8. 6. 2006

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe, ki jo je vložil A. A. iz Ž., ki ga zastopa B. B. - B., odvetnica v Z. Z., na seji senata dne 29. maja 2006 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba zoper odločbo Senata za prekrške št. Pp-1424/04 z dne 8. 7. 2004 v zvezi z odločbo Sodnika za prekrške v Laškem št. P-1323/2003 z dne 14. 1. 2004 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.S pravnomočno odločbo o prekršku je bil pritožnik spoznan za odgovornega storitve prekrška po šesti alineji prvega odstavka 27. člena Zakona o trgovini (Uradni list RS, št. 18/93 in nasl. – v nadaljevanju ZT). Ugotovljeno je bilo, da je ravnal v nasprotju s 16. členom ZT v zvezi z določbo 2. člena Pravilnika o minimalni stopnji izobrazbe oseb, ki opravljajo trgovinsko dejavnost, po zahtevnosti posameznih vrst trgovinskih opravil (Uradni list RS, št. 28/93 in nasl.). Izrečena mu je bila denarna kazen v znesku 800.000 SIT in naloženo plačilo stroškov postopka. Senat za prekrške je pritožbo zavrnil kot neutemeljeno.

2.V ustavni pritožbi pritožnik zatrjuje zmotno ugotovitev dejanskega stanja, napačno uporabo prava ter kršitev pravic iz 14., 22., 23., 25. člena in prve ter druge alineje 29. člena Ustave. V zvezi s kršitvijo 14. člena Ustave pritožnik zatrjuje, da je bil neenako obravnavan, ker mu v postopku o prekršku ni bil zagotovljen enak obseg pravic, kot je zagotovljen obdolžencem v kazenskem postopku. Navaja tudi, da ni imel možnosti izreka prostostne kazni, ki bi bila zanj lažja. V utemeljitev kršitve 22. člena Ustave navaja, da sta izpodbijani odločbi na več mestih neobrazloženi. V prvostopenjski odločbi naj ne bi bili obrazloženi niti subjektivna odgovornost pritožnika niti odmera kazni, zato naj bi bila v tem delu kršena pravica do pravnega sredstva. Pri odmeri denarne kazni naj sodnik ne bi presojal premoženjskega stanja pritožnika, ampak naj bi kazen določil samovoljno. Na ta očitek naj drugostopenjski organ ne bi odgovoril. Ker je za navedeni prekršek zagrožena denarna kazen najmanj 3.000.000 SIT, pritožnik opozarja na vprašanje racionalnosti kaznovalnega okvira oziroma ustavnosti določbe šeste alineje prvega odstavka 27. člena ZT.

3.V zvezi s kršitvijo prve in druge alineje 29. člena Ustave pritožnik navaja, da ni bil opozorjen, da ima pravico do primernega časa in možnosti za pripravo obrambe ter da ima pravico do zagovornika. Zaslišanje v prostorih Sodnika za prekrške naj bi bilo izvedeno tako, da se ni mogel braniti. Nedoločen oziroma nerazumljiv opis kaznivega ravnanja naj bi mu onemogočil obrambo. Prekrška, ki se mu očita, naj ne bi priznal. Poleg tega pritožnik meni, da v izreku odločbe naveden opis dejanja ne more pomeniti prekrška. Zapisnik naj bi bil pisan na podlagi vnaprej domišljene zgodbe, kar naj bi kazalo na pristranskost organa in kršitev pravice do sodnega varstva. Ustavnemu sodišču predlaga, naj izpodbijane odločbe razveljavi in zadevo vrne Sodniku za prekrške v novo odločanje.

B.

4.Pritožnik v ustavni pritožbi nasprotuje ugotovitvam dejanskega stanja in uporabi prava. S tem glede na prvi odstavek 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) ustavne pritožbe ne more utemeljiti. Pritožnikovi očitki, da v izreku odločbe navedeni opis dejanja ne more pomeniti prekrška, bi lahko bili relevantni z vidika 28. člena Ustave. Po prvem odstavku te ustavne določbe ne sme biti nihče kaznovan za dejanje, za katero ni zakon določil, da je kaznivo, in ni zanj predpisal kazni, še preden je bilo storjeno. Določba med drugim pomeni, da morajo biti v opisu dejanja, ki se očita pritožniku, vsebovani vsi znaki kaznivega ravnanja, ki jih določa zakon. Iz opisa dejanja v izreku prvostopenjske odločbe so po oceni Ustavnega sodišča razvidni vsi znaki prekrška, saj je navedeno, da je pritožnik zaposlil delavko, ki je opravljala delo prodajalke, ne da bi imela predpisano stopnjo izobrazbe. Glede na navedeno očitno ne gre za kršitev 28. člena Ustave.

5.Pritožnik z navedbami o neutemeljenem razlikovanju med obsegom pravic v postopku o prekršku in obsegom pravic v kazenskem postopku, zatrjuje kršitev pravice iz drugega odstavka 14. člena Ustave. Pritožnik pa ne izkaže, da bi bil njegov položaj po Zakonu o prekrških (Uradni list SRS, št. 25/83 in nasl. – ZP) v celoti enak položaju obdolženca v kazenskem postopku, zato primerjava ni mogoča. Pritožnikovi očitki, da ni imel možnosti izreka prostostne kazni, po vsebini pomenijo zgolj nestrinjanje z izrečeno sankcijo. S tem pa kršitve drugega odstavka 14. člena Ustave ne more utemeljiti.

6.Ustavnopravno relevantni bi lahko bili očitki pritožnika, da se organa za postopek o prekršku nista opredelila do vseh odločilnih dejstev in da je bilo zaradi tega kršeno ustavno jamstvo enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Obrazložena sodna odločba je namreč bistveni del poštenega sodnega postopka, ki ga zagotavlja 22. člen Ustave. Zoper take odločbe Ustava zagotavlja pravico do pravnega sredstva (25. člen Ustave), to jamstvo pa je lahko učinkovito le, če je odločba v vsaki bistveni točki obrazložena na tako konkreten (ne pavšalen, abstrakten, splošen) način, da je mogoča presoja njene pravne pravilnosti. Če je obrazložitev pomanjkljiva, so lahko pravna sredstva le navidezna. Stopnja podrobnosti, s katero mora biti obrazložena odločba, je zato določena s tistim, kar zahteva učinkovito pravno sredstvo zoper odločbo v vsakem posameznem primeru. Iz povedanega tudi izhaja, da mora organ, ki odloča v posamični zadevi, obravnavati, ovrednotiti in obrazloženo sprejeti ali zavrniti trditve in stališča prizadete osebe, ki so postavljena v skladu s procesnimi določbami in ki niso očitno pravno nepomembna (tako že v odločbi št. Up-7/98 z dne 30. 9. 1998, OdlUS VII, 233).

7.Iz obrazložitve prvostopenjske odločbe so razvidni vsi elementi kaznivega ravnanja in okoliščine, ki so bile podlaga za izrek denarne kazni. Iz drugostopenjske odločbe izhaja, da je Senat za prekrške ocenil vse pritožbene navedbe, se do njih opredelil in svojo odločitev obrazložil. Senat za prekrške je navedel razloge za upoštevanje priznanja pritožnika in glede subjektivnih elementov kaznivega ravnanja pojasnil, da je organ prve stopnje pritožniku očital storitev prekrška iz zavestne malomarnosti. Z vidika 22. člena Ustave zadostuje tudi odgovor drugostopenjske odločbe na pritožnikove navedbe o okoliščinah, ki vplivajo na odmero kazni. Senat za prekrške je pojasnil, da so bile upoštevane teža prekrška, stopnja odgovornosti in nekaznovanost pritožnika ter da je bila izrečena denarna kazen ob uporabi omilitvenih določil. Po mnenju Senata za prekrške niso podani pogoji za izrek opomina, saj dejanje ni bilo storjeno v takšnih okoliščinah, ki bi ga delalo posebno lahkega. V obravnavanem primeru so okoliščine narekovale izrek kazni pod predpisanim minimumom. Pritožnik pa ne izkaže, da bi bila odločitev o izrečeni sankciji tako očitno napačna ter brez razumne pravne obrazložitve, da bi jo bilo mogoče oceniti za samovoljno. Glede na navedeno so očitki pritožnika, s katerimi zatrjuje kršitev 22. in 25. člena Ustave, očitno neutemeljeni.

8.V zvezi z očitkom kršitve 29. člena Ustave je Ustavno sodišče že v odločbi št. Up-120/97 z dne 18. 3. 1999 (Uradni list RS, št. 31/99 in OdlUS VIII, 126) sprejelo stališče, da morajo biti tudi obdolžencu v postopku o prekršku zagotovljena temeljna jamstva poštenega postopka. Bistveno je, da so obdolžencu dane ustrezne in zadostne možnosti, da zavzame stališče tako glede dejanskih kot tudi pravnih vidikov nanj naslovljenega očitka. Kriterij za presojo, ali je bil obdolžencu v postopku o prekršku zagotovljen pošten postopek, je jamstvo enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave v povezavi z določbo 29. člena Ustave o pravnih jamstvih v kazenskem postopku.

9.Temeljna predpostavka za zagotovitev pravice do primernega časa in možnosti za pripravo obrambe v postopku o prekršku je, da je obdolženi seznanjen z vsebino predloga za uvedbo postopka o prekršku. Iz spisa o postopku o prekršku izhaja, da je pritožnik prejel vabilo na zaslišanje, kateremu je bil priložen predlog Tržnega inšpektorata za uvedbo postopka o prekršku. Navedeni predlog vsebuje določen in razumljiv opis kaznivega ravnanja, ki se pritožniku očita. Ker je bil pritožnik seznanjen z razlogi, navedenimi v predlogu, je bilo po mnenju Ustavnega sodišča zadoščeno zahtevi Ustave po zagotovitvi možnosti za pripravo obrambe. Pritožnik očitka o neprimernem času ne konkretizira, zgolj s pavšalnimi navedbami o "hitrem postopku" pa kršitve pravice iz prve alineje 29. člena Ustave ni mogoče utemeljiti.

10.Pritožnikov očitek, da mu ni bil zagotovljen pošten postopek zaradi opustitve pouka o pravici do zagovornika (druga alineja 29. člena Ustave), ni utemeljen. Dejstvo, da ni bil poučen o pravici do zagovornika, samo po sebi še ne pomeni, da mu ni bil zagotovljen pošten postopek. Ker pritožnikova zadeva niti v dejanskem niti pravnem pogledu ni zapletena, ni mogoče reči, da se sam ni mogel uspešno braniti. Prav tako pritožnik ne izkaže drugih okoliščin, ki bi utemeljevale sklep, da mu ni bila zagotovljena možnost učinkovite obrambe.

11.Pritožnik tudi ne navede okoliščin, s katerimi bi utemeljil kršitev pravice do sodnega varstva iz 23. člena Ustave. Zgolj pavšalna zatrjevanja o pisanju zapisnika na podlagi vnaprej domišljene zgodbe ne zadoščajo.

12.Pritožnikove navedbe o neustavnosti šeste alineje prvega odstavka 27. člena ZT je mogoče smiselno šteti za podrejeno pobudo za oceno ustavnosti te določbe. Vendar ZUstS ne omogoča, da bi pritožnik ob vložitvi ustavne pritožbe podrejeno predlagal presojo ustavnosti zakona. Če bi Ustavno sodišče v postopku ustavne pritožbe ugotovilo, da izpodbijana odločba temelji na protiustavnem zakonu, bi samo začelo postopek za oceno njegove ustavnosti (drugi odstavek 59. člena ZUstS)

13.Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

14.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednik senata dr. Zvonko Fišer ter člana dr. Ciril Ribičič in dr. Mirjam Škrk. Sklep je sprejel z dvema glasovoma proti enemu. Proti je glasoval sodnik Ribičič. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Za sprejem se je izrekel sodnik dr. Janez Čebulj. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednik senata dr. Zvonko Fišer