Jedro

Zgolj navedba obdobja, v katerem je tožnica opravljala dela za sindikat, ne izkazuje časa delovnih izkušenj. Delovne izkušnje se po 13. točki 6. člena ZJU ugotavljajo na podlagi delovne dobe na delovnem mestu z isto stopnjo ali za eno stopnjo nižjo izobrazbo, ali pa z opravljanjem del na enaki stopnji zahtevnosti. Pri tem pa se morajo v obeh primerih, zaradi zagotovitve enakega varstva pravic kandidatov, pri dokazovanju delovnih izkušenj uporabiti enake ali primerljive metode. To pomeni, da bi morala biti v potrdilu navedena dejstva, na podlagi katerih bi bilo mogoče ugotoviti, da je tožnica dela, ki izhajajo iz potrdila in ki se opravljajo na sedmi stopnji izobrazbe, opravljala v trajanju, kot se je zahtevalo v natečajnem postopku.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je direktorica Okrožnega sodišča v Mariboru (prvostopni organ) odločila, da se tožnica ne uvrsti v izbirni postopek v javnem natečaju za zasedbo uradniškega delovnega mesta višjega svetovalca v pravosodju (vodje skupne kadrovske službe). Navedeni sklep je bil izdan v ponovljenem postopku v zvezi s sodbo Upravnega sodišča, opr. št. II U 89/2015 z dne 29. 5. 2015. Po ugotovitvah prvostopnega organa tožnica ne izpolnjuje natečajnega pogoja glede zahtevanih delovnih izkušenj. V skladu s 13. točko 6. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU) se delovne izkušnje dokazujejo z verodostojnimi listinami, iz katerih sta razvidna čas opravljanja dela in stopnja izobrazbe. Tožnica je v zvezi s tem predložila potrdilo Sindikata A., iz katerega izhaja, da je opravljala naloge na sedmi stopnji strokovne izobrazbe od 15. 4. 2004 dalje, prav tako so v potrdilu pavšalno našteta dela in naloge, ki jih je opravljala. Za navedeno potrdilo je prvostopni organ ocenil, da izpolnjuje pogoje za verodostojno listino, prav tako iz njega izhaja, da dela po vsebini, zahtevnosti, odgovornosti in obsegu predstavljajo dela, ki se opravljajo na sedmi stopnji izobrazbe. S predloženim potrdilom pa tožnica ni dokazala delovnih izkušenj v zadostnem trajanju, saj iz listine ne izhaja, kakšno je bilo izvrševanje dela in tako podatki o tem niso takšni, da bi dopuščali ustrezen preizkus brez posebnega ugotovitvenega postopka in primerjavo z delovnimi izkušnjami, ki jih je kandidat pridobival z delom na delovnih mestih z jasno določeno stopnjo strokovne izobrazbe v primerjavi z drugima situacijama iz 13. točke 6. člena ZJU. Tožnica je namreč od 1. 12. 1997 do 30. 5. 2005 opravljala delo sodnega zapisnikarja za polni delovni čas, od 1. 6. 2015 dalje pa dela na delovnem mestu vodja vpisnikov. Za navedena dela se zahteva peta stopnja izobrazbe, zato navedenih delovnih izkušenj ni mogoče upoštevati. Ker je torej bila tožnica ves čas zaposlena za polni delovni čas, je tako obseg del iz potrdila še toliko bolj pomemben, saj ga ni mogoče predpostavljati.

2. Tožena stranka je zavrnila tožničino pritožbo zoper izpodbijani sklep kot neutemeljeno. Pri tem se sklicuje na sklep Vrhovnega sodišča in sodbo Upravnega sodišča v tej zadevi, iz katerih izhaja, da je treba upoštevati tudi dejanska dela v smislu ali gre za dela, ki so v nekem obdobju le občasne narave in se niti ne izvajajo kontinuirano. Iz potrdila sindikata pa ni razvidno, ali je šlo pri navedenih delih le za dela občasne narave ali pa so se izvajala kontinuirano, zato podatki v tej listini niso takšni, da bi dopuščali ustrezen preizkus in primerjavo. Pri tem pa organ prve stopnje ni dolžan opravljati posebnega ugotovitvenega postopka, v katerem bi ugotavljal navedene okoliščine. Na podlagi navedenega je pravilen zaključek, da tožnica nima najmanj 5 let delovnih izkušenj v smislu 13. točke 6. člena ZJU.

3. Tožnica v tožbi ugovarja, da organa nista pravilno uporabila določb ZJU ter podzakonskega predpisa, prav tako nista v celoti sledila napotkom Upravnega sodišča. Tožnica je od 15. 4. 2008 dalje opravljala dela in naloge na sedmi stopnji strokovne izobrazbe pri Sindikatu A., o čemer je predložila ustrezno potrdilo. Navedba organa, da iz navedenega potrdila ni razbrati podatkov relevantnih za odločitev, je v nasprotju s samo listino. Že po sami naravi stvari se opis ne more podati drugače, kot je to navedeno v potrdilu. Tudi ne drži, da iz potrdila ni mogoče razbrati, da gre za naloge, ki se opravljajo na sedmi stopnji izobrazbe. Zgolj pavšalna navedba, da opis ni ustrezen, ne predstavlja zakonite obrazložitve. Kolikor je organ menil, da opis del in nalog ni jasen, bi moral to raziskati v okviru razjasnitve dejanskega stanja in bi moral v primeru dvoma o vsebini potrdila tožnici omogočiti, da se o zatrjevanih izkušnjah izjasni. Ker tega ni storil, je kršil njeno pravico do izjave, zato je izpodbijani sklep nezakonit. Iz potrdila je tudi povsem jasen časovni okvir opravljanja del in nalog. Pri tem pa tudi po odločitvi Upravnega sodišča opravljanja dela ni mogoče razumeti kot pojma, ki ga opredeljuje le polni delovni čas. S časovnega vidika ni torej bistveno koliko ur na dan je tožnica opravljala zatrjevana dela, pač pa dejansko obdobje pridobivanja izkušenj, česar pa tožena stranka ni upoštevala. Vztraja, da je natečajni pogoj 5 let delovnih izkušenj na zahtevani sedmi stopnji izobrazbe izkazala s predloženim potrdilom. Z izpodbijanim aktom pa je poseženo tudi v njeno pravico do enakosti pred zakonom (14. člen Ustave RS), saj naj bi se kot delovne izkušnje upoštevalo honorarno delo, voluntiranje, delo po avtorski pogodbi, delo v sindikatu pa ne. Zakon pa tudi nikjer ne nalaga, da bi morala izrecno dokazovati kontinuirano opravljanje del in nalog, zato je pogojevanje priznanja delovnih izkušenj na takšen način nezakonito. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek. Podredno pa zahteva ugotovitev, da je bila z nezakonitim upravnim aktom prizadeta v svojih pravicah in pravnih koristi. Za izdajo ugotovitvene sodbe izkazuje pravni interes in sicer v zvezi z uveljavljanjem škode. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe kot neutemeljene. V 13. točki 6. člena ZJU so urejene tri situacije glede načina pridobivanja delovnih izkušenj. V prvih dveh primerih jih kandidat pridobiva z delom na delovnih mestih z jasno določeno stopnjo strokovne izobrazbe, torej njihov obseg predstavlja delovno dobo. Delovna doba je zavarovalna doba v skladu z Zakonom o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. Ta pa se izkazuje z leti, meseci in dnevi, upoštevaje delovni čas, kot je opredeljen v navedenem zakonu, to je tedensko število ur dela po pogodbi o zaposlitvi. Tako bi moral kandidat delovne izkušnje v prvih dveh primerih iz 13. točke 6. člena ZJU dokazati upoštevaje polni delovni čas. V primerjavi z navedenimi pa bi bila tožnica, kolikor bi se obdobje iz verodostojne listine kar domnevalo in se upoštevalo kot obdobje, v katerem je dela na sedmi stopnji zahtevnosti opravljala v polnem delovnem času, v neupravičeno ugodnejšem položaju. Zato je tudi v tretjem primeru iz 13. točke 6. člena ZJU zaradi zagotovitev enakega varstva pravic potrebno opraviti preračun, upoštevaje obseg opravljenega dela. Navedeno sledi tudi iz sklepa Vrhovnega sodišča z dne 29. 1. 2015, da morajo zaradi zagotovitve enakega varstva pravic kandidatov za dokazovanje delovnih izkušenj obstajati enake ali vsaj primerljive metode. To pomeni, da je treba upoštevati tudi dejanska obdobja dela v smislu ali gre za dela na delovnem mestu oziroma gre za izvrševanje del, ki poteka vsak delovni dan, ali pa gre za dela, ki so v nekem obdobju le občasne narave in se niti ne izvajajo kontinuirano. Predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

5. Tožba ni utemeljena.

6. Izpodbijani sklep je bil izdan v ponovljenem postopku v izvrševanju sodbe tega sodišča opr. št. II U 89/2015 z dne 29. 5. 2015. Če upravni organ odloča v ponovnem postopku, ker je sodišče njegov prejšnji akt odpravilo, je pri ponovnem odločanju vezan na pravno mnenje sodišča in na njegova stališča, ki se tičejo postopka, podana v sodbi (četrti odstavek 64. člena Zakona o upravnem sporu, ZUS-1). Zakonitost in pravilnost novega upravnega akta sodišče presoja z vidika njegove skladnosti z mnenji in napotki sodbe, v izvajanju katere je izdan. V citirani sodbi je sodišče (sklicujoč na sklep Vrhovnega sodišča X Ips 225/2013 z dne 29. 1. 2015) prvostopnemu organu naložilo, da presodi: ali je predloženo potrdilo predsednika sindikata mogoče šteti za verodostojno listino iz 13. točke 6. člena ZJU; ali za opredelitev stopnje izobrazbe lahko zadošča izjava predsednika sindikata; ali so dokazane delovne izkušnje v zadostnem trajanju.

7. V 13. točki 6. člena ZJU je določeno, da so delovne izkušnje delovna doba na delovnem mestu, za katero se zahteva ista stopnja izobrazbe in čas pripravništva v isti stopnji izobrazbe, ne glede na to, ali je bilo delovno razmerje oz. pripravništvo sklenjeno pri istem ali pri drugem delodajalcu. Za delovne izkušnje se štejejo tudi delovne izkušnje, ki jih je javni uslužbenec pridobil z opravljanjem del na delovnem mestu, za katero se zahteva za eno stopnjo nižja izobrazba, razen pripravništva v eno stopnjo nižji izobrazbi. Kot delovne izkušnje se upošteva tudi delo na enaki stopnji zahtevnosti kot je delovno mesto, na katero oseba kandidira. Delovne izkušnje se dokazujejo z verodostojnimi listinami, iz katerih sta razvidna čas opravljanja dela in stopnja izobrazbe.

8. Vrhovno sodišče je v sklepu X Ips 225/2013 z dne 29. 1. 2015 navedlo, da so v citirani določbi ZJU urejeni trije različni položaji in načini opravljanja dela. Delovne izkušnje v prvih dveh primerih zakon navezuje na delovno mesto, tretji primer pa je manj formalen. Kljub razlikam pa morajo biti vsi trije položaji, upoštevajoč specifiko vsakega od njih, zaradi zagotovitve enakega varstva pravic kandidatov za neko delovno mesto po vsebini primerljivi, za dokazovanje delovnih izkušenj, izvirajočih iz takšnih različnih položajev, pa morajo obstajati enake ali vsaj primerljive metode. Navedeno pomeni, da je treba upoštevati tudi dejanska obdobja dela v smislu, ali gre za dela na delovnem mestu oz. gre za izvajanje del, ki poteka vsak delovni dan, ali pa gre za dela, ki so v nekem obdobju le občasne narave in se niti ne izvajajo kontinuirano.

9. V izpodbijanem sklepu je prvostopni organ glede potrdila Sindikata A. z dne 15. 9. 2011 zavzel stališče, da navedena listina izpolnjuje pogoje za verodostojno listino; da iz izjave predsednika sindikata izhaja, da dela in naloge, naštete v potrdilu, po vsebini, zahtevnosti, odgovornosti in obsegu predstavljajo dela in naloge, ki se sicer opravljajo na sedmi stopnji izobrazbe; da pa ne dokazuje delovnih izkušenj v zadostnem trajanju.

10. Z navedenim zaključkom se strinja tudi sodišče. Iz potrdila je namreč razvidno, da je tožnica dela opravljala od 15. 4. 2004 dalje, od 1. 1. 2008 pa še dodatno vodi Sindikat A. Zgolj navedba obdobja, v katerem je tožnica opravljala dela za sindikat, pa po mnenju sodišča ne izkazuje časa delovnih izkušenj. Kot je bilo že obrazloženo v tej sodbi, se delovne izkušnje po 13. točki 6. člena ZJU ugotavljajo na podlagi delovne dobe na delovnem mestu z isto stopnjo ali za eno stopnjo nižjo izobrazbo, ali pa z opravljanjem del na enaki stopnji zahtevnosti. Pri tem pa se morajo v obeh primerih, zaradi zagotovitve enakega varstva pravic kandidatov, pri dokazovanju delovnih izkušenj uporabiti enake ali primerljive metode. To pomeni, da bi morala biti v potrdilu navedena dejstva, na podlagi katerih bi bilo mogoče ugotoviti, da je tožnica dela, ki izhajajo iz potrdila in ki se opravljajo na sedmi stopnji izobrazbe, opravljala v trajanju, kot se je zahtevalo v natečajnem postopku.

11. Pri tem pa sodišče kot neutemeljen zavrača tožbeni ugovor, da bi moral prvostopni organ navedeno okoliščino v postopku ugotoviti ter tožnici omogočiti, da se o tem izjasni. Kot je bilo že navedeno v dosedanjih odločitvah v tej zadevi morajo biti podatki v potrdilu takšni, da dopuščajo ustrezni preizkus in to brez posebnega ugotovitvenega postopka. Bistvo listine kot dokaznega sredstva je namreč prav v tem, da se v njej nekaj potrjuje ali določa, kar je pomembno v dejanskem ali pravnem pogledu. Za verodostojno listino tako velja domneva, da je resnično tisto, kar se v takšni listini potrjuje ali določa, zato zaradi takšne lastnosti verodostojne listine ni potreben noben drug dokaz o tem oziroma organ o tem ne zaslišuje stranke. Zaradi navedenega je neutemeljen tožbeni očitek, da je bila tožnici kršena pravica do izjave. Protispisni pa je tudi tožbeni ugovor, da je bilo z izpodbijanim aktom poseženo v njeno ustavno pravico do enakega varstva pred zakonom (14. člen Ustave RS), saj tožena stranka ni nikjer navedla, da se kot delovne izkušnje ne upošteva delo v sindikatu.

12. Glede na navedeno je sodišče zaključilo, da je izpodbijani sklep pravilen in zakonit, zato je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Glede na navedeno ugotovitev je posledično tudi neutemeljen podredni tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je bila tožnica zaradi neuvrstitve v izbirni postopek prizadeta v svojih pravicah in pravnih koristih.

13. Odločitev o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka sama trpi stroške postopka.