U-I-285/06

18. 5. 2006

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe in postopku za preizkus pobude A. A. iz Ž. na seji dne 18. maja 2006

sklenilo:

1.Ustavna pritožba se zavrže.

2.Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti drugega odstavka 122. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o izvršbi in zavarovanju (Uradni list RS, št. 75/02) se zavrne.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Pritožnik je dne 22. 9. 2000 vložil na Okrajno sodišče na Vrhniki predlog za izvršbo, s katerim se je začel izvršilni postopek za izvršitev sodne odločbe v delovnem sporu. Ker je dolžnik izdanemu sklepu o izvršbi ugovarjal, ga je isto sodišče napotilo na pravdo. Dne 27. 11. 2000 je vložil tožbo za nedopustnost izvršbe na Delovno in socialno sodišče v Ljubljani, leta 2003 je bila ta odstopljena v reševanje Okrajnemu sodišču na Vrhniki, od tam leta 2004 na Okrožno sodišče v Ljubljani, v začetku leta 2005 je bila zadeva ponovno odstopljena v reševanje Okrajnemu sodišču na Vrhniki in od tam z izpodbijanim sklepom z dne 7. 4. 2005 ponovno Okrožnemu sodišču v Ljubljani. Na dan vložitve ustavne pritožbe sodni postopek v pravdi za nedopustnost izvršbe še vedno ni končan, izvršilni postopek pa čaka na izid te pravde.

2.V ustavni pritožbi pritožnik zatrjuje, da mu je bila in mu je zaradi nerazumno dolgega postopka v izvršilni zadevi še vedno kršena pravica do sojenja v razumnem roku (23. člen Ustave), pravica do zasebne lastnine (33. člen Ustave) in prvi odstavek 1. člena Prvega protokola h Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP).

3.Pritožnik je vložil tudi pobudo za presojo ustavnosti drugega odstavka 122. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ-A). Iz vsebine pobude izhaja, da nasprotuje podaljšanju veljavnosti 59. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (Uradni list RS, št. 51/98 – v nadaljevanju ZIZ/98) za postopke, v katerih je bil pred uveljavitvijo ZIZ-A že vložen ugovor. Do uveljavitve ZIZ-A je vložitev tožbe zaradi nedopustnosti izvršbe po 59. členu ZIZ/98 prekinila izvršilni postopek do odločitve pravdnega sodišča, kar je bistveno podaljševalo izvršbo. Po ZIZ-A tožba zaradi nedopustnosti izvršbe ne zadrži izvršilnega postopka. Pritožnik navaja, da izpodbijani določbi kot taki ni mogoče očitati neustavnosti, ampak le toliko, kolikor dopušča neomejen odlog izvršbe, saj je to v neskladju s pravico do dostopa do sodišča in pravico do sojenja brez nepotrebnega odlašanja iz prvega odstavka 23. člena Ustave. Trdi, da ob uveljavitvi ZIZ-A izpodbijani določbi ni bilo mogoče očitati neustavnosti, da pa je zaradi poteka časa sedaj v zadevah, kjer je bil izvršilni postopek začet pred letom 2002 in še traja, kršena pravica do sojenja v razumnem roku. Evropska sodna praksa naj bi več kakor triletno trajanje izvršilnih postopkov, kolikor naj bi trajal tudi pritožnikov, presojala kot kršitev pravice do sojenja v razumnem roku. Pritožnik meni, da je zaradi kršitve te pravice upravičen do odškodnine.

4.Državni zbor v odgovoru navaja, da razlog za to, da izvršilni postopek pritožnika še ni končan, ni izpodbijana določba, ampak so razlogi drugje in z izpodbijano določbo nimajo vzročne povezave. Ker naj izpodbijana določba sama po sebi ne bi dopuščala neomejenega odlaganja izvršilnega postopka, naj ne bi bila v neskladju s pravico do sojenja v razumnem roku. Državni zbor meni, da se tudi z morebitno razveljavitvijo izpodbijane določbe pravni položaj pritožnika ne bi izboljšal, saj je bila tožba zaradi nedopustnosti izvršbe vložena pred začetkom veljavnosti ZIZ-A. Tudi Vlada meni, da izpodbijana določba ni v neskladju z določbo prvega odstavka 23. člena Ustave, saj nekaterih določb ZIZ-A zaradi njihove narave v primerih, ko je ob uveljavitvi zakona že izdan sklep o izvršbi, ne bi bilo mogoče uporabiti. Zato naj bi ZIZ-A predvidel uporabo določb prej veljavnega zakona za določene primere, na primer za pravdo zaradi nedopustnosti izvršbe po 59. členu ZIZ/98. Le z uporabo te določbe, po kateri pravda za nedopustnost izvršbe prekine izvršilni postopek do odločitve pravdnega sodišča, naj bi bila omogočena ohranitev ravnovesja pravnih položajev strank postopka. Po mnenju Vlade pravilno določena in urejena prekinitev postopka sama po sebi ne more pomeniti kršitve pravice do dostopnosti sodišč niti neupravičenega odlašanja sodišča.

B. – I.

5.Pritožnik s številnimi očitki in trditvami o predolgotrajnem odločanju sodišča po vsebini uveljavlja kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja iz prvega odstavka 23. člena Ustave v postopku za ugotovitev nedopustnosti izvršbe, ki še ni pravnomočno končan. Po prvem odstavku 51. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju ZUstS) se lahko ustavna pritožba vloži šele, ko so izčrpana vsa redna in izredna pravna sredstva. Ustavna pritožba ni mogoča neposredno zoper ravnanje ali opustitev dolžnega ravnanja oziroma neaktivnost sodišča, ko je sam postopek pred pristojnim sodiščem še v teku. Kljub temu Ustava zagotavlja tudi sodno varstvo pravice do sojenja v razumnem roku. O zakonitosti dejanj, s katerimi se posega v ustavne pravice posameznika, tako po določbi drugega odstavka 157. člena Ustave odloča (če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo) pristojno sodišče v upravnem sporu. Po določbah Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in nasl. – ZUS) je za navedeni postopek na prvi stopnji pristojno Upravno sodišče. Šele zoper odločitve pristojnih sodišč v upravnem sporu je ob izpolnjenih pogojih iz ZUstS mogoče vložiti ustavno pritožbo. Zaradi navedenega je Ustavno sodišče ustavno pritožbo zavrglo (1. točka izreka).

B. – II.

6.Pritožnik vlaga tudi pobudo za oceno ustavnosti drugega odstavka 122. člena ZIZ-A, ki med drugim določa, da se za postopek zaradi nedopustnosti izvršbe po 59. členu ZIZ/98 še naprej uporablja ta določba in se postopek ne nadaljuje po določbah ZIZ-A. Ustavno sodišče je štelo, da pritožnik izpodbija določbo četrte alineje drugega odstavka 122. člena ZIZ-A, kolikor se nanaša na 59. člen ZIZ/98. Prvi odstavek 122. člena ZIZ-A določa, da se postopki, v katerih je bil predlog za izvršbo oziroma zavarovanje vložen pred uveljavitvijo tega zakona, nadaljujejo in dokončajo po določbah tega zakona. Četrta alineja drugega odstavka pa določa, da se ne glede na prejšnji odstavek v postopkih, v katerih je bil pred uveljavitvijo tega zakona že vložen ugovor, uporablja 59. člen zakona, ki je veljal pred uveljavitvijo tega zakona.

7.Člen 59 ZIZ/98 je urejal napotitev na pravdo ali drug postopek in določal, da če je sklep o ugovoru odvisen od kakšnega dejstva, ki se nanaša na samo terjatev, to dejstvo pa je med strankama sporno, napoti sodišče dolžnika, naj v danem roku začne pravdo ali drug postopek za nedopustnost izvršbe. ZIZ-A je navedeno določbo za postopke, v katerih pred njegovo uveljavitvijo še ni bil vložen ugovor, spremenil tako, da je določil, da začetek postopka za ugotovitev nedopustnosti izvršbe ne zadrži izvršbe.

8.Pritožnik zatrjuje neskladje izpodbijane določbe s prvim odstavkom 23. člena Ustave zato, ker za izvršilne postopke, v katerih je bil že vložen ugovor zoper sklep o izvršbi, podaljšuje veljavnost določbe 59. člena ZIZ/98, po kateri je pravda za nedopustnost izvršbe prekinila izvršilni postopek do odločitve pravdnega sodišča. Zgolj to, da je bila podaljšana veljavnost določbe ZIZ/98 in bodo lahko nekateri izvršilni postopki zato trajali dlje, samo po sebi ne more pomeniti posega v pravico do sojenja v razumnem roku iz prvega odstavka 23. člena Ustave. Če pa v konkretnem primeru pride do nerazumno dolgega postopka, pa je, kot je bilo navedeno zgoraj, mogoče uveljavljati sodno varstvo pravice do sojenja v razumnem roku pred pristojnim sodiščem. Zato je očitek pritožnika o neskladju izpodbijane določbe s pravico do sojenja v razumnem roku očitno neutemeljen.

9.Pritožnik zatrjuje tudi neskladje izpodbijane določbe s pravico do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave, v kateri je zajeta tudi vsebina pravice iz 1. člena Prvega protokola EKČP, vendar tega očitka ne utemelji.

10.Glede na navedeno je Ustavno sodišče pobudo kot očitno neutemeljeno zavrnilo (2. točka izreka).

C.

11.Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi druge alineje prvega odstavka 55. člena in drugega odstavka 26. člena ZUstS ter tretje alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr.) v sestavi: predsednik dr. Janez Čebulj ter sodnice in sodniki Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk, Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić. Sklep je sprejelo soglasno.

Predsednik dr. Janez Čebulj