Jedro

Tožbeni zahtevek, ki temelji na plačilu iz posla, pridobljenega na podlagi danih referenc tožeče stranke, bi bil sklepčen le, če bi tožeča stranka zatrjevala, da je v tem poslu tožena stranka pridobila določeno korist. Za njuno skladno nastopanje pri javnem razpisu (v konzorciju) je treba uporabiti določbe OZ o družbeni pogodbi. Po določbi 994. člena OZ je vsak družbenik upravičen do dela koristi, ki se doseže v družbi, vendar je dolžan nositi tudi del izgube, ki nastane z delovanjem družbe. Zato je za odločitev o denarnem zahtevku partnerja zoper nosilca ponudbe, ki temelji na prispevku partnerja, odločilno, ali je s skupnim delovanjem dosežena korist ali izguba.

Na naroku za obravnavo dne 24. 11. 2008 sta imeli obe stranki možnost ugovarjati izvedbi naroka, ki ga je vodila strokovna sodelavka brez navzočnosti sodnika in se tako izogniti nastalim stroškom.

Izrek

Pritožba se delno zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v 1. in 3. točki izreka v celoti, v 2. točki izreka pa za 915,17 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo v primeru zamude s plačilom od prvega dne po poteku 15 – dnevnega roka do plačila.

V preostalem delu se pritožbi ugodi, tako da se 2. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje spremeni tako, da se zahteva tožene stranke za povrnitev pravdnih stroškov zavrne za 578,34 EUR.

Obrazložitev

Z uvodoma citirano sodbo je sodišče prve stopnje razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Domžalah opr. št. Ig 2006/00556 z dne 12. 07. 2006 tudi v 1. in 3. točki izreka in tožbeni zahtevek zavrnilo (1. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo v plačilo pravdne stroške tožene stranke v višini 1.493,51 EUR z zamudnimi obrestmi (2. točka izreka), ter odločilo, da tožeča stranka sama krije svoje pravdne stroške (3. točka izreka).

Tožeča stranka se je zoper sodbo pravočasno pritožila, uveljavljala je bistvene kršitve določb postopka, zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja ter zmotno uporabo materialnega prava s predlogom pritožbenemu sodišču, da ji ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugim sodnikom.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče sicer pritrjuje pritožnici, da je zmoten zaključek sodišča prve stopnje o zastaranju terjatve, ker je tožeča stranka zatrjevala dejstva iz pripravljalne vloge z dne 24. 08. 2009, ki jo je upoštevalo sodišče prve stopnje kot spremembo tožbe, že v prvi pripravljalni vlogi z dne 07. 11. 2008, v kateri je v pravdi, sledeči izvršilnemu postopku, prvič utemeljevala tožbeni zahtevek. Navedla je sledeča dejstva v utemeljitev vtoževane denarne terjatve: „Ker je tožeča stranka odločilno pripomogla k dejstvu, da je tožena stranka sploh pridobila posel in v razmerju do naročnika prevzela solidarno odgovornost za izvedbo posla ter prepustila svoj del posla po izbiri tožene stranke, sta se pravdni stranki dogovorili, da bo tožena stranka tožeči za te njene usluge plačala 3.600.000,00 SIT (sedaj 15.022,53 EUR), kot to izhaja iz Soglasja za sklenitev kooperantske pogodbe z dne 12. 02. 2004 in posledično računa št. 450233 z dne 17. 06. 2004. Dejstvo je, da se je tožeča stranka z odstopom posla, odpovedala prihodkom in dobičku, kar je temeljni namen opravljanja dejavnosti vsake gospodarske družbe.“ Zato z navedbami v vlogi z dne 24. 08. 2009 ni spremenila tožbe, posledično pa je napačen tudi zaključek sodišča prve stopnje o zastaranju terjatve.

Sodišče prve stopnje pa je v razlogih sodbe tudi pojasnilo, da je v okviru materialnopravnega vodstva poskušalo raziskati sporni predmet (2. odstavek 298. člena ZPP). Pri tem je ugotovilo kot nesporna dejstva, da sta tožeča in tožena stranka sodelovali pri ponudbi na javnem razpisu na podlagi Dogovora o skupnem nastopanju na javnem razpisu (A9). Na podlagi sklepa naročnika O.V. o izbiri ponudbe z dne 13. 11. 2003 je bila med naročnikom in toženo stranko kot izvajalcem sklenjena Gradbena pogodba o izgradnji novega vrtca v V. (gradbena pogodba), ki jo je na strani izvajalca podpisala tudi tožeča stranka. Tožeča stranka je s pogodbo prevzela solidarno odgovornost s toženo stranko proti naročniku za izvedbo posla. Po sklenitvi gradbene pogodbe z naročnikom, sta tožeča in tožena stranka gradbena dela oddala s Podjemno pogodbo z dne 12. 02. 2004 podjemniku G. K., K. P. s.p., L.. Ob tem je tožeča stranka podala Soglasje za sklenitev kooperantske pogodbe za kooperanta K.P. s.p. Sporna pa se je izkazala trditev tožeče stranke, da sta tožeča in tožena stranka sklenili ustni dogovor o tem, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki izplačati za njen prispevek v tem poslu vtoževano terjatev. Tožeča stranka je utemeljevala causo dogovora s svojimi referencami, ki so vplivale na izbiro naročnika na javnem razpisu in na odstopu izvedbe del podjemniku, tožena stranka pa je dogovor zanikala. Sodišče prve stopnje dejstva, ali se tožena stranka je ali ni zavezala tožeči stranki karkoli plačati na podlagi zatrjevanega dogovora, ni ugotavljalo, ker je ocenilo, da tožeča stranka ni dovolj določno in jasno navedla podlage za sklenitev dogovora s toženo stranko. Pri tem ji je pravilno odgovorilo, da obstaja za dane reference pri javnem razpisu drugačen pravni temelj od pravnega temelja za plačilo prepustitve prevzetih del iz gradbene pogodbe z naročnikom drugemu izvajalcu.

Pritožbeno sodišče pri tem še dodaja, da bi bil tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki temelji na plačilu iz posla, pridobljenega na podlagi danih referenc tožeče stranke, sklepčen le, če bi tožeča stranka zatrjevala, da je v tem poslu tožena stranka pridobila določeno korist. Za njuno skupno nastopanje pri javnem razpisu (v konzorciju) je treba uporabiti določbe OZ o družbeni pogodbi (990. člen – 1002. člen OZ). Po določbi 994. člena OZ je vsak družbenik upravičen do dela koristi, ki se doseže v družbi, vendar je dolžan nositi tudi del izgube, ki nastane z delovanjem družbe. Zato je za odločitev o denarnem zahtevku partnerja zoper nosilca ponudbe, ki temelji na prispevku partnerja, odločilno, ali je s skupnim delovanjem dosežena korist ali izguba. Teh dejstev pa tožeča stranka ni zatrjevala, niti ne, da naj bi se s toženo stranko v Dogovoru o skupnem nastopanju na javnem razpisu dogovorila drugače. Ni tudi zatrjevala, da naj bi naknadni sporni dogovor kakorkoli spremenil določbe prvotnega dogovora ali da naj bi se gradbena pogodba z naročnikom kakorkoli spremenila. Zato je neutemeljen očitek sodišču prve stopnje, da ni popolno ugotovilo dejanskega stanja, ker tožeči stranki ni omogočilo predložitve projektne dokumentacije in ker glede zatrjevane sklenitve dogovora, da tožena stranka tožeči stranki plača „provizijo“, ni zaslišalo prič.

Nadalje pa tudi dokazi o sklenitvi podjemne pogodbe s podjemnikom sodišču prve stopnje niso omogočali, da bi pritrdilo trditvam tožeče stranke, da je upravičena do denarne odmene od tožene stranke za to, da je dela, ki naj bi jih po gradbeni pogodbi z naročnikom izvedla sama, odstopila tretjemu. Komercialne koristi iz tega posla so lahko šle, v kolikor je s spremembo izvajalca soglašal tudi naročnik del in v kolikor je bila sklenitev te pogodbe v skladu z gradbeno pogodbo, tretjemu, ne pa toženi stranki.

S tem pa se izkaže, da je bil tožbeni zahtevek tožeče stranke nesklepčen, zato je odločitev sodišča prve stopnje, s katero ga je zavrnilo, materialnopravno pravilna.

Utemeljena pa je pritožba tožeče stranke zoper odločitev o pravdnih stroških. Sodišče prve stopnje pri odmeri stroškov tožene stranke ni v celoti upoštevalo določbe 1. odstavka 155. člena ZPP, po kateri se stranki, ki je uspela v pravdi, odmerijo le stroški potrebni za pravdo. Dejanja na naroku za glavno obravnavo 24. 11. 2008 so bila razveljavljena, zato bi bilo mogoče toženi stranki priznati le stroške pristopa na narok 125 točk po OT z 20% DDV, ne pa v celoti stroškov za prvi narok za glavno obravnavo, na kateri se je obravnavala glavna stvar ali so se sprejemali dokazi. Nepotrebni pa so bili tudi stroški odgovora na pritožbo, ker z njim tožena stranka ni pripomogla k rešitvi zadeve. Pritožbeno sodišče je namreč razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje, ker je narok za glavno obravnavo vodila strokovna sodelavka brez navzočnosti sodnika. Pri tem pritožbeno sodišče pripominja, da sta imeli na naroku za obravnavo dne 24. 11. 2008 obe stranki možnost ugovarjati izvedbi naroka, ki ga je vodila strokovna sodelavka brez navzočnosti sodnika in se tako izogniti nastalim stroškom. Glede na obrazloženo je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v 2. točki izreka spremenilo tako, da je zahtevo tožene stranke za povrnitev pravdnih stroškov zavrnilo za 375 točk po OT za narok 24. 11. 2008, za porabo časa na tem naroku v višini 50 točk po OT ter za odgovor na pritožbo 625 točk po OT, skupaj z 20% DDV.

V preostalem delu pa tožeča stranka s pritožbo ni uspela in ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo nobene bistvene kršitve določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), jo je zavrnilo in v obsegu iz prvega odstavka izreka sodbe potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).