Jedro

Očitki tožnikov o nepravilni uporabi PUP in o neskladnosti gradnje s prostorskim aktom spadajo izključno na področje zaščite javnih koristi. Tožniki torej z njimi ne uveljavljajo posega v svoje osebne, pravno priznane koristi.

Izvedensko mnenje je bilo pridobljeno zaradi ugotavljanja dejstva, pomembnega za presojo dopustnosti arhitektonskega oziroma urbanističnega oblikovanja, ki je v PUP določen kot javnopravni pogoj in ki sam po sebi ne pomeni pravno zavarovane osebne koristi oseb, ki so se kot stranski udeleženci udeleževale postopka za izdajo gradbenega dovoljenja. Zaradi tega upravni organ ni bil dolžan pozivati stranskih udeležencev, da se izjasnijo o postavitvi izvedenca.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo investitorju A. (v tem upravnem sporu prizadeti stranki) izdala gradbeno dovoljenje za novogradnjo šestih petstanovanjskih objektov na tam navedenih zemljiščih v k.o. ..., pod v izreku navedenimi pogoji.

Iz obrazložitve med drugim izhaja, da se zemljišča, na katerih je predviden poseg, nahajajo v območju J6/S9-V, ki ga ureja Odlok o prostorskih ureditvenih pogojih za podeželje v Občini Jesenice za Občino Žirovnica (v nadaljevanju PUP). Prvostopenjski organ pojasnjuje, da je v skladu z napotilom pritožbenega organa iz odločbe z dne 11. 12. 2009, s katerim je odpravil prejšnjo zavrnilno prvostopenjsko odločbo z dne 1. 9. 2009, tudi v ponovljenem postopku uporabil PUP, kakršen je veljal pred zadnjo spremembo in ugotovil, da je predlagana gradnja v skladu z njegovimi določbami.

Drugostopenjski upravni organ je pritožbe tožnikov zavrnil. Glede uporabe PUP navaja, da njegova uporaba v besedilu, kakršno je veljalo pred spremembo v letu 2009, sicer odstopa od temeljnega pravila, da se za odločanje uporabljajo predpisi, ki veljajo v času izdaje odločbe, vendar gre za zadevo, v kateri je bilo to potrebno zaradi varstva pravic investitorja. Popolna vloga za izdajo gradbenega dovoljenja je bila namreč vložena 26. 3. 2009, prvostopenjski organ se je na njeni podlagi spustil v vsebinsko obravnavanje zadeve, vendar odločbe ni izdal v dvomesečnem zakonskem roku. Ta rok je sicer instrukcijski, vendar je po njegovem izteku in pred izdajo odločbe prišlo do spremembe PUP, ki je za investitorja neugodna. V skladu z ustavnim načelom enakosti pred zakonom je zato treba uporabiti tisti predpis, ki je veljal v času, ko bi organ o zadevi moral odločiti. Pri tem se drugostopenjski organ sklicuje tudi na stališče v komentarju ZUP, Inštitut za javno upravo, Ljubljana, 2004, stran 58. Drugostopenjski organ se strinja z ugotovitvami prvostopenjskega, da je predvidena gradnja v skladu z določbami PUP glede zazidane površine stanovanjskih objektov in števila stanovanj v posameznem objektu. Kot izhaja iz izvedenskega mnenja, je spoštovana je tudi določba 14. člena PUP, po kateri je treba pri določanju višine objektov upoštevati tudi gabarit naselja oziroma zaselka. Tožniki imajo sicer prav ko navajajo, da jim prvostopenjski organ ni omogočil izjave o tem, kdo naj bo izvedenec, vendar po mnenju drugostopenjskega organa ne gre za kršitev postopka, ki bi vplivala na zakonitost ali pravilnost prvostopenjske odločbe. Skladnost nameravane gradnje s prostorskim aktom mora namreč ugotoviti upravni organ, ki bi na podlagi spisne dokumentacije nenazadnje lahko prišel do enakih zaključkov kot izvedensko mnenje, kar drugostopenjski organ tudi podrobneje obrazlaga. Geodetski načrt – kote slemen s prikazom oblike streh, na katerega se sklicujejo tožniki, šteje za nedovoljeno pritožbeno novoto in dodaja, da ta dokaz tudi sicer ne bi mogel vplivati na drugačno odločitev v zadevi. Navaja razloge v zvezi z dopustnostjo podkletitve objektov, glede zadostnih odmikov načrtovanih objektov od parcelnih mej, glede števila potrebnih parkirišč, glede ustreznosti zunanje ureditve z brežinami, ki so ozelenjene in urejene brez podpornih zidov ter glede kulturnovarstvenega soglasja.

Glede pritožbene navedbe, da v isti zadevi že teče postopek za izdajo gradbenega dovoljenja navaja, da sicer res teče tudi postopek za izdajo dovoljenja za gradnjo sedmih petstanovanjskih objektov na istem zemljišču, vendar je dejansko stanje v obravnavani zadevi drugačno in zato ne gre za isto upravno stvar.

Drugostopenjski organ poudarja še, da tožniki ne morejo uspeti z ugovori, ki izražajo nestrinjanje s pogoji gradnje, ki je dovoljena na podlagi določb prostorskega akta in je utemeljena s strokovnimi rešitvami in izdanimi soglasji. Prizadetim sosedom je bil status stranke v postopku priznan zaradi varstva njihovih pravic in pravnih koristi, zato spremembe življenjskih pogojev niso razlog, s katerim bi tožniki lahko uspeli v pritožbenem postopku. Navedeno zato ocenjuje kot njihov dejanski interes.

Tožniki se s tako odločitvijo ne strinjajo in v obširni tožbi med drugim navajajo, da je investitor 10. 9. 2008 vložil zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja za gradnjo sedmih petstanovanjskih objektov in garažnega objekta v kletni etaži na istih zemljiščih in na podlagi istega PGD. Po mnenju tožnikov gre za isto upravno zadevo, o kateri ne moreta teči dva upravna postopka hkrati. V zadevi tudi ni bil uporabljen veljavni PUP s spremembo, ki je začela veljati 30. 6. 2009, čeprav je upravni organ pri odločanju vezan na predpise, ki veljajo v času odločanja. Novi PUP nima prehodnih določb, ki bi določale drugačno veljavnost tega akta za že začete postopke, mnenje tožnikov pa potrjuje tudi dejstvo, da je investitor šele po sprejemu novega PUP vložil zahtevo za izdajo lokacijske informacije. Ne strinjajo se s stališčem MOP glede uporabe starega PUP, saj menijo, da je bilo vlogo investitorja mogoče šteti za popolno šele po predložitvi celotne dokumentacije, ki jo predpisuje Zakon o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1), to pa je bilo manj kot dva meseca pred spremembo prostorskega akta oziroma glede dokazil o poravnavi dajatev in prispevkov celo po tej spremembi.

Oporekajo tudi uporabi obvezne razlage PUP (Uradni list RS, št. 9/09), da se šteje kot višina objektov le višina nad terenom oziroma nad koto pritličja. Menijo, da bi bilo treba to obvezno razlago odpraviti, gradbeno dovoljenje pa bi se lahko potem izdalo le na podlagi PUP iz leta 2009, ki sicer predvideva podkletitev, število stanovanj v objektu pa zmanjšuje na največ tri.

V zvezi s postavitvijo izvedenca navajajo, da je bila pri tem kršena določba tretjega odstavka 190. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), saj se niso mogli izjaviti o tem, kdo naj bo izvedenec. Strokovno mnenje izdelovalca ... d.o.o. štejejo za neustrezno tudi po vsebini, ker upošteva relativne in ne absolutne višinske kote objektov.

Po njihovem mnenju je sporno tudi soglasje Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije, OE Kranj (v nadaljevanju ZVKD). Predloženo je bilo namreč mnenje, ki se nanaša na gradnjo sedmih petstanovanjskih objektov in garažnega objekta v kleti, kljub temu da bi moralo biti v novem postopku predloženo novo soglasje. Odločitev prvostopenjskega organa, da predložitev kulturnovarstvenega soglasja v tem postopku sploh ni potrebna, je nerazumljiva in se je ne da preizkusiti.

Predloženi PGD ne upošteva 27. člena Uredbe (očitno Uredbe o prostorskem redu Slovenije – op. sodišča), po katerem je stanovanjska prenova možna le pod vrsto tam navedenih pogojev in mora zagotavljati izboljšanje stanovanjskega standarda vsem prebivalcem. Neustrezen je elaborat za zunanjo ureditev, ki bi morala biti taka, da ne bo prizadela imovine tožnikov. To pomeni, da mora biti odmik opornega zidu oziroma spodnjega nasipnega dela brežine od parcelne meje oddaljena vsaj 1 m. Oporni zidovi, potrebni zaradi varnosti in preprečevanja zdrsa zemljin, morajo biti obdelani v krajevno običajnem materialu, investitor pa mora za take rešitve predhodno pridobiti soglasje sosedov.

Parkirnih mest je odločno premalo, zahteva je najmanj dve mesti na stanovanje, nesprejemljivo pa je tudi, da je lokacija predlaganih parkirnih mest v neposredni bližini bivalnih prostorov stranke v postopku, zaradi česar bo izpostavljena nadpovprečno velikemu hrupu, prekomernemu osvetljevanju in onesnaževanju z izpušnimi plini, kar bo ogrožalo zdravje njene družine. Soglasje Občine ... v zvezi s prometno ureditvijo dovoza in odvoza materiala na gradbišče med gradnjo je v nasprotju z veljavno zakonodajo. Menijo tudi, da upravni organ ni ravnal v skladu z 67. členom ZUP, saj je investitor nekatere listine v spis vložil šele nekaj dni pred ustno obravnavo. Iz spisne dokumentacije namreč ne izhajajo njegove prošnje za podaljšanje roka za dopolnitev vloge, ki bi opravičevale tako dolg postopek.

Sodišču predlagajo, naj izpodbijani upravni akt odpravi.

Tožena stranka na tožbo po vsebini ni odgovorila, prizadeta stranka pa v odgovoru na tožbo navaja, da so neutemeljene navedbe tožeče stranke, da v zadevi tečeta dva postopka, saj gre sicer res za ista zemljišča, vendar sta zahtevka vsebinsko različna. Uporaba PUP pred spremembo temelji na stališču Ministrstva za okolje in prostor in tudi na stališču v eni izmed odločb Upravnega sodišča RS. Izvedenca je samostojno izbral upravni organ, tožniki pa nisi zahtevali njegove izločitve. Strokovno mnenje je pokazalo, da so višinski gabariti obravnavanih objektov skladni z materialnim pravom. Tožniki v postopku pred prvostopenjskim organom niso predložili dokazov za svoje nasprotovanje nameravani gradnji, zato so njihove navedbe v tem pogledu brezpredmetne. Uredbe o prostorskem redu Slovenije, na katere se sklicujejo tožniki, niso pravni vir za odločanje v tej zadevi, saj gre za planiranje in prostorsko načrtovanje, ki je v pristojnosti države in lokalnih skupnosti. Investitor ni zavezanec po tej uredbi, niti nima nikakršnega vpliva na njeno izvajanje, pa tudi ne na domnevne opustitve Občine ... Noben pravni vir ne predpisuje predložitve elaborata za zunanjo ureditev, tako da so tožbeni očitki v tem pogledu izmišljeni, tožniki pa problematizirajo izvedbo brežin in opornih zidov, katerih izdelava s projektom ni predvidena. Gre za vprašanja sosedskega prava, ki jih ureja SPZ in niso stvar tega postopka. Enako velja tudi za domnevne emisije zaradi parkirnih mest, ki so sicer zagotovljena v zadostnem številu. Predlaga zavrnitev tožbe in zahteva povračilo stroškov postopka.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče uvodoma ugotavlja, da je iz obrazložitve izpodbijane odločbe razvidno, da so v postopku pred njeno izdajo kot stranski udeleženci sodelovali tudi tožniki, in sicer kot lastniki nepremičnin v območju za določitev strank, prikazanem v projektni dokumentaciji, med drugim zemljišč parc. št. 1139/2, 1139/1, 1129/5, 1129/6, 1129/2, 1131/3, 1131/2, 1143/1, 1143/6, 1143/18, 1143/15, 1143/19 in 1138, vse k.o. ... V zvezi z navedenimi zemljišči so v izreku izpodbijane odločbe navedeni tudi odmiki načrtovanih objektov od njih, pri čemer je najmanjši odmik v razdalji 4,49 m določen od zemljišča parc. št. 1131/2, ostali so večji. Glede teh odmikov je v obrazložitvi navedeno, da bo zunanji zid posameznega objekta od mej sosednjih zemljišč oddaljen več kot polovico višine objekta (merjeno od terena do kapi), ki znaša 2,75 m, kar je v skladu z 31. členom PUP.

Po prvem odstavku 43. člena ZUP stranski udeleženec vstopa v postopek zaradi varstva svojih pravnih koristi. Po drugem odstavku istega člena je pravna korist neposredna, na zakon ali drug predpis oprta osebna korist. Navedeno pomeni, da stranski udeleženec tudi v postopkih, v katerih se odloča o dovolitvi gradnje objekta, varuje le svoje pravice in pravne koristi, ne more pa uspešno uveljavljati dejanskega interesa ali varovati javne koristi. To stališče je v skladu z ustaljeno upravno sodno prakso Vrhovnega sodišča RS (med drugim zadeve X Ips 329/2010, I Up 118/2002, I Up 1435/2003 in I Up 183/2006).

Tožniki, ki so v obravnavanem postopku sodelovali kot stranski udeleženci, lahko torej v njem uspešno ščitijo le svoje neposredne, individualne pravne interese, ki jih imajo kot lastniki nepremičnin iz območja za določitev strank in kot lastniki nepremičnin, ki imajo na podlagi že omenjene določbe PUP pravico zahtevati zadostno oddaljenost načrtovanih objektov od meja svojih nepremičnin. Zato lahko v upravnem postopku in posledično tudi v upravnem sporu ščitijo svoj pravni položaj z ugovori, ki so vezani na nepremičnine, zaradi katerih so dosegli položaj stranskih udeležencev in so z njimi povezane koristi, določene v katerem od predpisov ter kot take pravno priznane. Gre na primer za ugovore glede morebitnih nedovoljenih vplivov sporne gradnje nanje oziroma na njihove nepremičnine, to je vplivov preko mere, ki jih za posamezna območja določajo predpisi (na primer Uredba o mejnih vrednostih kazalcev hrupa v okolju), za ugovore glede premajhnih odmikov načrtovanih objektov glede na predpisane od njihovih parcelnih mej in podobno. Le s tovrstnimi ugovori, iz katerih izhaja, da načrtovana gradnja posega v njihov pravno zavarovani položaj lastnikov omenjenih nepremičnin, lahko preprečijo izdajo gradbenega dovoljenja (enako stališče tudi v sodbi tega sodišča I U 2171/2009). Če te vzročne zveze ni, tudi morebiti ugotovljena kršitev materialnega prava na more biti zadostna podlaga za ugoditev tožbi stranskih udeležencev, saj bi bil na ta način presežen obseg pravnega varstva, do katerega so upravičeni po določbah ZUP in ZUS-1. Slednji namreč v prvem odstavku 2. člena določa, da sodišče odloča v upravnem sporu o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnice oziroma tožnika.

Vse navedeno v obravnavani zadevi pomeni, da tožniki ne morejo uspešno uveljavljati ugovorov, ki se nanašajo na pogoje za gradnjo, katerih izpolnjevanje se ugotavlja v okviru zaščite javne koristi. Javno korist v upravnem postopku je dolžan v prvi vrsti varovati upravni organ, ki je pristojen za odločanje, kar vključuje tudi odločanje na drugi stopnji (7. člen ZUP), ter državni tožilec in državni pravobranilec (prvi odstavek 45. člena ZUP, četrti odstavek 929. člena ZUP). Če torej oseba meni, da v upravnem postopku javna korist ni bila varovana, mora dati pobudo državnemu pravobranilcu za njegovo aktivno udeležbo v upravnem postopku oziroma upravnem sporu. Po tretjem odstavku 17. člena ZUS-1 lahko namreč vloži tožbo v upravnem sporu tudi zastopnik javnega interesa, in sicer na podlagi pooblastila Vlade, kadar ta ugotovi, da je bil z upravnim aktom kršen zakon v škodo javnega interesa (drugi odstavek 18. člena ZUS-1). Kot zastopnik javnega interesa v upravnem sporu je predviden tudi državni pravobranilec (tretji odstavek istega člena).

Med pogoje, ki sodijo v okvir zagotavljanja zaščite javne koristi, med drugim spadajo umestitev gradnje v prostor, arhitektonsko oblikovanje in skladnost projekta z drugimi pogoji prostorskih aktov. Pri tem ni mogoče izključiti, da lahko ti pogoji obenem pomenijo tudi pravice stranskih udeležencev, vendar pa mora kaj takega iz predpisa nedvomno izhajati, kot to v obravnavanem primeru velja za lego objektov, ki mora biti v skladu z zahtevo 31. člena PUP po odmiku objekta od sosednjih nepremičnin. Le v takih primerih lahko stranski udeleženec z varovanjem svoje pravne koristi obenem ščiti tudi javno korist. Zgoraj povzeti očitki tožnikov o nepravilni uporabi PUP in o neskladnosti gradnje s prostorskim aktom, tako tistim, ki je veljal v času vložitve vloge za izdajo gradbenega dovoljenja, kot tudi tistim, ki je veljal v času izdaje izpodbijane odločbe, glede na povedano spadajo izključno na področje zaščite javnih koristi. Tožniki torej z njimi ne uveljavljajo posega v svoje osebne, pravno priznane koristi in tega v tožbi niti ne zatrjujejo. Te tožbene navedbe torej ne morejo vplivati na odločitev v zadevi. Zgolj na ta vprašanja se nanaša tudi sprememba PUP, na katero se sklicujejo tožniki, zaradi česar se tudi tožbene navedbe v zvezi s tem, kateri PUP bi morala toženka uporabiti pri odločanju, izkažejo za brezpredmetne.

Enako velja tudi za tožbene navedbe v zvezi s soglasjem ZVKD. Kulturna dediščina se namreč varuje v javnem interesu, tožniki pa niti ne navajajo, da bi iz predpisov s tega področja izhajale kakšne njihove individualne pravne koristi.

Neupoštevne so tudi trditve, da projekt za pridobitev gradbenega dovoljenja (PGD) ni v skladu s 26. in 27. členom Uredbe o prostorskem redu Slovenije. Predmet njenega urejanja so namreč pravila za urejanje prostora (1. člen). Ta se uporabljajo za prostorsko načrtovanje poselitve, gospodarske infrastrukture in krajine, za določanje osnovne in podrobne namenske rabe prostora, meril in pogojev za urejanje prostora v strateških in izvedbenih prostorskih aktih na regionalni in lokalni ravni ter za določanje lokacijskih pogojev za umeščanje prostorskih ureditev ter načrtovanj in graditev objektov, nadalje se uporabljajo za pripravo strokovnih podlag za izdelavo prostorskih rešitev (...) in za pripravo poenotenih in strokovno utemeljenih prostorskih aktov (2. člen).

Gre torej za pravila, ki jih morajo med drugim upoštevati občine pri prostorskem načrtovanju in pri sprejemanju svojih prostorskih predpisov, v skladu s katerimi morajo investitorji nato pripraviti svoje PGD. Med tovrstna pravila sodijo tudi pravila za načrtovanje in graditev objektov (prvi odstavek 3. člena), ki pa se upoštevajo pri pripravi prostorskih aktov (1. odstavek 4. člena, 86. člen in naslednji). To pomeni, da določbe oziroma pravila iz Uredbe niso neposredno uporabljive pri izdelavi PGD, ampak se morajo ta pravila odraziti pri prostorskem načrtovanju in predpisih s tega področja. Zato je s tega vidika neutemeljeno tožbeno stališče, da bi moral biti PGD neposredno v skladu z omejenima členoma Uredbe, med drugim, da bi bila gradnja trideset novih stanovanj možna le po predhodni celoviti preučitvi sprejemljivosti in zmogljivosti prostora glede na urbanistične, morfološke, socialne, kulturne, okoljske in dediščinske značilnosti območja.

Sodišče tudi glede ugovorov, da v postopku ni bil predložen elaborat zunanje ureditve in da je v skici zunanje ureditve premalo površin za parkirna mesta, ugotavlja, da iz tožbe ni razvidno, da bi tožniki z njimi zasledovali varstvo katere od svojih pravnih koristi. Povsem pavšalna in neizkazana pa je trditev, da je lokacija predlaganih parkirnih mest v neposredni bližini bivalnih prostorov stranke v postopku, zaradi česar bo ta stranka izpostavljena nadpovprečnemu hrupu, prekomernemu osvetljevanju in onesnaževanju z izpušnimi plini. Tožniki, čeprav vlagajo skupno tožbo, so namreč v upravnem postopku sodelovali vsak zase kot samostojni stranski udeleženci, zato lahko v postopku uspejo le s konkretiziranimi ugovori, ki so osebno, to je individualno opredeljeni, ne pa v smislu generalne opredelitve „stranke v postopku“, ki da ima svoje bivalne prostore v neposredni bližini. Na ravni gole trditve ostaja tudi sklicevanje na nadpovprečne vplive, zato preizkus v tej smeri ni mogoč.

Predmet presoje zakonitosti v tem upravnem sporu ne more biti niti sporno soglasje Občine ... Po 3. točki prvega odstavka 66. člena ZGO-1 mora pristojni upravni organ pred izdajo gradbenega dovoljenja preveriti, ali so k predpisani gradnji pridobljena vsa predpisana soglasja. Upravni organ torej ni dolžan preizkušati njihove pravilnosti in zakonitosti, saj se soglasja izdajajo v drugih upravnih postopkih pred za to pristojnimi organi in se kot taka predmet preizkusa z upravnimi sredstvi v teh postopkih in ne v postopku za izdajo gradbenega dovoljenja.

Nadalje so neutemeljene tožbene navedbe o tem, da bi morali tožniki kot sosedi – mejaši dati soglasje k bodoči izvedbi brežin oziroma opornih zidov. Izdano gradbeno dovoljenje se namreč na gradnjo opornih zidov ne nanaša – v izreku je v točki „zunanja ureditev“ izrecno navedeno, da so brežine urejene brez podpornih zidov. Glede brežin so tožbene navedbe povsem pavšalne, saj tožniki le „protestirajo in zahtevajo ureditev, ki ne bo prizadela njihove imovine“, z ničemer pa ne pojasnijo, kakšen naj bi bil poseg v njihovo lastnino in v čem je izvedba ureditve brežin v nasprotju z njihovimi osebnimi, pravno varovanimi koristmi.

Glede na navedeno tožniki ne zatrjujejo in ne izkazujejo okoliščin, ki se nanašajo na izpolnjevanje pogojev za izdajo gradbenega dovoljenja, s katerimi bi bilo poseženo v osebne, na predpis oprte koristi posameznega od njih. Tožbeni očitki so zato neupoštevni, saj ne morejo vplivati na drugačno odločitev v zadevi, pri čemer tožniki tudi ne trdijo, da je bila kršena določba 31. člena PUP, uveljavljena s spremembami PUP v letu 2007 (Uradni list RS, št. 43/07), ki določa odmik stanovanjskih objektov od mej sosednjih (njihovih) zemljišč in v katero s spremembo PUP v letu 2009 ni bilo poseženo.

Poleg navedenega tožniki uveljavljajo tudi kršitev procesne pravice iz tretjega odstavka 190. člena ZUP, ki določa, da je stranki treba dati možnost, da se izjavi o tem, kdo naj bo izvedenec. Sodišče je v sodbi I U 2171/2009 zavzelo tudi stališče, da ima stranski udeleženec v skladu s tretjim odstavkom 43. člena ZUS v postopku enake pravice in dolžnosti kot stranka, če zakon ne določa drugače. Ta določba pomeni, da stranski udeleženec glede na predhodne odstavke istega člena procesne pravice in dolžnosti izvaja le v obsegu, s katerim zagotavlja varstvo svojih pravnih koristi, torej omejeno.

Glede na navedeno je po mnenju sodišča neutemeljena zahteva tožnikov, da bi morali imeti v postopku možnost, da se izjavijo o tem, kdo naj bo izvedenec. Mnenje izdelovalca ... iz maja 2010 je bilo namreč pridobljeno zaradi ugotavljanja, ali je v zadevi izpolnjen pogoj iz 14. člena PUP, po katerem je treba pri določanju višine objektov poleg predpisanih dopustnih višin za posamezne vrste objektov upoštevati tudi vertikalni gabarit naselja oziroma zaselka, tako da novi objekti po višini ne izstopajo iz celotne podobe naselja oziroma zaselka. To pomeni, da je bilo mnenje pridobljeno zaradi ugotavljanja dejstva, pomembnega za presojo dopustnosti arhitektonskega oziroma urbanističnega oblikovanja, ki je v PUP določen kot javnopravni pogoj in ki sam po sebi ne pomeni pravno zavarovane osebne koristi oseb, ki so se kot stranski udeleženci udeleževale postopka za izdajo gradbenega dovoljenja. Zaradi tega upravni organ ni bil dolžan pozivati stranskih udeležencev, da se izjasnijo o postavitvi izvedenca. Tudi sicer kršitev tretjega odstavka 190. člena ZUP v drugem odstavku 237. člena ZUP ni opredeljena kot absolutna bistvena kršitev pravil upravnega postopka, zato ima tako le naravo relativne bistvene kršitve. Pri taki kršitvi, če naj bo upoštevana, pa je treba ugotavljati, ali je oziroma bi lahko vplivala na odločitev. Takega vpliva pa tožniki očitani opustitvi upravnega organa ne prepisujejo oziroma ga v tožbi ne zatrjujejo.

Tožniki upravnemu organu očitajo tudi vodenje dveh upravnih postopkov o isti upravni zadevi. Navajajo, da je investitor poleg obravnavane zadeve dne 10. 9. 2008 vložil še zahtevo za gradnjo sedmih petstanovanjskih in garažnega objekta na istih zemljiščih in na podlagi istega PGD.

Po mnenju sodišča v tem primeru ne gre za isto upravno zadevo, saj glede na različen obseg načrtovane gradnje, za katero se zahteva gradbeno dovoljenje v enem in drugem postopku, ni mogoče govoriti o identičnosti zahtevkov.

Ker tožniki tudi z ostalimi tožbenimi navedbami ne zatrjujejo, da izpodbijani upravni akt posega v njihovo neposredno, na zakon oprto osebno korist, je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

Po četrtem odstavku 25. člena ZUS-1 v primeru, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.