Jedro

Čeprav je tožnica v letu 2017 dopolnila zahtevano starost 59 let in 4 mesece, ni pa dopolnila 39 let in 8 mesecev pokojninske dobe brez dokupa, ta dva pogoja pa morata biti izpolnjena kumulativno, je sodišče prve stopnje iz tega razloga in dodatno, ker ni nobene podlage v ZPIZ-2E za vštevanje obdobja vključenosti v prostovoljno zavarovanje od 1. 1. 2013 kot pokojninske dobe brez dokupa, utemeljeno štelo izpodbijani odločbi za pravilni in zakoniti in pravilno tožbeni zahtevek zavrnilo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. zadeve ..., št. dosjeja: ... z dne 14. 6. 2018 in pod isto številko zadeve in št. dosjeja z dne 26. 3. 2018 in da se prizna obdobje prostovoljnega zavarovanja od 1. 1. 2013 do 21. 4. 2014 kot pokojninsko dobo brez dokupa in od 1. 1. 2018 odmeri pokojnina brez odbitka 15 % ter izplača vse zaostale zneske razlik pokojnine z obrestmi.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica iz vseh pritožbenih razlogov. Uveljavlja pritožbeni razlog iz 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP), ker je podano nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali predpisov zvočnih posnetkov in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Iz listin v spisu je razvidno, da je bila tožnica, ki je rojena 26. 3. 1958 ob upokojitvi dne 26. 7. 2017 stara 59 let in 4 mesece in ne kot se zmotno navaja v razlogih izpodbijane sodbe 55 let in 4 mesece, s čimer je izpolnjen starostni pogoj za priznanje pravice do pokojnine, brez odbitkov pri odmeri višine. Zmotna je nadalje tudi ugotovitev sodišča prve stopnje o neizpolnitvi pogoja pokojninske dobe brez dokupa na dan 26. 7. 2017. Navaja, da je spreminjanje zakonsko določene pravice do starostne pokojnine oziroma spreminjanje pogojev za njeno uveljavitev s tem, da se dobo prostovoljne vključitve v obvezno zavarovanje tudi po 1. 1. 2013 dalje ne šteje kot pokojninska doba brez dokupa v nasprotju z Ustavo RS, ker s tem ni bilo spoštovano načelo zaupanja v pravo, kot eno od načel pravne države iz 2. člena Ustave RS in ker je bila s tem prizadeta pravica do socialne varnosti tožnice in enakost pred zakonom. Gre za vprašanje varovanja pravnega položaja tožeče stranke in njenih pravnih pričakovanj glede pravice do starostne pokojnine, ki naj bi jo pridobila z nastopom zavarovalnega primera. Obravnava obdobja prostovoljne vključitve v obvezno zavarovanje od leta 2013 dalje kot del navadne pokojninske dobe in ne kot del pokojninske dobe brez dokupa, pomeni grob poseg v pričakovane pravice zavarovancev in kršitev pravice do socialne varnosti. Odločitev sodišča in zakonska ureditev sta protiustavni, ker brez utemeljenega razloga spreminjata vrednotenje dobe, pridobljene s prostovoljno vključitvijo v obvezno zavarovanje, glede na čas začetka veljavnosti ZPIZ-2. V času veljavnosti ZPIZ-1 ni bilo razlikovanja med pokojninsko dobo, pridobljeno s prostovoljno vključitvijo v obvezno zavarovanje in obvezno vključitvijo v obvezno zavarovanje, zato je tožeča stranka utemeljeno pričakovala, da bo na podlagi plačanih prispevkov obravnavana enako. ZPIZ-2 pa je varstvo pričakovanih pravic uredil le za nekatere kategorije zavarovancev, ne pa tudi za primer tožeče stranke, ki na dan 31. 12. 2013 (verjetno 31. 12. 2012) ni uživala nadomestila za brezposelnost, oziroma ni bila vključena v obvezno zavarovanje na podlagi plačila prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje do izpolnitve pogojev za upokojitev, ki jih plačuje ZRSZS. Bistvo pravice do pokojnine je pravica posameznika, da na podlagi plačanih prispevkov in ob izpolnjevanju drugih razumno določenih pogojev pridobi in uživa pokojnino, ki mu zagotavlja socialno varnost. Zaradi grobega posega v njene pričakovane pravice, je ostala brez pričakovane pravice do starostne pokojnine na podlagi plačanih prispevkov v obvezno zavarovanje, na podlagi prostovoljne vključitve obvezno zavarovanje. Sklicuje se na odločbi Ustavnega sodišča RS št. Up-360/05 z dne 2. 10. 2008 in št. U-I-1/11 z dne 10. 3. 2011, ko je višino pokojnine umestilo med socialno varstvene prejemke in plačo in s tem vsaj posredno opredelilo stalno varovalno jedro pravice do pokojnine glede na njeno višino.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti do očitanih kršitev.

5. Pritožba neutemeljeno očita kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je za tožnico sicer res navedlo starost 55 let in 4 mesece, čeprav iz vseh podatkov nedvomno izhaja, da je rojena 26. 3. 1958, kar izpostavlja tudi pritožba. Vendar je sodišče prve stopnje hkrati jasno navedlo, da ima tožnica dopolnjeno pokojninsko dobo 39 let, 9 mesecev in 29 dni, od tega 38 let, 6 mesecev in 8 dni pokojninske dobe brez dokupa in 1 leto, 3 mesece in 21 dni pokojninske dobe z dokupom, za priznanje starostne pokojnine pa bi morala imeti dopolnjenih 39 let in 8 mesecev pokojninske dobe, brez dokupa. Ne glede na napačen podatek o tožničini starosti ob uveljavitvi pokojnine 26. 7. 2017, je zaključek, da tožnica (glede na dopolnjeno pokojninsko dobo) pogojev za priznanje pravice do starostne pokojnine ne izpolnjuje, pravilen. To pa dodatno zaradi tega, ker je bila za priznanje pravice do starostne pokojnine sporna predvsem pokojninska doba oziroma konkretno pokojninska doba brez dokupa in ne starost, ki je bila že v prejšnjem postopku pravilno ugotovljena in ni bila razlog za priznanje predčasne pokojnine in ne starostne pokojnine.

6. V sedaj obravnavanem postopku, ki se je začel na tožničino zahtevo 29. 1. 2018 za odmero pokojnine po Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 65/2017, v nadaljevanju ZPIZ-2E), je namreč sporno vštevanje časa prostovoljnega zavarovanja (po 1. 1. 2013) kot pokojninska doba z dokupom.

Z ZPIZ-2E je dopolnjena 23. točka 7. člena tedaj veljavnega ZPIZ-2, ki opredeljuje pojem pokojninske dobe brez dokupa. Po ZPIZ-2E se v pokojninsko dobo brez dokupa šteje tudi obdobje prostovoljne vključitve v zavarovanje za čas do 31. 12. 2012, to je pred uveljavitvijo ZPIZ-2 oziroma za čas, ko je veljal ZPIZ‑1. Pred novelo ZPIZ-2E se je v pokojninsko dobo brez dokupa štelo le obdobje vključitve v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje ter obdobje opravljanja kmetijske dejavnosti (7. člen ZPIZ-2).

7. ZPIZ-2E je v 5. členu za uživalce pokojnine, ki so starostno ali predčasno pokojnino (in tudi delno pokojnino) uveljavili z upoštevanjem časa prostovoljne vključitve v obvezno zavarovanje do 31. 12. 2012, tudi omogočil, da zahtevajo novo odmero pokojnine z upoštevanjem časa prostovoljne vključitve v obvezno zavarovanje kot pokojninske dobe brez dokupa.

8. Tožnici je bila z odločbo z dne 4. 7. 2017 priznana pravica do predčasne pokojnine od 26. 7. 2017 dalje. S to (prvotno) odločbo je bila predčasna pokojnina priznana in odmerjena na podlagi 39 let, 9 mesecev in 29 dni pokojninske dobe, od tega 22 let, 10 mesecev in 10 dni pokojninske dobe brez dokupa. V novem postopku je bila upoštevana pokojninska doba brez dokupa za celotno obdobje od 1. 6. 1999 do 31. 12. 2012 v trajanju 13 let in 7 mesecev. Čas prostovoljne vključitve v obvezno zavarovanje od 1. 1. 2013 do 21. 4. 2014 pa se je še nadalje štelo kot pokojninska doba z dokupom. Vendar tožnica kljub temu ni dopolnila 39 let in 8 mesecev pokojninske dobe brez dokupa, ampak 38 let, 6 mesecev in 8 dni, kar pa ne zadostuje za priznanje pravice do starostne pokojnine. Pravico do starostne pokojnine bi namreč tožnica v letu 2017 v skladu s četrtim odstavkom v zvezi s petim odstavkom 27. člena ZPIZ-2 lahko pridobila pri starosti 59 let in 4 mesece, če bi dopolnila 39 let in 8 mesecev pokojninske dobe brez dokupa.

9. Čeprav je tožnica v letu 2017 dopolnila zahtevano starost 59 let in 4 mesece, ni pa dopolnila 39 let in 8 mesecev pokojninske dobe brez dokupa, ta dva pogoja pa morata biti izpolnjena kumulativno, je sodišče prve stopnje iz tega razloga in dodatno, ker ni nobene podlage v ZPIZ-2E za vštevanje obdobja vključenosti v prostovoljno zavarovanje od 1. 1. 2013 kot pokojninske dobe brez dokupa, utemeljeno štelo izpodbijani odločbi za pravilni in zakoniti in pravilno tožbeni zahtevek zavrnilo, iz enakih razlogov pa tudi pritožbeno sodišče tožničino pritožbo v skladu z določbo 353. člena ZPP in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

10. Pokojninska doba brez dokupa je bistveno strožji pogoj za pridobitev pravice do starostne pokojnine. Pod to dobo se po 1. 1. 2013 ne šteje noben dokup ali prostovoljna vključenost v zavarovanje. Vendar glede na ustavno sodno presojo (odločba št. U-I-246/2013-44 z dne 21. 4. 2016) institut pokojninske dobe brez dokupa ni protiustaven. Ne pomeni kršitve načela enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave RS. Pri ocenjevanju četrtega in petega odstavka 27. člena ZPIZ-2 je Ustavno sodišče RS sicer izpostavilo višino plačanih prispevkov iz naslova prostovoljne vključenosti v zavarovanje brezposelnih, vendar to ni bil edini kriterij. Izrecno je poudarilo, da je zakonodajalec različne položaje lahko obravnaval in uredil različno, saj je poleg višine prispevkov upošteval tudi kriterije delovne aktivnosti. Z uvedbo pokojninske dobe brez dokupa tudi ne gre za kršitev zaupanja v pravo in s tem načela pravne države iz 2. člena Ustave RS, saj je obstajal stvaren in razumen razlog za spremembo pogojev upokojevanja. Zakonodajalec glede na demografsko strukturo, neugodno razmerje med številom zavarovancev in upokojencev ter finančno vzdržnost pokojninske blagajne, lahko v javnem interesu zaostruje pogoje starostnega upokojevanja. Sicer pa je Ustavno sodišče RS pri presojanju ustavne skladnosti sistemske ureditve obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja s 50. členom Ustave RS o pravici do socialne varnosti, že večkrat poudarilo, da so to predmet zakonodajnega urejanja in da ima zakonodajalec široko polje proste presoje pri normativnem urejanju.

Tožnica, ki je bila tudi po 1. 1. 2013, ko je že veljal ZPIZ-2, prostovoljno vključena v zavarovanje, se neutemeljeno sklicuje na kršitev načela pričakovane pravice. Tožnica je lahko pričakovala ravno toliko, kot je določil ZPIZ-2 za obdobje od 1. 1. 2013 dalje. Za obdobje pred 1. 1. 2013 oziroma do 31. 12. 2012, ko je veljal ZPIZ-1, ni bilo razlikovanja med pokojninsko dobo brez dokupa in pokojninsko dobo z dokupom. Do tega razlikovanja je prišlo z ZPIZ-2, z ZPIZ-2E pa je takšno razlikovanje odpravljeno do dneva, ko je veljal ZPIZ-1, to je do 31. 12. 2012.