Jedro

Sodišče prve stopnje pravilno razloguje, da obdobje udeležbe v domovinski vojni po stopnji 12/24, torej v dvojem trajanju, ki ga je tožniku hrvaški nosilec sicer upošteval pri izpolnjevanju pogojev za priznanje pravice do sorazmernega dela pokojnine, ne predstavlja zavarovalne dobe v smislu določb Uredbe in BHRSSZ, temveč gre za posebno dobo v dvojem trajanju, ki je ni mogoče šteti za zavarovalno niti za z zavarovalno izenačeno dobo. Že v predsodnem upravnem postopku je namreč hrvaški nosilec obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja na predpisanih obrazcih kot v tem postopku upoštevno zavarovalno dobo potrdil le 20 let in 25 dni dobe, torej brez posebne dobe v dvojnem trajanju zaradi udeležbe v domovinski vojni. Posledično je bila pravilno upoštevana skupna slovensko hrvaška zavarovalna doba v trajanju 38 let, 5 mesecev in 18 dni. Prav to pa je za pritožbeno rešitev zadeve edino odločilno. Pomeni namreč, da pogoji za priznanje pravice do starostne pokojnine iz 27. člena ZPIZ-2 niso izpolnjeni.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbo1 na odpravo odločb št. ... z dne 2. 12. 2015 in št. ... z dne 9. 3. 2015 ter priznanje pravice do starostne pokojnine.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Z izpodbijanima odločbama je bilo odločeno o zavrnitvi zahteve za priznanje pravice do starostne, čeprav je uveljavljal predčasno pokojnino. Skupna pokojninska doba ne zanaša 38 let, 5 mesecev in 18 dni, temveč 40 let, 6 mesecev in 9 dni. Ker je že dopolnil 60 let starosti, so izpolnjeni pogoji za priznanje pravice do predčasne pokojnine po 4. odstavku 27. člena ZPIZ-2. Na Hrvaškem je dopolnil 22 let, 4 mesece in 15 dni dobe. Neupoštevanje dobe, prebite v vojski, za katero so bili plačani prispevki, predstavlja poseg v pristojnost in pravni sistem Republike Hrvaške. Ker je bila doba, prebita v vojski, upoštevana pri nekaterih drugih zavarovancih, je diskriminiran.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožnik ne navaja ničesar takega, kar bi lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane zavrnilne sodbe, ki je izdana ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju in pravilno uporabljenem materialnem pravu. Pred sodiščem prve stopnje ni prišlo do procesnih kršitev iz 2. odstavka 350. v zvezi s 339. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP)2, na katere se pazi po uradni dolžnosti.

5. V tej zadevi gre za presojo pravilnosti in zakonitosti zavrnilnih upravnih aktov o pravici do starostne pokojnine. Tožnik z dopolnjeno starostjo 60 let in slovensko pokojninsko dobo v trajanju 18 let, 4 mesece in 23 dni ter s hrvaško pokojninsko dobo 20 let in 25 dni, skupaj torej 38 let, 5 mescev in 18 dni zavarovalne dobe, ni izpolnil pogojev za priznanje pravice. Obdobje udeležbe v domovinski vojni po stopnji 12/24 ni bilo upoštevano v zavarovalno dobo, čeprav je bilo pri priznanju sorazmernega dela hrvaške starostne pokojnine upoštevano v hrvaško pokojninsko dobo v trajanju 22 let, 4 mesece in 15 dni.

6. Pravna podlaga za razsojo zadeve je podana v Uredbi Evropskega parlamenta in Sveta (ES) št. 883/2004 o koordinaciji sistemov socialne varnosti (Uredba)3 in Uredbi Evropskega parlamenta in Sveta (ES) št. 987/2009 o določitvi podrobnih pravil za izvajanje Uredbe (ES) št. 883/2004 (Izvedbena Uredba), Sporazumu o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško (BHRSSZ)4 ter Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2).5 Pravila za upoštevanje različnih zakonodaj glede pravice do starostne pokojnine oziroma koordinacijo med njimi so urejena v 5. poglavju Uredbe. Gre za določbe o seštevanju, dodeljevanju in pravilih za preprečevanje prekrivanja dob in dajatev. Če oseba ne izpolnjuje pogojev za priznanje pravice samo po zakonodaji ene države in bi ostala brez pravic, je treba uporabiti koordinacijska pravila o seštevanju zavarovalnih dob, in pravico priznati ter dajatev odmeriti po 52. členu Uredbe, tako da se pri priznanju pravice upošteva zavarovalna doba, dopolnjena v različnih državah, dajatev pa se odmeri sorazmerno glede na zavarovalno dobo, dopolnjeno v državi, ki pravico priznava. Smiselno enako je seštevanje zavarovalnih dob urejeno v 22. in 25. členu BHRSSZ.

7. Če so torej že s slovensko zavarovalno dobo izpolnjeni pogoji za priznanje pravice do pokojnine po slovenski nacionalni zakonodaji, se ta pravica prizna samostojno. Sicer se za izpolnitev teh pogojev upošteva skupna slovenska in tuja, v konkretnem primeru hrvaška zavarovalna doba, pokojnina pa se odmeri le na podlagi slovenske dobe. Gre za sorazmerni del pokojnine. Vendar se po citiranih določbah Uredbe in BHRSSZ seštevajo le zavarovalne dobe. Po Uredbi gre za dobe plačevanja prispevkov, zaposlitve ali samozaposlitve, opredeljene ali priznane kot zavarovalne dobe po zakonodaji, po kateri so bile dopolnjene ali se štejejo za dopolnjene, ter vsa obdobja, ki so obravnavana kot taka, če jih imenovana zakonodaja obravnava kot enakovredna zavarovalnim dobam. Po izrecni določbi 3. odstavka 22. člena BHRSSZ se zavarovalne dobe upoštevajo le v dejanskem trajanju.

8. Sodišče prve stopnje pravilno razloguje, da obdobje udeležbe v domovinski vojni po stopnji 12/24, torej v dvojem trajanju, ki ga je tožniku hrvaški nosilec sicer upošteval pri izpolnjevanju pogojev za priznanje pravice do sorazmernega dela pokojnine, ne predstavlja zavarovalne dobe v smislu določb Uredbe in BHRSSZ, temveč gre za posebno dobo v dvojem trajanju, ki je ni mogoče šteti za zavarovalno niti za z zavarovalno izenačeno dobo. Že v predsodnem upravnem postopku je namreč hrvaški nosilec obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja na predpisanih obrazcih6 kot v tem postopku upoštevno zavarovalno dobo potrdil le 20 let in 25 dni dobe, torej brez posebne dobe v dvojnem trajanju zaradi udeležbe v domovinski vojni. Posledično je bila pravilno upoštevana skupna slovensko hrvaška zavarovalna doba v trajanju 38 let, 5 mesecev in 18 dni. Prav to pa je za pritožbeno rešitev zadeve edino odločilno. Pomeni namreč, da pogoji za priznanje pravice do starostne pokojnine iz 27. člena ZPIZ-2 niso izpolnjeni.

9. Po 1. in 3. odstavku 27. člena ZPIZ-2 pridobi zavarovanec pravico do starostne pokojnine pri starosti 65 let, če je dopolnil najmanj 15 let zavarovalne dobe, oziroma v letu 2014, če je dopolnil 20 let pokojninske dobe in starost 64 let. Pravico do starostne pokojnine pridobi skladno s 4. odstavkom 27. člena ZPIZ-2 tudi ob dopolnitvi 60 let starosti in 40 let pokojninske dobe brez dokupa dobe, oziroma v letu 2014 ob starosti 58 let in 8 mesecev ter dopolnitvi 40 let pokojninske dobe brez dokupa. Pogoja starosti in pokojninske dobe sta določena kumulativno in morata biti izpolnjena sočasno.

10. Tožnik ob starosti 60 let in slovensko pokojninsko dobo v trajanju 18 let, 4 mesece in 23 dni, ni izpolnil pogoja starosti 65 let iz 1. odstavka 27. člena ZPIZ-2 za priznanje pravice do samostojne pokojnine. Izpolnil ni niti pogoja starosti 64 let iz 3. odstavka 27. člena ZPIZ-2 za priznanje pravice do sorazmernega dela pokojnine z upoštevanjem skupne dobe 38 let, 5 mescev in 18 dni. Poleg tega ni izpolnjen niti pogoj 40 let pokojninske dobe brez dokupa dobe ob sicer izpolnjenem pogoju starosti 60 let za priznanje starostne pokojnine po 4. oziroma 5. odstavku 27. člena ZPIZ-2. Že toženec v izpodbijanih posamičnih aktih pravilno pojasnjuje, da bo tožnik pogoj starosti za priznanje samostojne starostne pokojnine dopolnil s starostjo 65 let. Takrat bo pravico do starostne pokojnine lahko ponovno uveljavljal pri tožencu. Glede na pritožbene navedbe je potrebno pojasniti, da tožnik ne izpolnjuje niti pogoja pokojninske dobe za priznanje pravice do predčasne pokojnine iz 29. člena ZPIZ-2. To pravico je mogoče priznati pri starosti 60 let in dopolnitvi 40 let pokojninske dobe (1. odstavek), oziroma v letu 2015 ob starosti 58 let in 8 mescev in dopolnitvi 40 let pokojninske dobe (2. odstavek), brez upoštevanja posebne dobe v dvojem trajanju zaradi udeležbe v domovinski vojni.

11. Ker torej tožnik ni izpolnil pogojev za priznanje pravice do starostne pokojnine, sta izpodbijani zavrnilni odločbi pravilni in zakoniti ter tožbeni zahtevek na njuno odpravo in priznanje starostne pokojnine utemeljeno zavrnjen.

12. Glede na predhodno navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP s to dodatno obrazložitvijo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Dodati je potrebno le še, da v nepravu ni enakosti, zato se pritožnik ne more uspešno sklicevati na morebitne druge primere priznanja starostne pokojnine z upoštevanjem dobe sodelovanja v domovinski vojni na Hrvaškem.

1 Ko se odloča meritorno, se pravilno zavrne tožbeni zahtevek, ne pa tožba. 2 Ur. l. RS, št. 73/2007 - uradno prečiščeno besedilo s spremembami. 3 UL L 166/04, 284/09. 4 Ur. l. RS, št. 71/97. 5 Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami. 6 Obrazca H002 z dne 29. 10. 2015 in P500 z dne15. 12. 2014 v upravnem spisu toženca.