Jedro

Presoja sodišč nižjih stopenj, da bi upnik lahko zavarovanje terjatve v sodnem postopku zahteval šele, če bi bila neuspešna davčna izvršba na dolžničine dohodke, terjatve in premičnine, je v nasprotju z določbami Zakona o izvršbi in zavarovanju in Zakona o davčnem postopku, ki sta veljala v času odločanja sodišča prve stopnje.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, sklep sodišča druge stopnje in sklep sodišča prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

1. Upnik je zoper dolžnico, takrat samostojno podjetnico, vložil predlog za zavarovanje denarnih terjatev, ki so izhajale iz izvršljivih seznamov zaostalih davčnih obveznosti. Predlagal je vknjižbo zastavne pravice na nepremičnini, katere solastnica je bil dolžnica.

2. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je sodno zavarovanje davčnih terjatev subsidiarne narave. Do njega lahko upnik pride le, če je neuspešna davčna izvršba. Ker je bila ta v danem primeru še v teku, je predlog za zavarovanje zavrnilo.

3. Upnik je zoper sklep sodišča prve stopnje vložil pritožbo, ki jo je sodišče druge stopnje zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

4. Vrhovno državno tožilstvo Republike Slovenije je zaradi zmotne uporabe materialnega prava zoper sklep sodišča druge stopnje vložilo zahtevo za varstvo zakonitosti. Meni, da sodišči nižjih stopenj nista uporabili