Jedro

ZZVZZ in Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja ne določata, da je potrebno pri ugotavljanju začasne nezmožnosti za delo upoštevati prevladujoči vzrok, zato je tudi v tem primeru pri presoji potrebno uporabiti 19. člen ZZVZZ, torej upoštevati določbe s področja pokojninskega in invalidskega zavarovanja, ki med drugim urejajo upoštevanje kombiniranega vzroka (67. člen ZPIZ oz. 77. člen ZPIZ-1). Pri tožniku je začasna nezmožnost za delo podana tako zaradi posledic poklicne bolezni kot tudi posledic bolezni. Iz izvedenskega mnenja izhaja, da je na začasno nezmožnost za delo vplivalo okolje (do ene tretjine), poleg tega pa tudi degenerativne spremembe (do dveh tretjin). Tožnik je bil namreč zaposlen na ladji in izpostavljen vibracijam. Splošne vibracije pa se upoštevajo tudi kot dejavnik poklicne bolezni. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno razsodilo, da je vzrok začasne nezmožnosti za delo tožnika v spornem obdobju delno poklicna bolezen (33%), delno pa bolezen (67%).

Izrek

Pritožbi tožnika zoper izpodbijani del sodbe se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 1. in 2. odstavku izreka glede obdobja od 21.7.1999 do 5.9.1999 spremeni tako, da se ugotovi, da je bil tožnik v navedenem obdobju začasno zmožen za delo s skrajšanim delovnim časom po štiri ure dnevno zaradi 33% poklicne bolezni in 67% bolezni.

V ostalem se pritožba tožnika in v celoti pritožba toženca zavrneta in se v nespremenjenem delu potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Tožnik sam trpi svoje stroške pritožbe in stroške odgovora na pritožbo toženca.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo dokončno odločbo toženca, št. ... z dne 20.9.2001 ter ugotovilo, da je bil tožnik začasno nezmožen za delo od 14.6.1999 do 26.11.1999 ter od 3.3.2000 do dokončnosti odločbe ZPIZ Slovenije, št. …, to je do dne 20.5.2001, zaradi 33% poklicne bolezni in 67% bolezni. Nadalje je sklenilo, da se tožba v delu, kjer tožnik predlaga, da sodišče razsodi, da je bil začasno nezmožen za delo od 27.11.1999 do vključno 2.3.2000, zavrže. Sodišče je še odločilo, da je toženec dolžan plačati stroške postopka v znesku 421,66 EUR v 15 dneh na račun sodišča, v primeru zamude skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo (v delu 1. odstavka in 2. odstavka izreka) ter zoper sklep o zavrženju dela tožbe, se pritožuje tožnik po pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni samo v 1. odstavku izreka in 2. odstavku izreka sodbe v delu, ki se nanaša na vmesno obdobje bolniškega staleža tako, da je bil tožnik v obdobju od 21.7.1999 do 5.9.1999 zmožen za delo s skrajšanim delovnim časom po štiri ure dnevno in v obdobju od 27.11.1999 do vključno 2.3.2000 začasno nezmožen za delo zaradi kroničnega obolenja hrbtenice, katerega vzrok je zadržanost od dela v višini 33% zaradi poklicne bolezni in 67% zaradi bolezni oziroma da tako odločitev naloži tožencu, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Pri tem priglaša tudi pritožbene stroške. Iz obrazložitve izhaja, da bi moralo sodišče prve stopnje razsoditi, da je bil tožnik v celotnem obdobju, torej vse od 14.6.1999 pa do 20.5.2001 v bolniškem staležu zaradi 33% poklicne bolezni in 67% bolezni, ves čas je bil tudi nezmožen za delo, razen v obdobju od 21.7.1999 do 5.9.1999, ko je bil zmožen za delo s skrajšanim delovnim časom po štiri ure dnevno. Omenjeno obdobje je zajeto v delovnem sporu med tožnikom in delodajalcem, v zvezi s katerim sedaj teče postopek na Ustavnem sodišču Republike Slovenije pod opr. št. Up-1104/07 z dne 19.3.2007 in sicer je ustavna pritožba vložena zoper odločbo vrhovnega sodišča št. VIII Ips 458/2006 z dne 9.1.2007 in zoper sklep vrhovnega sodišča opr. št. VIII Pri 37/2006 z dne 9.1.2007. Tožnik je bil v navedenem obdobju zmožen za delo po štiri ure dnevno, zato je tudi upravičen do plače za štiri ure dela, ki mu ga delodajalec ni mogel zagotoviti po zadnji pogodbi o zaposlitvi, ki se je iztekla 11.2.1999. Bolniški stalež je nastopil dne 14.6.1999 zaradi težav s hrbtenico – kronična lumboishialgija. V postopku sta izvedenca ortoped prof. dr. A.A. in prof. dr. B.B. v povezavi z njunim pisnim izvedenskim mnenjem ter izpovedbama na obravnavi dne 13.7.2006 in 8.3.2007 prepričljivo izpovedala, da ima tožnik težave s hrbtenico zaradi pritiska medvretenčne ploščice (med 4. in 5. ledvenim in 5. ledvenim in 1. križnim vretencem) na živčne korenine, kar povzroča tožniku subjektivne težave (kronično obolenje). Te težave so delno posledica tudi poklicne izpostavljenosti splošnim vibracijam na pomorskih ladjah. Zdravstveno stanje se ne izboljšuje, tako da je tožnik zaradi medicinskih razlogov neprekinjeno v bolniškem staležu do invalidske upokojitve. S pravnomočno sodbo, opr. št. Psp 783/2006, z dne 6.3.2007 je bila tožniku priznana pravica do invalidske pokojnine od 3.10.2000 dalje, delno zaradi poklicne bolezni (33%), delno pa zaradi posledic bolezni (67%). Tožnik se je prijavil na Zavodu za zaposlovanje, kjer je bil prijavljen kontinuirano od 1.2.2003 do 3.5.2007. Zoper sodbo se pritožuje tudi toženec iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da odloči, da je bil tožnik začasno nezmožen za delo v obdobju, ki je navedeno v 2. odstavku izreka izpodbijane sodbe, zaradi bolezni. Pri tem navaja, da so sodni izvedenci le predpostavljali, da obstaja verjetnost, da je delovno okolje vplivalo na razvoj degenerativnih sprememb pri tožniku. V postopku torej ni bilo z zanesljivostjo ugotovljeno, da je razlog tožnikove začasne nezmožnosti za delo poklicna bolezen. Navedeno izvedensko mnenje je bilo sicer pridobljeno v predmetnem socialnem sporu, vendar pa se nanaša izključno na ugotovitev nastanka tožnikove invalidnosti. Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju ne pozna razloga začasne zadržanosti od dela „vpliv delovnega okolja“, temveč je to kvečjemu lahko poklicna bolezen, ki pa ni bila z natančnostjo dokazana. Poklicna bolezen je izključno bolezen, ki je navedena v seznamu poklicnih bolezni. V času izdaje izpodbijanih odločb toženca je bil v veljavi seznam poklicnih bolezni, ki pa bolezenskega stanja, kot je podano pri tožniku, ni določal kot poklicno bolezen. Seznam poklicnih bolezni je bil spremenjen šele v letu 2003, torej že po izdaji izpodbijanih odločb toženca. Šele v navedenem novem seznamu so bila pri bolezni gibal opredeljena stanja, povzročena z vplivom splošnih vibracij. V času izdaje izpodbijanih odločb toženca Republika Slovenija tudi še ni bila članice Evropske unije in se zato Direktiva 2002/99/ES z dne 25. junij 2002, ki je bila tudi sprejeta po dnevu izdaje izpodbijanih odločb toženca, ne more uporabiti pri presoji predmetne zadeve. Toženec nadalje še navaja, da tudi v primeru, če bi bil kot razlog tožnikove začasne nezmožnosti za delo ugotovljena poklicna bolezen do ene tretjine, navedeno dejstvo še vedno ne bi vplivalo na spremembo razloga tožnikove začasne nezmožnosti za delo v spornem obdobju. Predpisi s področja zdravstvenega varstva in zdravstvenega zavarovanja namreč ne poznajo kombiniranega vzroka začasne nezmožnosti za delo, kot je to določeno v predpisih s področja pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Pri začasni nezmožnosti za delo se namreč vzrok lahko spreminja. Za rešitev vprašanja razloga tožnikove začasne nezmožnosti za delo v obravnavanem obdobju je torej odločilno le dejstvo, kateri razlog je prevladujoči in to je glede na ugotovitve izvedencev nedvomno bolezen.

V odgovoru na pritožbo tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo toženca v celoti zavrne in tožencu naloži v plačilo stroške odgovora na pritožbo. Po mnenju tožnika toženec neutemeljeno prereka izvedensko mnenje. Pri tožniku je podana tudi poklicna bolezen skladno z določili samoupravnega sporazuma o seznamu poklicnih bolezni, ki v točkah 37 do 42 in še posebej v točkah 39 in 40, kakor tudi 41, opisuje obolenja, ki jih povzroča škodljivo delovanje vibracij, kronični bursitis sklepov zaradi stalnega pritiska ali tresenja ter paralizo živcev zaradi prenapenjanja in dolgotrajnih nefizioloških položajev telesa. Opisane bolezni v navedenih točkah niso definirane s takšno natančnostjo, kot jo želi prikazati toženec, temveč je to prepuščeno življenju in odločitvi sodišča, ki je glede na konkretno dejansko stanje in okvare lahko spoznalo in ugotovilo tudi v primeru tožnika, da je pri njemu nastala okvara, katere vzrok je poklicna bolezen, kar pomeni, da je bil začasno zadržan od dela tudi zaradi razlogov poklicne bolezni. Nedvomno tožnik v opisanem obdobju ni bil zmožen za delo, razen v določenem obdobju, ko je bil sposoben delati po štiri ure dnevno, vendar pa je bil vzrok njegove začasne zadržanosti od dela za poln ali skrajšan delovni čas prav poklicna bolezen, ki je v spornem obdobju dokazana z ugotovitvami izvedencev. Zagotovo pa pri odločanju ne more biti izhodišče, kaj naj bi bil prevladujoči vpliv.

Pritožba tožnika zoper sodbo v izpodbijanem delu je delno utemeljena, pritožba toženca pa je neutemeljena.

Utemeljena je pritožba tožnika v delu, ki se nanaša na obdobje od 21.7.1999 do 5.9.1999. Toženec je z dokončno odločbo, ki jo je sodišče sicer v celoti odpravilo, odločil, da je bil tožnik v omenjenem obdobju zmožen za delo s skrajšanim delovnim časom po štiri ure dnevno in sicer zaradi bolezni. Iz listinskega dokumentacije v spisu, še posebej iz podanih pisnih izvedenskih mnenj sodnih izvedencev ne izhaja, da bi bil tožnik v navedenem obdobju nezmožen za delo za poln delovni čas. Bistvo ugotavljanja sodišča prve stopnje je bilo vprašanje vzroka začasne nezmožnosti za delo. Tako tudi iz izvedenskega mnenja z dne 29.9.2006 (list. št. od 147 do 150) izhaja mnenje o vzroku, ne pa o trajanju začasne nezmožnosti za delo. Nenazadnje tudi iz samega tožbenega zahtevka izhaja, da je v bistvu sporen le vzrok, ne pa trajanje začasne nezmožnosti za delo. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 2. točke 358. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl., v nadaljevanju: ZPP) izpodbijano sodbo v 1. in 2. odstavku izreka glede obdobja od 21.7.1999 do 5.9.1999 spremenilo tako, da je bil tožnik v obdobju od 21.7.1999 do 5.9.1999 zmožen za delo po štiri ure dnevno, kot je to odločil že toženec v predsodnem postopku. Nezmožnost za delo v navedenem obdobju pa je bila podana delno zaradi poklicne bolezni (33%), delno pa zaradi bolezni (67%), kot je to pravilno razsodilo sodišče prve stopnje.

Glede vzroka začasne nezmožnosti za delo pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz izreka izpodbijane sodbe povsem jasno izhaja, da je bila vzrok začasne nezmožnosti za delo v času od 14.6.1999 do 26.11.1999 ter od 3.3.2000 do 20.5.2001 poklicna bolezen v višini 33% in pa bolezen v višini 67%. Ker je izrek jasen, so torej s tem v zvezi pritožbene navedbe tožnika, da bi bilo potrebno za vsako obdobje posebej določiti vzrok začasne nezmožnosti za delo, neutemeljene. Enako so tudi neutemeljene pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče tudi za obdobje od 27.11.1999 do vključno 2.3.2000 kot vzrok začasne nezmožnosti za delo določiti poklicno bolezen v višini 33% in pa bolezen v višini 67%. O navedenem obdobju je bilo namreč že pravnomočno odločeno s sodbo opr. št. Ps 541/2000 z dne 8.11.2000. Navedena sodba se nahaja tudi v dokumentaciji upravnega spisa. Iz točke 2 izreka povsem jasno izhaja ugotovitev, da je bil tožnik začasno nezmožen za delo zaradi bolezni v obdobju od 27.11.1999 do vključno 2.3.2000. Ker gre za pravnomočno odločitev, je sodišče prve stopnje skladno s 1. odstavkom 274. člena ZPP tožbo v tem delu utemeljeno zavrglo. Sodišče mora ves čas postopka paziti, ali je bilo o stvari pravnomočno razsojeno. Potem ko je ugotovilo, da je glede omenjenega obdobja že izdana pravnomočna sodba, je bilo potrebno tožbo v tem delu zavreči. To pa pomeni, da so torej tudi s tem v zvezi pritožbene navedbe tožnika neutemeljene.

Neutemeljena pa je tudi pritožba toženca. Tudi po stališču pritožbenega sodišča je namreč sodišče prve stopnje utemeljeno razsodilo, da je vzrok začasne nezmožnosti za delo delno poklicna bolezen (33%), delno pa bolezen (67%). Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 9/92 in nasl., v nadaljevanju: ZZVZZ) v 19. členu določa, da se za poškodbo pri delu in za poklicno bolezen štejejo poškodbe in bolezni v skladu s predpisi, ki urejajo pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Navedene predpise je potrebno uporabiti tudi v primeru, ko gre za ugotavljanje začasne nezmožnosti za delo. V Pravilih obveznega zdravstvenega zavarovanja (Ur. l. RS, št. 79/94 in nasl., v nadaljevanju: POZZ) je namreč med drugim v 1. stavku 232. člena določeno, da zadržanost zavarovanca od dela nastopi z dnem, ko osebni zdravnik na podlagi pregleda ugotovi, da začasno ni sposoben opravljati svojega dela zaradi bolezni ali poškodbe. Vprašanje, ali gre za poklicno bolezen oziroma bolezen ter poškodbo oziroma poškodbo pri delu, pa je odločilno med drugim tudi v primeru priznavanja pravice do nadomestila. Ob dejstvu, da niti ZZVZZ niti POZZ ne vsebujeta določbe, da bi se pri ugotavljanju začasne nezmožnosti za delo uporabljal prevladujoči vzrok, je tudi v tem primeru pri presoji potrebno uporabiti 19. člen ZZVZZ, torej upoštevati določbe s področja pokojninskega in invalidskega zavarovanja, ki med drugim urejajo tudi upoštevanje kombiniranega vzroka (67. člen Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, Ur. l. RS, št. 12/92 in nasl. - ZPIZ oz. 77. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, Ur. l. RS, št. 106/99 in nasl. - ZPIZ-1).

Glede izvedenega dokaznega postopka pa sodišče prve stopnje opozarja na določbo 8. člena ZPP, kjer je določeno, da katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Sodišče prve stopnje je po temeljito izvedenem dokaznem postopku, potem ko je pridobilo pisno mnenje Komisije za fakultetna izvedenska mnenja ter po zaslišanju prim. prof. dr. B.B., dr. med. in pa prof. dr. A.A., dr. med. utemeljeno razsodilo, da je pri tožniku začasna nezmožnost za delo podana tako zaradi posledic poklicne bolezni, kot tudi posledic bolezni. V obrazložitvi izpodbijane sodbe je tudi podrobno povzelo tako pisno kot tudi ustno podano izvedensko mnenje, zato pritožbeno sodišče omenjenega v izogib ponavljanju ne navaja znova. Iz prepričljivo podanega mnenja izhaja, da je na začasno nezmožnost za delo vplivalo okolje (do ene tretjine), poleg tega pa tudi degenerativne spremembe (do dveh tretjin). Tožnik je bil namreč zaposlen na ladji in izpostavljen vibracijam. Splošne vibracije pa se upoštevajo tudi kot dejavnik poklicne bolezni. Tudi invalidnost je bila tožniku kasneje s pravnomočno sodbo, opr. št. Psp 783/2006 z dne 13.7.2006 priznana zaradi posledic poklicne bolezni (33%) in posledic bolezni (67%). Pravna podlaga za odločitev v invalidskem postopku je bil Samoupravni sporazum o seznamu poklicnih bolezni (Ur. l. SFRJ, št. 38/83), ki v 39. točki navaja tudi obolenja, ki jih povzroča škodljivo delovanje vibracij. Pravna podlaga je torej obstajala že pred sprejetjem Pravilnika o seznamu poklicnih bolezni (Ur. l. RS, št. 85/2003) in so torej s tem v zvezi pritožbene navedbe neutemeljene.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče v preostalem pritožbo tožnika in v celoti pritožbo toženca na podlagi 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje.

Ker je tožnik s pritožbo uspel le v relativno majhnem delu, poleg tega tudi njegov odgovor na pritožbo toženca ni bistveno vplival na rešitev zadeve v pritožbenem postopku, je pritožbeno sodišče skladno s 154. in 155. členom ZPP v zvezi s 165. členom ZPP odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške pritožbe in pa stroške odgovora na pritožbo.