Jedro

Pri presoji, ali je pri izjavi o dejstvih, ki žalijo čast in dobro ime, izključena protipravnost, je treba pri tehtanju dobrin in interesov upoštevati njihovo resničnost oziroma neresničnost in načeloma ni upravičenega varstva interesov za izjavljanje dejstev, ki ne držijo, zlasti če storilec ve za neresničnost svoje izjave.

Izrek

I. Pritožba obdolženega B.O. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženca se oprosti plačila stroškov pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Murski Soboti je s sodbo I K 65356/2019 z dne 14. 10. 2020 obdolženega B.O. spoznalo za krivega kaznivega dejanja razžalitve po drugem v zvezi s prvim odstavkom 158. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), za kar mu je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen štiri mesece zapora s preizkusno dobo enega leta. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) stroški kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obdolženca, bremenijo proračun, ker se ga plačila stroškov oprosti. Na podlagi prvega odstavka 95. člena ZKP v zvezi z 7. točko drugega odstavka 92. člena ZKP mora obdolženec plačati stroške zasebnega tožilca in njegovega zastopnika, ki se odmerijo s posebnim sklepom.

2. Zoper takšno sodbo se je pritožil obdolženec z laično pritožbo brez navedbe pritožbenih razlogov in predloga pritožbenemu sodišču. Iz pritožbe pa je razbrati, da se pritožuje zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in se zavzema za spremembo izpodbijane sodbe tako, da se ga oprosti očitka po obtožbi.

3. Zasebni tožilec je po svojem pooblaščencu podal odgovor na pritožbo, ki se s pritožbenimi izvajanji obdolženca ne strinja in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo obdolženca v celoti zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po preizkusu razlogov izpodbijane sodbe in obširnih pritožbenih razlogov je po oceni pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi dejansko stanje ugotovilo pravilno in popolno. Razjasnilo je vsa odločilna dejstva, izvedene dokaze in zagovor obdolženca je pravilno ocenilo, na tej osnovi pa zanesljivo zaključilo, da je obdolženec storil očitano kaznivo dejanje. Svoje zaključke je v izpodbijani sodbi tehtno in prepričljivo obrazložilo, zato pritožbeno sodišče v celoti soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki sodbe sodišča prve stopnje, v zvezi s pritožbenimi izvajanji, ki se nanašajo na odločilna dejstva, pa dodaja naslednje:

6. Bistvo pritožbe je v ponavljanju obdolženčevega zagovora, da spornega zapisa ni zapisal on, ampak G.O.. Tak zagovor je utemeljeno zavrnilo že sodišče prve stopnje, ki je v razlogih svoje sodbe tehtno in prepričljivo pojasnilo, zakaj mu ni mogoče verjeti (točke 2 do 4). Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z oceno prvostopenjskega sodišča, da se za profilom G.O. na Facebook-u skriva obdolženec, ki je to žaljivo izjavo zapisal, saj ima za to podlago v izvedenih dokazih, predvsem v vsebini in objavah predmetnega profila ter tudi izpovedbah zasebnega tožilca in prič. Ti so namreč skladno izpovedali, da je ta profil uporabljal obdolženec in da osebe z imenom G.O. niso nikoli srečale, kot to zatrjuje obdolženec. Poleg tega je obdolženec v svojem zagovoru sam navajal, da je uporabljal ta profil, pri čemer pa razen pavšalnih navedb, da se G.O. nahaja v tujini in je nedosegljiv, ni ponudil niti enega samega dokaza, ki bi izkazoval obstoj osebe s tem imenom, čeprav naj bi bila dobra prijatelja in v rednem kontaktu ter je za pridobitev takega dokaza imel več kot dovolj časa. Na profilu tudi ni niti ene fotografije te osebe, kar pa je prav neverjetno. Kolikor bi ta oseba resnično obstaja, bi bila objavljena vsaj kakšna njegova fotografija, medtem ko je na profilu zaslediti več fotografij obdolženca, na katerih je označen kot G.O.. Tudi po oceni pritožbenega sodišča je njegov zagovor v zvezi z obstojem te osebe nelogičen in sam v seboj v nasprotju, saj obdolženec trdi, da naj bi zapisane sporne besede G.O. slišal neposredno iz ust zasebnega tožilca, ko naj bi bil z obdolžencem v navezi preko aplikacije "WeeChat," nato pa pove, da O. nima telefona, drugič pove, da ga je klical iz neke druge številke, tretjič pa da ima telefon, a je nedosegljiv, mogoče pa ima kak drug aparat ali tablico. Glede na to, da naj bi bila v kontaktu preko raznih spletnih aplikacij za pogovore, tako pritožbeno sodišče ne vidi nobenega razloga, da obdolženec ne bi mogel obstoja te osebe dokazati s pomočjo sodobne tehnologije, namesto tega pa je obdolženec ponudil več izgovorov, zakaj z njim ne more stopiti v kontakt. V zvezi s tem je obdolženec v pritožbi celo navajal, da zaradi pandemije bolezni Covid-19 ne more poslati pisne izjave po pošti, ker so te zaprte, kar pa tudi ni logično, saj bi ta svojo izjavo poslal in s tem na ustrezen način svojo identiteto izkazal tudi preko spleta, če naj bi bilo to njuno glavno orodje za komunikacijo, kar bi bilo tudi hitreje, kot pa po navadni pošti. Glede na tako ugotovljene okoliščine in izvedene dokaze gre v obravnavnem primeru za takšen niz nedvoumno ugotovljenih indicev, ki so med seboj trdno in logično povezani ter se tako dopolnjujejo, da tvorijo zaprt krog in je na podlagi njih sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da ta oseba ne obstaja in da profil z imenom G.O. uporablja obdolženec, ki je inkriminirano izjavo tudi zapisal, zato obdolženec s pritožbenimi izvajanji, s katerimi poskuša prepričati v nasprotno ne more uspeti.

7. Obdolženec v pritožbi skuša tudi omajati verodostojnost izpovedb zaslišanih prič z navedbami, da je S.K. nečak zasebnega tožilca, D.T. pa njegova hči, zaradi česar je normalno, da bodo pričali proti njemu. Obdolženec s takimi pavšalnimi pritožbenimi izvajanji, ko podaja zgolj lastno dokazno oceno njihovih izpovedb, ki je drugačna od tiste, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje, ne more uspeti. Prvostopenjsko sodišče je v točkah 3 in 4 s tehtnimi razlogi pojasnilo, zakaj izpovedbam navedenih prič sledi in tudi pritožbeno sodišče nima nobenih pomislekov o njihovi resnicoljubnosti. Sicer pa je obdolženec imel možnost podati dokazne predloge v njegovo korist, česar ni izkoristil in zato s takimi dokazno nepodprtimi navedbami, da nihče noče pričati v njegovo korist, ne more uspeti.

8. Neutemeljene so tudi pritožbena izvajanja, da je bila inkriminirana izjava objavljena v javno korist, da bi se ljudi opozorilo na nevarnost. Pri presoji, ali je pri izjavi o dejstvih, ki žalijo čast in dobro ime, izključena protipravnost, je treba pri tehtanju dobrin in interesov upoštevati njihovo resničnost oziroma neresničnost in načeloma ni upravičenega varstva interesov za izjavljanje dejstev, ki ne držijo, zlasti če storilec ve za neresničnost svoje izjave.1 To, da se je obdolženec zavedal neresničnosti njegovih izjav, je sodišče s tehtnimi in prepričljivimi razlogi pojasnilo v točki 5 obrazložitve izpodbijane sodbe, podlago za tak zaključek pa je imelo tako v izpovedbi zasebnega tožilca kot tudi zaslišanih prič, predvsem S.K., ki je povedal, da zasebnega tožilca takih stvari ni slišal govoriti, v lovski družini pa ni bil nikoli obravnavan v disciplinskem postopku. Zato je po oceni pritožbenega sodišče prvostopenjsko sodišče pravilno zaključilo, da ni šlo za varstvo kakih upravičenih interesov, ampak izjava predstavlja negativno vrednostno sodbo, saj je zasebnega tožilca označil za brutalnega morilca mačk in psov. Pri razlagi, ali ima neka izjava žaljiv pomen, je namreč potrebno izhajati iz njene razlage, pri čemer je potrebno upoštevati tako besedilo izjave ko tudi vse prepoznavne spremljevalne okoliščine posameznega primera, vključno s pogovornim tonom v okolju prizadetih, krajevnimi in jezikovnimi posebnostmi ter družbenim okoljem, upoštevati pa je potrebno tudi razumevanje povprečnega prejemnika sporočila.2 Glede na to, da je obdolženec izjavo z žaljivo vsebino, za katero je vedel, da ni resnična, zapisal na spletnem portalu, dostopen širšemu krogu ljudi, ki so zasebnega tožilca poznali, posebej ob upoštevanju dejstva, da je zasebni tožilec lovec, pa ima vsebina inkriminirane izjave zanj nedvomno žaljiv pomen, kot je to pravilno zaključilo tudi sodišče prve stopnje, kot tako pa so jo nedvomno razumeli tudi tisti, ki so jo prebrali. Posledično obdolžencu zato tudi ni bila kršena pravica do svobode izražanja po 39. členu Ustave RS, kot to navaja v pritožbi, v kateri še neutemeljeno polemizira, zakaj se sodišče prve stopnje ni ukvarjalo s kaznivim dejanjem oziroma ravnanjem zasebnega tožilca, pri čemer pritožbenemu sodišču ni jasno, kaj točno ima s tem obdolženec v mislih. V kolikor s takimi navedbami meri na ravnanja zasebnega tožilca, kot so navedena v inkriminirani izjavi, je bilo že zgoraj pojasnjeno, da je obdolženec vedel, da podaja neresnične trditve, sicer pa mora pritožbeno sodišče obdolženca opomniti, da je predmet tega kazenskega postopka ravnanje obdolženca, ne pa zasebnega tožilca.

9. Po obrazloženem je sodišče prve stopnje obdolženca utemeljeno spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja razžalitve po drugem odstavku 158. člena KZ-1, pravilno je ugotovilo, da je ravnal s krivdno obliko naklepa, kar je v izpodbijani sodbi vse tehtno in prepričljivo obrazložilo. In ker pritožba v preostalem delu podaja ne navaja nič takšnega, kar bi lahko omajalo na prvi stopnji ugotovljeno dejansko stanje, je pritožba vložena zoper prvostopni krivdni izrek, neutemeljena.

10. Pritožnik odločbe o kazenski sankciji ne graja, vendar pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali zaradi kršitve kazenskega zakona, ki se poda v korist obdolženca, obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji (386. člen ZKP), zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v tem delu preizkusilo po uradni dolžnosti. Preizkus je pokazal, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in ustrezno ocenilo okoliščine, pomembne za odmero kazenske sankcije. Glede na težo kaznivega dejanja, njegovo krivdo in okoliščine, v katerih je bilo dejanje storjeno, je sodišče prve stopnje obdolžencu izreklo po vrsti in višini ustrezno kazensko sankcijo opozorilne narave, ki je nikakor ne gre spreminjati v njegovo korist. 11. Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je o pritožbi zagovornika odločilo, kot izhaja iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

12. Pritožbeno sodišče je obdolženca, upoštevaje njegove premoženjske razmere, oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka (četrti odstavek 95. člena in prvi odstavek 98. člena ZKP).

1 Prim.: Veliki znanstveni komentar posebnega dela KZ-1, Uradni list RS, Ljubljana 2019, str. 864. 2 Prim.: Veliki znanstveni komentar posebnega dela KZ-1, Uradni list RS, Ljubljana 2019, str. 853.