Jedro

Izrek disciplinskega ukrepa prenehanje delovnega razmerja brez disciplinskega postopka pomeni tako nezakonitost, ki opravičuje zaključek sodišča prve stopnje, da je verjetnost obstoja terjatve tožeče stranke izkazana. Ne glede na to, da tožena stranka še ni izvršila navedenega ukrepa, obstaja nevarnost nastanka nenadomestljive škode za tožečo stranko, saj lahko tožena stranka vsak čas izvrši svoj sklep o prenehanju delovnega razmerja.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v času trajanja individualnega delovnega spora oz. do njegove pravnomočne rešitve izplačevati nadomestilo osebnega dohodka v višini razlike med 52 % zajamčene plače in povprečno mesečno plačo tožnice v zadnjih 12-ih mesecih pred mesecem obveznega nastopa porodniškega dopusta do izteka tega dopusta, vnaprej pa v višini 70 % osnovne plače povečanje za dodatek na delovno dobo, vse v 8 dneh pod izvršbo. Nadalje je sodišče prve stopnje določilo, da pritožba zoper sklep ne zadrži njegove izvršitve.

Zoper navedeni sklep se pritožuje tožena stranka smiselno iz vseh pritožbenih razlogov.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je popolno ugotovilo dejstva, ki so pomembna za odločitev o izdaji začasne odredbe in pravilno uporabilo pravo, zato pritožbeno sodišče ne ponavlja razlogov izpodbijanega sklepa. Tožena stranka v pritožbi navaja, da je sklep o izdaji začasne odredbe nevzdržen, saj tožeči stranki delovno razmerje še ni prenehalo in ji še ni bila zaključena delovna doba. Tožeča stranka je še vedno prijavljena pri toženi stranki, le-ta pa ji plačuje vse prispevke in ostale obveznosti z dela. Napadeni sklep je preuranjen, saj tožeča stranka ni izkazala verjetnosti obstoja terjatve, ki je mimogrede sploh ni. Pritožnik meni, da ni izpolnjen pogoj iz člena 19 zakona o delovnih in socialnih sodiščih, to je preprečitev samovoljnega ravnanja oz. odvrnitev nenadomestljive škode. Če škoda nastaja, nastaja prava neuki toženi stranki, ki z čisto osebnih razlogov ni vložila kazenske ovadbe zaradi utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja tatvine, ki je ex lege razlog za suspenz oz. takojšnjo odstranitev delavca iz delovnega mesta. Namesto tega je tožena stranka sklicala sestanek, na katerem je bilo ugotovljeno, da je delavka kršila pravila finančnega poslovanja, kar lahko potrdijo tudi priče -udeleženci tega sestanka. Pritožnik meni, da niso izpolnjeni pogoji v skladu z določili ZIP in zaradi preuranjenosti same izdaje sklepa, ki je tudi nezakonit. Sodišče druge stopnje je ocenilo ugotovljena dejstva in meni, da pritožbene navedbe ne morejo biti odločilne. Pritožnik ne zanika ugotovitve v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, da gre za disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja, pri čemer je tožena stranka sama zatrjevala, da disciplinski postopek zoper tožnico ni bil uveden in tudi ne izpeljan. Izrek disciplinskega ukrepa brez disciplinskega postopka pomeni, tako nezakonitost, ki opravičuje zaključek sodišča prve stopnje, da je verjetnost obstoja terjatve tožeče stranke izkazana. Izkazano je tudi, da tožnici zaradi tega utegne nastati škoda. Pritožbeni navedbi, da tožeči stranki delovno razmerje ni prenehalo in da ji še ni zaključena delovna doba, pomenita le, da tožena stranka še ni izvršila svoje odločitve o prenehanju delovnega razmerja. To ne more biti odločilno, ker jo tožena stranka lahko kadarkoli izvrši, če je svojo odločitev štela za dokončno. V kolikor tožena stranka prenehanja delovnega razmerja ne izvrši in uresničuje tožeči stranki vse pravice iz delovnega razmerja, potem to ne pomeni manj, kot je določeno z začasno odredbo.

Verjetnost terjatve kljub temu obstoji vse dotlej, dokler tožena stranka morebiti sama ne razveljavi svojih sklepov o prenehanju delovnega razmerja. Prav tako obstaja nevarnost nastanka nenadomestljive škode, saj lahko tožena stranka vsak čas izvrši svoj sklep o prenehanju delovnega razmerja. Z začasno odredbo, kot jo je izdalo sodišče prve stopnje se odvrne nenadomestljiva škoda; vendar to po 1. odst. 19. člena zakona o delovnih in socialnih sodiščih ne pomeni, da se začasna odredba lahko izda šele, ko nenadomestljiva škoda že nastaja, saj je treba že odvrniti nastajanje nenadomestljive škode.

Glede pritožbene navedbe, da je šlo pravzaprav za odpust z dela brez poprejšnje odpovedi, ker je delavec zaloten pri storitvi kaznivega dejanja, ki se preganja po uradni dolžnosti, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da v postopku svojega odločanja toženec, niti ni nakazoval, da je šlo za zalotenost pri storitvi kaznivega dejanja, ki se preganja po uradni dolžnosti in da je toženec istočasno obvestil pristojnega tožilca. Zato pritožbeno sodišče zaključuje, da niso izkazana dejstva za odpust z dela brez poprejšnje odpovedi. Tožena stranka tožeče stranke pismeno ni o tem obvestila in tudi ni navedla razlogov za odpust; to je zalotenosti pri storitvi kaznivega dejanja, ki se preganja po uradni dolžnosti, zaradi tega tudi ni izkazana verjetnost zakonitega odpusta z dela. Razen tega pritožbeno sodišče še pripominja, da je odpust z dela način prenehanja delovnega razmerja pri zasebnem delodajalcu po kolektivni pogodbi med delavci in zasebnimi delodajalci, medtem, ko iz podatkov spisa izhaja, da je tožena stranka samostojni podjetnik.

Izkazana je torej verjetnost terjatve tožeče stranke, hkrati pa tudi možnost nastanka nenadomestljive škode, ki jo je treba z začasno odredbo odvrniti, saj bi tožena stranka lahko kadarkoli izvršila svojo odločitev o prenehanju delovnega razmerja. Zaradi navedenega ni potrebna tudi izvedba dokazov, ki jih predlaga v pritožbi tožena stranka, to je z zaslišanjem udeležencev sestanka delavcev.

Pritožbo je bilo treba zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.