodovanca kot tožilca znova preizkušalo, bo zgornje upoštevalo in še, da se je o dejanskih ugotovitvah v tej fazi kazenskega postopka mogoče izreči le na ravni zadostnosti dokazov za utemeljenost suma, da je bilo kaznivo dejanje storjeno (4. točka prvega odstavka 277. člena ZKP) in ne že na ravni dokazanosti ali nedokazanosti storitve kaznivega dejanja, o čemer se brez opravljene glavne obravnave ni mogoče izreči.