Jedro

Ker prehodov ni bilo toliko, da bi bili policisti konstantno obremenjeni s kontrolo, ampak so bila tudi daljša obdobja brez prehajanja meje, pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da je tožnik lahko koristil pripadajoči odmor med delovnim časom.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev sklepa toženke z dne 12. 9. 2019 in sklepa Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja z dne 4. 12. 2019 ter za obračun mesečnih bruto zneskov v skupni višini 598,47 EUR, odvod davkov in prispevkov ter plačilo ustreznih neto zneskov z zakonskimi zamudnimi obrestmi in za plačilo stroškov predpravdnega postopka. Odločilo je še, da je tožnik dolžan povrniti toženki njene stroške postopka v znesku 1.465,50 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik, in sicer iz razlogov bistvenih kršitev pravil postopka, zmotne uporabe materialnega prava in napačne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi. Priglaša stroške pritožbenega postopka. V pritožbi poudarja stališča iz sodne prakse Sodišča EU, in sicer iz zadeve C-107/19 in C-344/19. Nadalje se sklicuje na Razlagalno sporočilo o Direktivi 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. 11. 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa z dne 24. 5. 2017 (v nadaljevanju: Razlagalno sporočilo). V zvezi s stališči sodišča EU in Razlagalnim sporočilom poudarja, da intenzivnost dela in pogostost intervencij nista relevantna pri vprašanju, ali je bil delavcu zagotovljen odmor. Poudarja, da je moral biti tudi v času odmora vseskozi fizično prisoten na mejnem prehodu, poleg nalog mejne kontrole je moral ves čas opazovati in nadzirati okolico ter biti na razpolago toženki. Od njega se je zahtevalo, da je vseskozi v položaju stalne pozornosti, zahtevala se je stalna dosegljivost tožnika, delo je moral opraviti takoj. Sklicuje se tudi na stališče zavzeto v odločbi pritožbenega sodišča Pdp 200/2022. Poudarja, da mora delavec imeti zagotovljen odmor, ki se glede na Direktivo 2003/88/ES (v nadaljevanju: Direktiva) enači s počitkom in ne z delovnim časom. Čeprav se odmor po ZDR-1 všteva v delovni čas in je plačan, delodajalec ne more delavcu narekovati drugačnega načina koriščenja odmora. Stališče Vrhovnega sodišča RS v zadevi VIII Ips 54/2021, da pojem počitka ni povsem enak pojmu odmora, je v nasprotju s pravom EU ter stališči Sodišča EU. Sodišča morajo upoštevati primarnost prava EU in v primeru dvoma postaviti predhodno vprašanje Sodišču EU. Meni, da so napačni zaključki sodišča prve stopnje, da je imel možnost izrabiti odmor. Poudarja, da je komandir leta 2010 izdal navodilo, da se mora zagotoviti zamenjava vsem policistom. Tudi od konca leta 2018 je organizacija dela takšna, da imajo vsi policisti na mejnih prehodih zagotovljeno zamenjavo. Pri svoji odločitvi se je sodišče prve stopnje zmotno oprlo zgolj na število opravljenih mejnih kontrol, v času ko le teh ni bilo, pa naj bi mu narava dela omogočala, da si vzame odmor. To pomeni, da na intenziteto dela obveznost opazovanja, nadziranja in varovanja mejnega prehoda ne vpliva, kar pa ne drži. Opazovanje je ključnega pomena. Meni, da bi moralo biti koriščenje odmora takšno, da delavcu ni treba biti na razpolago delodajalcu, ampak se lahko posveti lastnim interesom. Glede stališča prvostopenjskega sodišča, da bi moral tožnik vsakič klicati vodjo izmene in prositi za zamenjavo, pa je že Vrhovno sodišče RS v zadevi VIII Ips 54/2021 navedlo, da je takšno stališče zmotno, ker je pravica do odmora namenjena delavcu, zanjo pa mora poskrbeti delodajalec, ki mora delovni proces organizirati tako, da delavcu omogoči odmor. Poudarja, da je zato upravičen do odškodnine, ki se kaže v izgubi dohodka, ker je opravil več efektivnega dela od predvidenega. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje, tožniku pa v plačilo naloži stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Tožnik je v vtoževanem obdobju od januarja 2015 do decembra 2016 večino časa opravljal delo policista na mejnih prehodih A., B., C., D. in E., kjer je opravljal dela in naloge mejne kontrole. Od toženke zahteva plačilo odškodnine zaradi nemožnosti koriščenja odmora, ker naj bi delo opravljal tudi takrat, ko bi moral imeti odmor. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek pravilno zavrnilo, ker je ugotovilo, da je delovni proces tožniku omogočal koriščenje odmora med delovnim časom. Na podlagi izvedenih dokazov je pravilno presodilo, da je bila narava in intenzivnost tožnikovega dela (mejnih kontrol in ostalih njegovih nalog) takšna, da je omogočala koriščenje odmora med delovnim časom. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je skrbna, vestna in prepričljiva ter oblikovana v skladu z določbo 8. člena ZPP; posledično jo pritožbeno sodišče v celoti sprejema.

7. Sodišče prve stopnje je pri odločitvi pravilno upoštevalo stališča Vrhovnega sodišča RS zavzeta v sklepu VIII Ips 54/2021, izdanem v istovrstni zadevi. Pritožba nasprotuje stališču zavzetem v sklepu VIII Ips 54/2021, da pojem počitka ni povsem enak pojmu odmora, in očita, da Vrhovno sodišče RS v zvezi s tem ni postavilo predhodnega vprašanja Sodišču EU, kar pa presega predmet tega spora. Kot je Vrhovno sodišče RS dodatno pojasnilo v sklepu VIII DoR 74/2022, navedbe o umeščenosti odmora (počitek ali delovni čas) zgrešijo bistvo zadeve, ki je v vprašanju, ali delovni proces (narava in intenzivnost dela) omogoča realizacijo pravice do odmora. V sklepu VIII Ips 54/2021 je poudarjen namen odmora (povrnitev nekaterih psihofizičnih sposobnosti) ter okoliščina, da ni nujno, da se mora odmor koristiti v enem kosu, ampak lahko tudi v več delih. Delodajalec mora poskrbeti, da je delavcu omogočen odmor med delovnim časom, pri čemer je način zagotavljanja odmora odvisen od narave in intenzivnosti dela. Pravice do odmora med delovnim časom ni mogoče razlagati na način, da ima delavec povsem proste možnosti posvečanja svojim osebnim interesom in razpolaganja s svojim časom, saj je treba upoštevati načeloma ugodnejšo ureditev našega zakona, po katerem se odmor všteva v delovni čas in je plačan. Nadalje je poudarilo, da pravica do odmora sama po sebi ni kršena, če delavec odmor koristi na delovnem mestu, in da ni potrebno organizirati zamenjav, ko ima delavec glede na naravo dela možnosti prekinitev in odmorov med izvajanjem nalog.

8. Pritožba se neutemeljeno sklicuje na zadevi Sodišča EU C-107/19 in C-344/19, saj nista uporabljivi v konkretnem primeru. V zadevi C-107/19 je šlo za vprašanje, ali je odmor delovni čas, če mora biti delavec v dveh minutah pripravljen na intervencijo; v zadevi C-344/19 pa za vprašanje, ali se pripravljenost oziroma razpoložljivost za delo šteje v delovni čas. V primeru tožnika pa je moralo sodišče prve stopnje presoditi, ali je tožnik glede na naravo in intenzivnost dela imel možnost koristiti odmor.

9. Kot rečeno, do kršitve pravice do odmora med delovnim časom ne pride že zgolj zato, ker mora biti delavec prisoten na delovnem mestu. Ključno je, kakšna je narava in intenzivnost dela, ali ima delavec tekom delovnega časa, tudi če je na mejnem prehodu sam oziroma nima zamenjave, dejansko možnost koristiti odmor. Zato je neutemeljeno pritožbeno zatrjevanje, da izdano navodilo komandirja policijske postaje iz leta 2010 o tem, da vodja izmene z zagotavljanjem zamenjav omogoča odmor med delovnim časom, potrjuje, da bi tožnik lahko odmor koristil le, če bi mu vodja izmene zagotovil zamenjavo. Enako velja glede pritožbenih navedb, da je toženka v letu 2018 uvedla sistem zagotavljanja menjav za čas odmora. Ali je tožnik lahko koristil odmor, je stvar materialnopravne presoje sodišča v posameznem primeru in ni odvisno od navodil glede izvajanja menjav. Sicer pa v zvezi z navodilom komandirja policijske postaje iz leta 2010 o tem, da vodja izmene z zagotavljanjem zamenjav omogoča odmor med delovnim časom, pritožbeno sodišče izpostavlja, da je očitno, da je delodajalec že v letu 2010 poskrbel za pravico do odmora, in sicer s tem, ko je omogočil zamenjavo za primer, da je delavec sporočil, da jo zaradi intenzivnosti dela potrebuje, ker sicer odmora brez zamenjave ne more koristiti. Iz dokaznega postopka ne izhaja, da bi to tožnik delodajalcu kdaj sporočil, kar dodatno utemeljuje zaključek sodišča prve stopnje, da tožniku intenzivnost dela ni preprečevala koriščenja odmora. Kot izhaja iz ugotovitev sodišča prve stopnje tožnik niti ni zatrjeval, da bi bili prehodi tako obremenjeni, da tekom izmene ne bi imel prostih 30 oziroma 45 minut, temveč so bile njegove navedbe o kršitvi pravice do odmora usmerjene v dejstvo, da ni smel in mogel zapuščati mejnega prehoda, pri čemer po njegovem zmotnem razlogovanju odsotnost dejanskega dela ter njegova intenzivnost nista pomembna.

10. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka pravilno ugotovilo, da so bili mejni prehodi, z izjemo A., manjši in manj obremenjeni, čemur tožnik ne oporeka. Uporabljali so jih večinoma obmejni prebivalci, ki so jih policisti že poznali, kar je vplivalo na hitrost pregleda. Mejna kontrola potnikov je trajala kratek čas, intervali na maloobmejnih prehodih, ko ni bilo nikogar, so bili tudi daljši, in sicer tudi do dveh ur. Potniki niso ves čas prehajali meje niti na A., kjer je bilo največ prometa, še toliko manj pa na ostalih prehodih. Ker prehodov ni bilo toliko, da bi bili policisti konstantno obremenjeni s kontrolo, ampak so bila tudi daljša obdobja brez prehajanja meje, pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da je tožnik lahko koristil pripadajoči odmor med delovnim časom.

11. Pritožba izpostavlja, da ni pomembna zgolj intenziteta prehajanja mejnih prehodov, saj je imel tožnik tudi druge naloge, in sicer je moral opazovati, nadzirati in varovati okolico mejnega prehoda, zaradi česar ni mogel prenehati z delom in si organizirati koriščenja odmora in tako tudi ne drži, da je v času, ko ni bilo prehodov, čakal na delo. Pritožbeno sodišče izpostavlja, da je tožnik sam izpovedal, da je na mejnih prehodih čakal na vozila in ko je slednje prišlo, je opravil kontrolo. Sicer pa je sodišče prve stopnje upoštevalo tudi naloge opazovanja, nadziranja in varovanja okolice mejnega prehoda, vendar je na podlagi izvedenih dokazov pravilno zaključilo, da je tožnik kljub tem nalogam imel dovolj časa za odmor. Ugotovilo je, da na teh prehodih problematike izmika kontroli (ilegalne migracije) ni bilo. Prav tako se od tožnika ni zahtevalo, da nenehno spremlja celotno okolico. To niti ni bilo mogoče, saj nadzora ni mogel vršiti že v času opravljanja mejne kontrole. V zvezi s tem tožnik v pritožbi neutemeljeno poudarja, da mu nikoli ni bilo izdano navodilo, da lahko opazovanje opusti, saj se za vsako delo, ki ga delavec opravi ali ne opravi, ne zahteva izrecnega navodila. Tudi sicer je bil tožnik dolžan opazovati le območje mejnega prehoda, saj je bila za samo okolico izven mejnega prehoda oziroma glede prestopov "zelene meje" zadolžena Policijska postaja F. Upoštevajoč vse navedeno je neutemeljeno pritožbeno vztrajanje, da je bilo tožniku onemogočeno koriščenje odmora zaradi opazovanja okolice skladno z določili Zakona o nalogah in pooblastilih policije (ZNPPol; Ur. l. RS, št. 15/2013 in nasl.).

12. Ni utemeljeno pritožbeno uveljavljanje, da tožnik ni imel pravice do odmora, ker je bil ves čas na razpolago delodajalcu in je moral odreagirati takoj. Upoštevajoč ugotovljeno naravo dela tožnika oziroma njegovo obremenitev z nalogami, ni odločilnega pomena, da se je lahko zgodilo, da je ravno v času odmora oziroma malice na mejni prehod prišel potnik.1 Glede na navedeno pritožba s sklicevanjem na Razlagalno sporočilo ter odločitvi Sodišča EU v zadevah C-107/19 in C-344/19 neutemeljeno uveljavlja, da je bil tožnik ves čas na razpolago toženki na način, ki mu je onemogočal koriščenje odmora. Če bi bil odmor zaradi prihoda potnika ali nekega izrednega dogodka, do katerih je prihajalo izjemno redko, prekinjen, bi ga tožnik lahko koristil kasneje ali pa v več delih, saj intenzivnost prehajanja meje ni bila takšna, da odmora ne bi mogel koristiti. Tega mu glede na že pojasnjeno ni preprečevala niti naloga opazovanja. Upoštevajoč vse navedeno pritožba neutemeljeno uveljavlja, da bi bil tožniku odmor zagotovljen le v primeru zamenjave. Sicer pa tožnik niti ne izpostavlja konkretnih dogodkov, ki bi od njega terjali takojšnje reagiranje.

13. Tožnik se v pritožbi neutemeljeno sklicuje na odločitev pritožbenega sodišča v zadevi Pdp 200/2022, ki temelji na drugačnem dejanskem stanju, saj delo tožnika v tej zadevi (opravljanje videonadzora objekta na tajni lokaciji) ni primerljivo z delom tožnika pri opravljanju mejne kontrole na mejnih prehodih. Tudi sicer pa tožnik zahteva plačilo odškodnine za dneve, ko mu naj ne bi bil omogočen odmor, kar pomeni, da se mora v vsakem posameznem primeru ugotoviti, kakšna je bila narava in intenzivnost dela delavca in se ne more sklicevati na okoliščine drugega primera.

14. V tožnikovem primeru je dokazni postopek pokazal, da je tako glede na naravo kot intenzivnost dela odmor lahko koristil, zato ni bila podana zatrjevana protipravnost ravnanja toženke. Posledično je sodišče prve stopnje zahtevek za plačilo odškodnine za neizkoriščeni odmor pravilno zavrnilo. Ob ugotovitvi, da v ravnanju toženke ni protipravnosti, presoja ostalih elementov odškodninske odgovornosti, ki morajo biti podani kumulativno, ni bila potrebna.

15. Ker niso podani s pritožbo uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16. Tožnik krije sam svoje stroške pritožbe, ker z njo ni uspel (prva odstavka 154. in 165. člena ZPP). Tožena stranka krije sama stroške odgovora na pritožbo, ker ta ni pripomogel k odločitvi v tej zadevi in zato ni bil potreben strošek postopka (prva odstavka 155. in 165. člena ZPP).

1 Prim. 22. točko obrazložitve že omenjenega sklepa VSRS VIII Ips 54/2021.