Jedro

Tožena stranka (Ministrstvo za trgovino) je na podlagi 3.a člena odloka o plačilu posebne takse na uvoženo blago v letu 1992 tožeči stranki zavrnila izdajo dovoljenja za uvoz določene količine sladkorja brez plačila posebne takse. Navedena zavrnitev soglasja ni samostojni upravni akt, pač pa le interni akt drugega organa in sestavni del odločbe, ki jo po 3. členu zakona o posebni taksi na uvoženo blago izda pristojna carinarnica, ko odloča o tej taksi pri carinjenju blaga in sicer po predpisih, ki veljajo za pobiranje carinskih davščin.

Izrek

Tožba se zavrže.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijanim aktom na podlagi 3.a člena odloka o plačilu posebne takse na uvoženo blago v letu 1992 tožeči stranki na podlagi njene vloge z dne 12.11.1992 zavrnila izdajo dovoljenja za uvoz sladkorja brez plačila posebne takse. V obrazložitvi izpodbijanega akta tožena stranka navaja, da je na podlagi primerjave dokumentacije o izvedenih plačilih v tujino, ki jo je predložila tožeča stranka, in dokumentacije o izvedenih plačilih v tujino, ki jo je tožena stranka prejela na vpogled od ..., ugotovila, da dokumenti, predvsem račun, na podlagi katerega so bila izvedena plačila, niso istovetni. O neistovetnosti dokumentacije je tožena stranka seznanila direktorja tožeče stranke in mu predlagala, da dopolni zahtevek z dokumentacijo ... Dne 20.11.1992 je direktor tožeče stranke posredoval toženi stranki, skupaj s spremnim dopisom, nov račun, s katerim je tožeča stranka utemeljevala opravljena nakazila v tujino. Ta račun je brez številke, z datumom izdaje 16.11.1992. Tudi druge postavke tega računa se ne ujemajo z računom, na podlagi katerega je bilo izvedeno plačilo v tujino. Zaradi tega tožena stranka tožeči stranki ni dala soglasja za uvoz sladkorja brez plačila posebne takse.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da je dne 15.3.1993 republiški devizni inšpektorat opravil kontrolo deviznega in zunanjetrgovinskega poslovanja tožeče stranke. Devizna inšpektorica je pri pregledu ugotovila, da je tožeča stranka izvedla dva različna posla in ne le enega, kot to izhaja iz izpodbijanega akta tožene stranke. Hkrati je devizna inšpektorica ugotovila, da je bil uvoz sladkorja, za katerega je tožeča stranka zahtevala oprostitev plačila posebne takse, izveden po pogodbi z dne 26.5.1992, v kateri je v 4. točki navedeno, da se dobava izvede po predhodnem plačilu. Glede na to je prepričana, da je upravičena do oprostitve plačila posebne takse, saj ne more biti odgovorna, ker je račun z dne 16.11.1992 brez številke. Na podlagi priložene carinske dokumentacije je vendar jasno, da gre za posel, ki je različen od drugega posla, to je uvoza sladkorja z Madžarske s tem, da je bil ta sladkor predelan v tovarni sladkorja v Sloveniji in je bil, za približno enako ceno kot pri navedenem poslu v reeksportu prodan podjetju ... na Hrvaškem, pri čemer pri tem poslu ni bilo izvedeno plačilo v tujino, ker je šlo za kompenzacijski posel. Plačilo za prvonavedeni posel pa je bilo izvedeno pred začetkom veljavnosti spremenjenega odloka o plačilu posebne takse na uvoženo blago, ki je začel veljati dne 21.9.1992 (Uradni list RS, št. 45/92). Smiselno predlaga, da sodišče odpravi izpodbijani akt. V odgovoru na tožbo tožena stranka navaja, da je v postopku reševanja zahtevka tožeče stranke skušala razumeti to stranko v zvezi z napakami v predloženi dokumentaciji, kot je to navedeno v spremnem dopisu tožeče stranke z dne 20.11.1992. Zato je tožeči stranki dala možnost, da uskladi svoj zahtevek z dokumentacijo ... Ker pa tega tožeča stranka ni uspela narediti, je tožena stranka z izpodbijanim aktom tožeči stranki zavrnila izdajo dovoljenja za uvoz sladkorja brez plačila posebne takse. Iz tožbe ni razvidno, za kateri predračun gre v predmetni zadevi, saj enkrat tožeča stranka govori o predračunu z dne 29.6.1992, drugič pa o predračunu z dne 27.5.1992. Sicer pa je nerazumljivo, da bi se lahko dva različna posla, kot to navaja tožeča stranka v tožbi, vodila pod isto številko dokumentov, saj je tako vodenje poslovanja v nasprotju z računovodskimi pravili. Smiselno predlaga, da sodišče zavrne tožbo kot neutemeljeno.

Sodišče je moralo tožbo zavreči. Po določbah 1. do 4. člena zakona o posebni taksi na uvoženo blago (Uradni list SFRJ, št. 31/70), ki se na podlagi 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) uporablja kot republiški predpis, se lahko vpelje začasno posebna taksa na blago, ki se uvaža, da bi se uresničevala v plačilni bilanci s tujino skladna razmerja, predvidena v družbenih načrtih; Zvezni izvršni svet (smiselno: Vlada Republike Slovenije) določa blago oziroma skupine blaga, za katere se pri uvozu plačuje posebna taksa, višino takse in koliko časa se bo taksa pobirala (1. člen); sredstva, dobljena s pobiranjem posebne takse, so dohodek federacije (smiselno: republike) in se plačujejo v zvezni (smiselno: republiški) proračun (2. člen); posebna taksa se pobira pri carinjenju blaga, in sicer po predpisih, ki veljajo za pobiranje carinskih davščin (3. člen); plačana posebna taksa se všteva v osnovo za obračun prometnega davka (4. člen). Po določbah 1. in 2. člena odloka o dopolnitvi odloka o plačilu posebne takse na uvoženo blago v letu 1992, ki je začel veljati dne 23.10.1992 (Uradni list RS, št. 51/92), se v odloku o plačilu posebne takse na uvoženo blago v letu 1992 (Uradni list RS, št. 33/91 in 45/92) v 3.a členu za tretjim odstavkom doda novi odstavek, ki se glasi: "Posebna taksa na uvoženo blago iz 1. odstavka tega člena (na uvoz rafiniranega sladkorja se plača posebna taksa v višini razlike med borzno ceno, povečano za 15 % in za znesek plačane carine in drugih uvoznih dajatev v primerjavi s povprečno ceno na domačem trgu, predpisano na podlagi zakona o posebnih dajatvah pri uvozu kmetijskih pridelkov in živil - Uradni list SFRJ, št. 70/89) se ne plačuje, če gre za posle, po katerih je bil odprt akreditiv oziroma plačan avans pred 21.9.1992; to velja tudi v primeru, ko je bila posebna taksa že obračunana" (1. člen); upravičenci uveljavljajo ugodnosti iz 1. člena tega odloka na podlagi pisnega soglasja Ministrstva za trgovino, ki v sodelovanju z Ministrstvom za zunanje zadeve pregleda dokumentacijo, če so izpolnjeni pogoji za oprostitev plačila (2. člen).

Po določbi 1. odstavka 204. člena zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), ki se po določbi 1. odstavka 4. člena navedenega ustavnega zakona uporablja kot republiški predpis, če je v zakonu ali v predpisu, ki temelji na zakonu, določeno, da odloča en organ s poprejšnjim soglasjem drugega organa, se izda odločba po tem, ko da drugi organ soglasje; organ, ki izda odločbo, mora v svoji odločbi navesti akt, s katerim je drugi organ dal ali odrekel soglasje oziroma navesti, da drugi organ v predpisanem roku ni niti dal niti odrekel soglasja.

Na podlagi 6. člena zakona o upravnih sporih (ZUS), ki se po določbi 1. odstavka 4. člena navedenega ustavnega zakona uporablja kot republiški predpis, je upravni spor mogoč samo zoper upravni akt, s katerim državni organ oziroma organizacija v izvrševanju javnih pooblastil odloča o kakšni pravici ali obveznosti posameznika ali organizacije v kakšni upravni stvari.

Po presoji sodišča navedena zavrnitev soglasja tožene stranke glede na citirane predpise ni samostojni upravni akt, s katerim se odloča o pravici, obveznosti ali pravni koristi tožeče stranke v upravnem postopku. Izpodbijani akt je namreč le interni akt drugega organa in sestavni del odločbe, ki jo po 3. členu citiranega zakona o posebni taksi na uvoženo blago izda pristojni organ, to je pristojna carinarnica, ko odloča o tej taksi pri carinjenju blaga, in sicer po predpisih, ki veljajo za pobiranje carinskih davščin. Pristojna carinarnica pa mora v odločbi navesti akt, s katerim je tožena stranka kot drug organ odklonila navedeno soglasje. Izpodbijani akt se v konkretnem primeru kot akt drugega organa glede na citirano določbo 1. odstavka 204. člena ZUP ne dostavlja niti sporoča stranki, zoper njega tudi ni dopustna posebna pritožba in ne upravni spor. Za tak akt niti ni predpisana posebna oblika, dostavi se samo organu, ki je pristojen za izdajo odločbe o stvari, v konkretnem primeru pristojni carinarnici.

Glede na navedeno izpodbijani akt ni upravni akt v smislu 6. člena ZUS, čeprav je izdan v obliki upravne odločbe in s poukom o pravnem sredstvu, da je zoper njega dovoljen upravni spor.

Glede na povedano je sodišče moralo tožbo zavreči na podlagi 2. točke 1. odstavka 30. člena ZUS.