Jedro

Stranka, ki je po pogodbi dolžna plačati, pride v zamudo, če ne izpolni obveznosti v pogodbeno določenem roku. Zato poleg glavnice dolguje tudi zakonite zamudne obresti. Ugovor, da rok za izpolnitev v pogodbi ni bil določen, mora uveljaviti do konca glavne obravnave.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Pritožnica sama nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo v celoti ohranilo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Ig 96/14595 z dne 28.10.1996 in toženo stranko obsodilo na povrnitev nadaljnjih pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 10.125,00 SIT.

Zoper tako sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka po svojem pooblaščencu in uveljavila pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava po 2. in 3. točki prvega odstavka 353. člena ZPP. Predlagala je, da pritožbeno sodišče napadeno sodbo razveljavi (pravilno: spremeni) in tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti stroškovno zavrne, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.

Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi navedlo prav vsa odločilna dejstva na podlagi dosledne dokazne ocene listin, ki sta jih v dokazne namene predložili stranki spora in na taki podlagi o zahtevku tožeče stranke materialnopravno pravilno odločilo. Ugodilo je namreč tožbenemu zahtevku tožeče stranke, ki ga je ta temeljila na obračunu obresti (A1), glede katerega je po ugotovitvah prvostopnega sodišča na podlagi ocenjenih dokazov pravilno upoštevan tako začetek, kot konec teka zahtevanih zamudnih obresti. Upoštevajoč trditveno in dokazno gradivo, ki sta ga stranki v postopku pred sodiščem prve stopnje do konca glavne obravnave ponudili in ki ga je sodišče prve stopnje dosledno in v celoti tudi upoštevalo, se pokažejo pritožbene navedbe tožene stranke, kot nedovoljene pritožbene novote (glej prvi odstavek 496.a člena ZPP). Tožena stranka namreč do konca glavne obravnave ni trdila, da s plačilom kupnine ni zamudila, ker predračun z dne 22.9.1995 (B11), ki je bil podlaga njenemu plačilu z dne 18.10.1995 (B12) ni določal fiksno dogovorjenega roka za izpolnitev pogodbenih obveznosti. Prav tako ni navajala, da njenega žiga in podpisa na vtoževanem obračunu obresti (A1) ni mogoče razumeti drugače, kot v smislu seznanitve s to listino. Navedbam tožeče stranke, da je s tem izrazila svoje soglasje k obračunanim zamudnim obrestim, podanim v pripravljalni vlogi z dne 24.9.1998 (r. št. 8 spisa) namreč kljub posebnemu pozivu sodišča prve stopnje ni oporekala in se glavne obravnave z dne 6.10.1998 tudi ni udeležila.

Vendar pa je glede pritožničinega oporekanja kvalifikaciji, ki jo je prvostopno sodišče pripisalo dejstvu, da je obračun obresti opremila s svojim žigom in podpisom, potrebno poudariti, da pravilna materialnopravna odločitev prvostopnega sodišča ne sloni na tem dejstvu, pač pa na tistih odločilnih dejstvih, ki so pomembna za uporabo določbe prvega odstavka 277. člena ZOR in prvega odstavka 324. člena ZOR. V tem pogledu je pritožbena trditev o nedogovorjenem roku plačila tudi protispisna, trditev o nedogovorjenem fiksnem pogodbenem roku pa v mejah tožbenega zahtevka pravno irelevantna.

Predmet tega namreč ni bilo vprašanje veljavnosti pogodbe (primerjaj 125. člen ZOR).

Pri preizkusu po uradni dolžnosti (glej drugi odstavek 365. člena ZPP) je sodišče druge stopnje še ugotovilo, da prvostopno sodišče ni zagrešilo nobene od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zato je bilo potrebno z razlogi v tej odločbi pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in potrditi pravilno sodbo sodišča prve stopnje (368. člen ZPP).

Odločitev o stroških pritožbe ima podlago v določbi prvega odstavka 166. člena ZPP in prvega odstavka 154. člena ZPP. Neuspešna pritožnica mora svoje pritožbene stroške trpeti sama.