Jedro

Določbe četrtega poglavja ZZUOOP, ki urejajo ukrep delnega povračila nadomestila plače, omogočajo kombiniranje različnih ukrepov in posledično sofinanciranje upravičenih stroškov iz različnih virov, ob upoštevanju omejitve, po kateri skupni znesek financiranja ne sme preseči nadomestila za stroške plač posameznega delavca in drugih zakonskih omejitev.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, izpodbijani sklep Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje, št. 11064-13159/2021-6 z dne 16. 2. 2021, se odpravi v 1. točki izreka v delu, v katerem se tožeči stranki ne prizna pravica do povračila izplačanih nadomestil plač za delavko A.A. ter se zadeva v tem delu vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Zavod Republike Slovenije za zaposlovanje (v nadaljevanju: tožena stranka ali Zavod) je tožeči stranki z izpodbijanim sklepom priznal pravico do delnega povračila izplačanih nadomestil petim delavcem, poimensko navedenim v Prilogi I tega sklepa, ki so bili napoteni na začasno čakanje na delo, pravice do povračila izplačanih nadomestil plač pa ni priznal za delavko A.A. (1. točka izreka). V nadaljevanju izreka izpodbijanega sklepa je Zavod določil: pod katerimi pogoji bodo ob obračunu zahtevka v njem navedene osebe izključene iz plačila; kakšna je osnova in način izračuna nadomestila plače delavcem ter višina povračila; da je tožeča stranka upravičena do delnega povračila izplačanih nadomestil, če je ta nadomestila dejansko izplačala; kako je tožeča stranka dolžna poročati Zavodu; da se nadomestilo izplača iz proračunskih sredstev na njen transakcijski račun; kakšne so pravice in obveznosti tožeče stranke in Zavoda v zvezi z izvajanjem ukrepa ter kakšen je nadzor nad porabo dodeljenih sredstev; v katerih primerih bo morala tožeča stranka prejeta sredstva vrniti; in kdo bo izvajal inšpekcijski nadzor. Zavod je določil, da pritožba ne zadrži izvršitve sklepa, da v postopku niso nastali posebni stroški in da je sklep takse prost. 2. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je tožeča stranka 5. 2. 2021 vložila vlogo za delno povračilo izplačanih nadomestil plač delavcem, napotenim na začasno čakanje na delo (v nadaljevanju: povračilo nadomestila plače). V postopku je bilo ugotovljeno, da je tožeča stranka upravičena do delnega povračila izplačanih nadomestil plač petim delavcem, da pa se ji ta pravica do povračila ne prizna za A.A., saj je bilo z vpogledom v podatke Zavoda dne 16. 2. 2021 ugotovljeno, da ima tožeča stranka za to zaposleno sklenjeno pogodbo o subvencioniranju zaposlitve v okviru programov aktivne politike zaposlovanja (v nadaljevanju: program APZ). V skladu z mnenjem Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti (v nadaljevanju: Ministrstvo) namreč delodajalci za delavce, ki so jih zaposlili v okviru programa APZ in prejemajo subvencijo iz tega naslova, za isto obdobje ne morejo uveljavljati delnega povračila nadomestila plače zaradi napotitve delavca na začasno čakanje na delo, ker se ukrepi razlikujejo po namenu.

3. Tožeča stranka se z odločitvijo tožene stranke ne strinja in s tožbo v upravnem sporu sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep odpravi v 1. točki izreka v delu, v katerem je bilo odločeno, da se pravica do povračila izplačanih nadomestil plač ne prizna za A.A. ter v tem delu zadeva vrne toženi stranki v ponovno odločanje. Tožena stranka naj ji tudi povrne stroške postopka.

4. Tožeča stranka meni, da je odločitev tožene stranke v izpodbijanem delu sklepa nepravilna in nezakonita. Pogoji za priznanje pravice do povračila izplačanih nadomestil plače, ko so predpisani v določbah 68. do 78. člena Zakona o začasnih ukrepih za omilitev in odpravo posledic COVID-19 (v nadaljevanju: ZZUOOP), ne izključujejo te pravice v primerih, ko delodajalec uveljavlja povračilo za osebo, za katero je sklenjena pogodba o vključitvi v program APZ. ZZUOOP namreč v četrtem odstavku 74. člena določa, da delodajalec, katerega zaposlitve so neposredno ali posredno financirane iz proračuna RS preko posebnih programov in lahko uveljavlja povračilo nadomestila plače le v višini med polnim sofinanciranjem in siceršnjo subvencijo, v vlogi navede delež sofinanciranja iz proračuna RS v letu 2020, tretji odstavek 78. člena tega zakona pa določa, da se subvencija lahko kombinira tudi z drugimi ukrepi za podporo ohranjanju delovnih mest, če kombinirana podpora ne povzroči prekomernega nadomestila za stroške plač posameznega delavca. Utemeljitev tožene stranke, da naj bi bila ukrepa, to je subvencija za zaposlitev brezposelne osebe in povračilo nadomestila plače delavcem na začasnem čakanju na delo, po vsebini izključujoča, torej v teh zakonskih določbah nima podlage.

5. Tožeča stranka še navaja, da ji v nasprotju z 9. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP) tudi ni bila dana možnost, da bi se izjavila o zaposlitvi delavke A.A.. Če bi ji bila ta možnost dana, bi tožeča stranka lahko pojasnila, da je dne 16. 1. 2020 sklenila Pogodbo o izvedbi projekta v okviru programa Spodbude za trajno zaposlovanje mladih, na podlagi katere je za zaposlitev A.A. upravičena do zneska v višini 5.000,00 EUR. Prvi del zahtevka v višini 2.500,00 EUR tožeči stranki ni bil izplačan, ker zahtevek ni bil predložen v zakonskem roku, pogodba o zaposlitvi pa tudi ni bila ustrezna. Tožeča stranka torej doslej za ohranjanje zaposlitve A.A. ni prejela nobenih sredstev in subvencij, zaradi česar je tudi upravičena do priznanja povračila nadomestila plače za začasno čakanje na delo.

6. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo navedla, da je v konkretnem primeru odprto pravno vprašanje razlage določb ZZUOOP, in sicer četrtega odstavka 74. člena in tretjega odstavka 78. člena. Sistematična in namenska razlaga teh določb, bi lahko pripeljala do zaključka, da tožeči stranki pripada povračilo nadomestila izplačane plače, zmanjšano za prejet znesek subvencije.

K točki I izreka:

7. Tožba je utemeljena.

8. Predmet presoje v tem upravnem sporu je pravilnost in zakonitost 1. točke izreka izpodbijanega sklepa v delu, v katerem Zavod tožnici ni priznal pravice do povračila izplačanih nadomestil plač za delavko A.A., ki je bila napotena na začasno čakanje na delo.1 Izpodbijana odločitev temelji na stališču, da se ukrepi iz programa APZ izključujejo z ukrepom delnega povračila nadomestila plače, saj se ti ukrepi razlikujejo po namenu.

9. Sodišče najprej ugotavlja, da je odločitev tožene stranke ni obrazložena tako, da bi je bilo mogoče preizkusiti, pomanjkljiva obrazložitev pa omejuje učinkovito varstvo pravic stranke v postopku. Po določbi prvega odstavka 214. člena ZUP, ki se uporablja tudi v obravnavanem postopku, mora obrazložitev odločbe upravnega organa obsegati: razložitev zahtevkov strank in njihove navedbe o dejstvih; ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, na katere je le-to oprto; razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov; navedbo določb predpisov, na katere se opira odločba; razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo; in razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku strank. Če obrazložitev odločbe ne sledi tej zakonski določbi, je ni mogoče preizkusiti, kar je bistvena kršitev določb upravnega postopka (7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP). Sodišče ugotavlja, da je obrazložitev izpodbijane odločbe o zavrnitvi delnega povračila izplačanih nadomestil plač za delavko A.A. bistveno pomanjkljiva, saj tožena stranka ni navedla materialnopravne podlage za tako odločitev, pač pa se je zgolj sklicevala na mnenje Ministrstva, ki ga je sprejelo v zvezi s spornim vprašanjem, ne da bi svojo odločitev utemeljila z določbami relevantnih predpisov in ne da bi to mnenje pred odločitvijo vročila tožeči stranki in ji dala možnost, da se o njem izjavi. Tožeča stranka ima zato prav, ko navaja, da je tožena stranka ravnala tudi v nasprotju z določbo 9. člena ZUP (pravica stranke do izjave), kar je prav tako bistvena kršitev določb postopka (3. točka drugega odstavka 237. člena ZUP).

10. Tožena stranka je torej svojo odločitev sprejela na podlagi mnenja Ministrstva, da delodajalci za delavce, ki so jih zaposlili v okviru programa APZ in prejemajo subvencijo iz tega naslova, ne morejo za isto obdobje uveljavljati delnega povračila nadomestila plače zaradi napotitve na začasno čakanje na delo ali subvencije zaradi odreditve dela s skrajšanim delovnim časom, to pa zato, ker se ukrepi razlikujejo po namenu. Sodišče meni, da tako stališče temelji na napačni razlagi oziroma uporabi za zadevo relevantnih materialnopravnih določb. 11. Ukrep delnega povračila nadomestila plače delavcem na začasnem čakanju na delo ureja četrto poglavje ZZUOOP. Kot določa prvi odstavek 68. člena ZZUOOP, lahko pravico do ukrepa delnega povračila nadomestila plače delavcem na začasnem čakanju na delo po tem zakonu uveljavlja delodajalec v Republiki Sloveniji, ki delavcem začasno ne more zagotavljati dela zaradi posledic epidemije, razen: - neposredni ali posredni uporabnik proračuna RS oziroma proračuna občine, katerega delež prihodkov iz javnih virov je bil v letu 2019 višji od 70 odstotkov; - delodajalec, ki opravlja finančno ali zavarovalniško dejavnost, ki spada v skupino K po standardni klasifikaciji dejavnosti in ima več kot 10 zaposlenih na dan 13. 3. 2020; - tuja diplomatska predstavništva in konzulati, mednarodne organizacije, predstavništva mednarodnih organizacij ter institucije, organi in agencije Evropske unije v RS. Po določbi drugega odstavka 74. člena ZZUOOP pravice do delnega povračila nadomestila plače ne more uveljavljati delodajalec: - ki ne izpolnjuje obveznih dajatev in drugih denarnih nedavčnih obveznosti v skladu z zakonom, ki ureja finančno upravo, ki jih pobira davčni organ, če ima neplačane zapadle obveznosti na dan vložitve vloge (pri čemer se šteje, da delodajalec ne izpolnjuje obveznosti iz te alineje tudi, če na dan vložitve vloge ni imel predloženih vseh obračunov davčnih odtegljajev za dohodke iz delovnega razmerja za obdobje zadnjih petih let do dne oddaje vloge); - delodajalec, nad katerim je uveden postopek stečaja ali se nahaja v likvidacijskem postopku.

12. APZ je po prvem odstavku 28. člena Zakona o urejanju trga dela (v nadaljevanju: ZUTD) nabor ukrepov na trgu dela, ki so namenjeni povečanju zaposlenosti in zmanjševanju brezposelnosti, večji zaposljivosti oseb na trgu dela in povečanju konkurenčnosti in prožnosti delodajalcev. APZ je torej mogoče opredeliti kot nabor raznovrstnih programov in ukrepov, s katerimi država posega na trg dela s ciljem, da bi med delovno aktivne vključila oziroma v tem statusu zadržala čim večje število delovno sposobnega prebivalstva in da bi preprečila oziroma zmanjšala brezposelnost. APZ vključuje programe zaposlovanja, usposabljanja in ustvarjanja delovnih mest.2 Programi APZ delujejo tako preventivno, npr. z vlaganjem v zaposlene, da se prepreči prehod v brezposelnost, kot tudi aktivno, tako da se usposabljajo in izobražujejo za nova delovna mesta ali da se delodajalce spodbuja k zaposlovanju. Ob upoštevanju navedenih ciljev programov APZ je mogoče ugotoviti, da so ukrepi APZ namenjeni zgolj spodbujanju zaposlovanja, saj jih ZUTD definira kot ukrepe, namenjene ohranjanju delovnih mest. Namen 68. člena ZZUOOP pa je drugačen, in sicer zagotoviti pomoč delodajalcem, katerih poslovanje (oziroma obseg dela) je zaradi epidemije COVID-19 prizadeto, da bi se tako zagotovilo varstvo pred odpuščanjem delavcev oziroma pred brezposelnostjo kot posledico epidemije COVID-19. Takšen namen je razviden tudi iz zakonodajnega gradiva iz postopka sprejemanja interventne zakonodaje za omilitev in odpravo posledic COVID-19, kjer je med drugim navedeno, da je "ukrep delnega povračila plače delavcem na začasnem čakanju na delu nujen in začasen ukrep zaradi ohranitve delovnih mest v podjetjih, ki se zaradi posledic razglašene epidemije še vedno soočajo z upadom prometa ali težavami pri ponovnem zagonu dejavnosti, ki bi bil sicer utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi po zakonu o delovnih razmerjih."3 Predlagatelj zakona je torej v postopku sprejemanja interventne zakonodaje izpostavil namen zaščite delovnih mest.4

13. Glede na namen ZZUOOP, je po presoji sodišča ob uporabi teleološke in sistematične metode razlage ta predpis treba razumeti tako, da se z ukrepom delnega povračila nadomestila plače ne zagotavlja zgolj zaščita konkretnega delovnega mesta (v obravnavanem primeru zaposlitve, za katero ima tožeča stranka sklenjeno pogodbo o subvencioniranju), temveč tudi zaščita ekonomskega položaja podjetja (in vseh njegovih zaposlenih). Do takšnega stališča vodi tudi ugotovitev, da se ukrep povračila nadomestila plače po določbi prvega odstavka 78. člena ZZUOOP izvaja v skladu s točko 3.10 Sporočila Komisije Začasni okvir za ukrepe državnih pomoči v podporo gospodarstvu ob izbruhu COVID-195 (v nadaljevanju: Sporočilo Komisije Začasni okvir za ukrepe državnih pomoči), razen v primerih ukrepa iz tretjega odstavka 73. člena ZZUOOP, ko se obravnavani ukrep v skladu s sedmim odstavkom 73. člena ZZUOOP izvaja skladno s točko 3.1 Sporočila Komisije Začasni okvir za ukrepe državnih pomoči.6 Iz Sporočila Komisije Začasni okvir za ukrepe državne pomoči7 izhaja, da je "namen različnih zajezitvenih ukrepov, ki so jih sprejele države članice, zagotoviti, da bo šok za svetovno gospodarstvo in gospodarstvo Unije, ki ga je povzročil izbruh COVID-19, čim krajši in čim bolj omejen. V nastalih izrednih razmerah se lahko podjetja vseh vrst soočajo s hudim pomanjkanjem likvidnosti; solventna ali manj solventna podjetja se lahko soočajo z nenadnim zmanjšanjem likvidnosti ali celo njeno razpoložljivostjo, kar lahko kratko- in srednjeročno resno vpliva na ekonomski položaj številnih zdravih podjetjih in njihovih zaposlenih, obenem pa ima lahko dolgoročne posledice zaradi ogrozitve njihovega preživetja. Podjetja se zaradi izbruha COVID-19 soočajo z nezadostno likvidnostjo, obenem pa jim lahko nastane tudi znatna škoda. Izredna narava izbruha COVID-19 pomeni, da takšne škode ni bilo mogoče predvideti, da je obseg škode znaten in da podjetja zato delujejo pod pogoji, ki se močno razlikujejo od običajnih tržnih razmer. Celo zdrava podjetja, ki so dobro pripravljena na tveganja, povezana z običajnim poslovanjem, se lahko v teh razmerah soočajo s tako velikimi težavami, da je njihova sposobnost preživetja lahko ogrožena" (prim. 2., 3., 4. in 8. točko Sporočila Komisije Začasni okvir za ukrepe državnih pomoči). Tudi v Sporočilu Komisije z dne 4. 4. 20208 je med ključnimi cilji poudarjeno ohranjanje delovnih mest9 z namenom, "da bi ohranili zaposlenost v podjetjih, ki bi zaradi izbruha COVID-19 sicer odpustila zaposlene". Poglavitni namen predpisov, na podlagi katerih se izvaja v predmetni zadevi obravnavani ukrep, je torej zagotavljanje podpore gospodarstvu, s ključnim ciljem ohraniti neprekinjeno gospodarsko dejavnost med izbruhom COVID-19 in po njem. To obenem pomeni, da posameznih ukrepov (tudi obravnavanega) ni mogoče presojati zgolj v luči njegovega učinka na posamezno delovno mesto, temveč skozi prizmo efekta na celotno podjetje oziroma gospodarstvo kot širšo enoto. Z umestitvijo ukrepa povračila nadomestila plače v širši kontekst, s hkratno razlago ukrepov APZ kot ukrepov, namenjenih tako spodbujanju zaposlovanja kot ohranjanju delovnih mest, sodišče sodi, da je tožena stranka zmotno uporabila materialno pravo s tem, ko je štela, da tožeča stranka za delavko, vključeno v ukrepe APZ, ni upravičena do povračila nadomestila plače. 14. Zmotno je stališče, da bi moralo biti v ZZUOOP izrecno določeno, da je kombinacija obeh prej opisanih ukrepov dopustna. Ravno obratno: če bi zakonodajalec želel ukrep povračila nadomestila plače izključiti v primeru vključitve delodajalca v program APZ, bi takšno izjemo tudi izrecno določil, česar ni storil. Še več, kombiniranje obeh vrst ukrepov je v zakonu predvideno v določbah šestega, sedmega in osmega odstavka 70. člena ZZUOOP. Po šestem odstavku tega člena se lahko delavec v času odrejenega čakanja na delo v skladu z določbami zakona, ki ureja trg dela (ZUTD), prijavi v evidenco iskalcev zaposlitve in vključi v ukrepe, ki se zagotavljajo prijavljenim iskalcem zaposlitve; po določbi sedmega odstavka delavec v času dela s polnim delovnim časom ni zavezan izvajati aktivnosti iz ukrepov APZ; v osmem odstavku 70. člena ZZUOOP pa je določeno, da če se delavec na podlagi soglasja delodajalca vključi v ukrepe iz šestega odstavka (tj. ukrepe APZ), je ne glede na prvi odstavek 71. člena ZZUOOP višina za nadomestilo plače določena v višini, kot je določena v sedmem odstavku 137. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1). Citirane določbe je mogoče razumeti le tako, da se lahko delavec, ki je bil napoten na začasno čakanje na delo, v času odrejenega čakanja s soglasjem delodajalca vključi v ukrepe APZ. Če pa ga po vključitvi v aktivnosti APZ delodajalec pozove, da se vrne na delo za polni delovni čas, v tem času aktivnosti APZ ni zavezan izvajati. Če zakon takšno pravico daje delavcu, ki ob napotitvi na začasno čakanje na delo še ni vključen v aktivnost APZ, lahko pa to stori kasneje, ni videti razloga, da bi zakon to odrekal delavcu, ki je v te aktivnosti ob napotitvi na začasno čakanje na delo že vključen. Zakonodajalec je z zapisom v osmem odstavku 70. člena ZZUOOP, v katerem je napotil na določbe ZDR-1 glede določanja višine nadomestila, že vnaprej predvidel, da se bo višina nadomestila delnega povračila plače iz 71. člena ZZUOOP v takem primeru določala drugače. Višina delnega povračila izplačanega nadomestila plače je sicer urejena v 73. členu ZZUOOP in po določbi prvega odstavka tega člena znaša 80 % nadomestila plače ter je omejena z višino najvišjega zneska denarnega nadomestila za primer brezposelnosti, določenega v ZUTD; v teh 80 % pa je vključeno nadomestilo plače in prispevki za vsa socialna zavarovanja. Če gre za delodajalca, pri katerem skupni znesek javnih sredstev, prejetih skladno s točko 3.1 Sporočila Komisije, ni presegel 800.000 EUR, lahko znaša višina delnega povračila izplačanega nadomestila za plače iz 71. člena ZZUOOP, izplačane za mesec november 2020, do izteka upravičenosti 100 %, pri čemer je omejena z višino povprečne mesečne plače v RS (četrti odstavek 73. člena ZZUOOP). Delodajalec se v skladu s četrtim odstavkom 73. člena ZZUOOP sam odloči, ali bo uveljavljal povračilo izplačanega nadomestila plače v višini 100 % ali 80 %, in sicer pri oddaji vloge. Ne glede na to, v kakšni višini bo uveljavljal povračilo izplačanega nadomestila plače, pa je višina nadomestila omejena (tudi) s pravilom iz četrtega odstavka 74. člena ZZUOOP, po katerem lahko delodajalec, katerega zaposlitve so neposredno ali posredno sofinancirane iz proračuna RS preko posebnih programov, uveljavlja povračilo nadomestila plače le v višini razlike med polnim sofinanciranjem in siceršnjo subvencijo. S tem je zakonodajalec vzpostavil pravilo, ki kombiniranje več različnih subvencij omejuje na način, da kombinirana podpora ne povzroči prekomernega nadomestila za stroške plač posameznega delavca. Možnost kombiniranja več različnih subvencij izhaja tudi iz določbe 78. člena ZZUOOP, ki v drugem odstavku določa, da skupni znesek sofinanciranja istih upravičenih stroškov, ki se financirajo tudi iz drugih javnih virov, ne sme preseči omejitev, določenih z zakonom; po določbi tretjega odstavka istega člena pa se subvencija lahko kombinira tudi z drugimi ukrepi za podporo ohranjanju delovnih mest, če kombinirana podpora ne povzroči prekomernega nadomestila za stroške plač posameznega delavca.

15. Po vsem navedenem sodišče zaključuje, da določbe četrtega poglavja ZZUOOP, ki urejajo ukrep delnega povračila nadomestila plače, omogočajo kombiniranje različnih ukrepov in posledično sofinanciranje upravičenih stroškov iz različnih virov, ob upoštevanju omejitve, po kateri skupni znesek financiranja na sme preseči nadomestila za stroške plač posameznega delavca in drugih zakonskih omejitev.

16. Na podlagi vsega navedenega sodišče zaključuje, da je izpodbijana odločitev obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo pravil upravnega postopka, tožena stranka pa je pri odločanju tudi zmotno uporabila materialno pravo. Sodišče je zato na 3. in 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo, izpodbijani sklep v delu 1. točke izreka, v katerem se tožeči stranki ni priznala pravica do povračila izplačanih nadomestil plač za delavko A.A., odpravilo ter v tem delu zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek.

17. Sodišče je v upravnem sporu odločilo brez glavne obravnave, saj je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta in upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi in izpodbijani upravni akt odpraviti, v postopku pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom (1. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

K točki II izreka:

18. Ker je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani upravni akt odpravilo, je po določbi 3. odstavka 25. člena ZUS-1 tožeča stranka upravičena do povračila stroškov postopka. Te stroške je sodišče, skladno z določbo 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, odmerilo v pavšalnem znesku 347,70 EUR (285,00 EUR in 22 % DDV), glede na to, da je bila zadeva rešena brez izvedbe glavne obravnave, tožečo stranko pa je zastopala odvetnica.

1 Sodišče je stališče do tega vprašanja sprejelo že v zadevi št. III U 88/2021, ki je primerljiva obravnavani. 2 Glej Poročilo k predlogu Zakona o urejanju trga dela, EPA 1135-V, št. 00711-12/2010/11, 16. 6. 2010, Poročevalec Državnega zbora RS z dne 28. 6. 2010. 3 Predlog Zakona o začasnih ukrepih za omilitev in odpravo posledic Covid-19 (PKP 5), nujni postopek, EVA 2020-2611-0044, Poročevalec Državnega zbora RS z dne 1. 10. 2020, točka I/1, str. 3. 4 Poročilo k predlogu Zakona o začasnih ukrepih za omilitev in odpravo posledic Covid-19, nujni postopek, EPA 1378, št. 411-01/20-77/49, 14. 10. 2021, Poročevalec Državnega zbora RS z dne 14. 10. 2021, str. 2; glej tudi Predlog Zakona o interventnih ukrepih za omilitev posledic drugega vala epidemije Covid-19 (PKP 6), nujni postopek EVA: 2020 2020-1611-0125 (PKP 6), točka d/1, peti odstavek. 5 UL C št. 91 I z dne 20. 3. 2020, str. 1, sprememba UL C št. 112 I z dne 4. 4. 2020, str. 1, sprememba UL C št. 164 z dne 13. 5. 2020, str. 3, sprememba UL V 2018 z dne 2. 7. 2020, str. 3 in sprememba UL C št. 340 I z dne 13. 10. 2020, str. 1. 6 UL C št. 91 I z dne 20. 3. 2020, str. 1, sprememba UL C št. 112 I z dne 4. 4. 2020 str. 1, sprememba UL C št. 164 z dne 13. 5. 2020, str. 3, sprememba UL V 2018 z dne 2. 7. 2020, str. 3 in sprememba UL C št. 340 I z dne 13. 10. 2020, str. 1. 7 UL C št. 91 I z dne 20. 3. 2020. 8 UL C št. 112 I z dne 4. 4. 2020. 9 Glej 5. in 6. točko Sporočila Komisije.