Jedro

V skladu s 1. odstavkom 72. člena ZDSS-1, je tožbo zoper dokončni upravni akt potrebno vložiti v 30 dneh od njegove vročitve. Ta predpostavka v obravnavani zadevi ni izpolnjena. Četudi bi zaradi sodnih počitnic rok za vložitev tožbe pričel teči šele 16. 8. 2014, je 30 dnevni rok, v katerem bi tožba morala biti vložena pri sodišču, da bi jo bilo mogoče šteti za pravočasno, potekel 15. 9. 2014. Sodišče je tožbo prejelo dne 23. 10. 2014. Zato je tožba na temelju 274. člena ZPP z izpodbijanim sklepom zakonito zavržena.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom kot prepozno zavrglo tožbo, prejeto 23. 10. 2014. Zoper navedeni sklep je tožnica vložila pravočasno pritožbo, smiselno zaradi nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotno uporabljenega procesnega prava.

V laični vlogi navaja, da je zoper drugostopenjsko odločbo pravočasno vložila ugovor na naslov tožene stranke. Sodišče jo je s sklepom z dne 30. 10. 2014 pozvalo, da vlogo dopolni, zato se sprašuje, ali takrat ni vedelo, da je tožba prepozna.

Otroški dodatek, ki ga je prejela za mesece junij, julij in avgust 2012 je že vrnila, nikakor pa ne bo vrnila dodatka za mesec maj, čeprav samo v višini 19,88 EUR, saj meni, da je bila do njega upravičena. Poudarja, da je družina presegla zgornjo mejo dohodkovnega razreda, ki se je pričel uporabljati po 31. 5. 2012. Priznava, da je bila sicer seznanjena, da je potrebno tožbo vložiti na sodišče, vendar naj bi se z delavko tožene stranke dogovorila, da pošlje ugovor na njen naslov, da ga bodo poskušali sami rešiti.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožnica ne navaja ničesar takega, kar bi lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa. Izdan je ob dovolj razčiščenem procesnem stanju in pravilno uporabljenem pravu. V postopku pred sodiščem prve stopnje ni prišlo niti do procesnih kršitev iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 in 45/2008; v nadaljevanju: ZPP), na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti.

Dejanskih ugotovitev, po katerih se šteje, da je tožnica drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 20. 6. 2014 prejela 22. 7. 2014, in da je bila tožba, poimenovana sicer kot ugovor, sodišču odstopljena šele 23. 10. 2014, pritožnica niti ne prereka. Prav navedena dejstva pa so edina odločilna za pritožbeno rešitev zadeve.

V skladu s 1. odstavkom 72. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004; v nadaljevanju: ZDSS-1), je tožbo zoper dokončni upravni akt potrebno vložiti v 30 dneh od njegove vročitve. Ta predpostavka v obravnavani zadevi zagotovo ni izpolnjena. Četudi bi zaradi sodnih počitnic rok za vložitev tožbe pričel teči šele 16. 8. 2014, je 30 dnevni rok, v katerem bi tožba morala biti vložena pri sodišču, da bi jo bilo mogoče šteti za pravočasno, potekel 15. 9. 2014. Sodišče je tožbo prejelo šele 23. 10. 2014. Torej očitno prepozno. Na temelju 274. člena ZPP, je zato z izpodbijanim sklepom zakonito zavržena.

Povsem zmotno je pritožbeno stališče, da je tožba, vložena na naslov tožene stranke, pravočasna. Že sodišče prve stopnje pravilno razloguje, da je vloga, ki je vezana na rok, v skladu s 1. odstavkom 112. člena ZPP pravočasna, če je pristojnemu sodišču izročena, preden rok izteče. To velja tudi za tožbo. Nikakor pa ni mogoče vložitve tožbe pri upravnem organu, šteti za pravočasno vložitev pri sodišču. Glede na pravilni pravni pouk, da je zoper dokončni posamični upravni akt mogoče v 30 dneh sprožiti sodno varstvo pravic, je pravno povsem irelevantno tudi zatrjevanje pritožnice o drugačnem „dogovoru“ z javno uslužbenko tožene stranke.

Prav tako ni odločilno pritožničino stališče, da otroškega dodatka, ki ga je prejela za mesec maj 2012, ni dolžna vrniti. Tovrstna trditev in posledično pravno naziranje, bi bilo lahko kvečjemu predmet vsebinskega sojenja o zadevi, če bi bila tožba vložena pravočasno. V predmetni zadevi pa zaradi zakonito zavržene tožbe, do meritornega sojenja sploh ni prišlo, niti ne more priti.

Glede na obrazloženo je bilo potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in na temelju 2. odstavka 365. člena ZPP potrditi zakoniti sklep sodišča prve stopnje.