Jedro

Tožeča stranka je v svoji prvi pripravljalni vlogi, s katero je dopolnila tožbo, odgovorila na ugovorne navedbe tožene stranke in podala trditve ter predložila dokaze, iz katerih izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka. S tem je nedvomno trditveno in dokazno breme za nasprotne ugovorne navedbe prešlo na toženo stranko, ki bi morala te svoje trditve konkretno pojasniti in zanje predložiti dokaze. Ker le-tega ni storila, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožbeni zahtevek utemeljen. V nadaljevanju (pravdnega) postopka namreč tožena stranka trditvam o dejstvih, s katerimi je tožeča stranka utemeljevala tožbeni zahtevek po temelju in višini, ni konkretizirano nasprotovala. Zato jih je sodišče pravilno štelo za priznana.

Namen procesne omejitve iz tretjega odstavka 3. člena ZPP je onemogočiti strankam s procesnimi sredstvi doseči učinek, ki ga s poslom materialnega prava ne bi mogle doseči. V konkretnem primeru pa za takšno situacijo nedvomno ne gre.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 84260/2015 z dne 21. 7. 2015 v prvem in tretjem odstavku izreka v veljavi (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožeči stranki povrne pravdne stroške v višini 333,99 EUR, v paricijskem roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po preteku paricijskega roka dalje (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje je pravočasno vložila pritožbo tožena stranka. Uveljavljala je pritožbena razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava (1. in 3. točka prvega odstavka 338. člena ZPP). Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbenih stroškov ni priglasila.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne in sodbo sodišča prve stopnje potrdi. Stroškov odgovora na pritožbo ni priglasila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Ker se tožbeni zahtevek tožeče stranke nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR, obravnavani gospodarskopravni spor teče po določbah postopka v sporih majhne vrednosti (495. člen Zakona o pravdnem postopku – ZPP). O pritožbi zoper sodbo je zato na podlagi petega odstavka 458. člena ZPP odločala sodnica posameznica. Sodba v sporu majhne vrednosti se lahko izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP).

6. Postopek v obravnavani zadevi se je začel s predlogom za izvršbo na podlagi verodostojne listine, na podlagi katerega je bil izdan sklep o izvršbi, ki je bil na ugovor tožene stranke razveljavljen in zadeva odstopljena v odločanje Okrožnemu sodišču v Ljubljani. Sodišče prve stopnje je tožečo stranko s sklepom z dne 27. 1. 2016 (list. št. 55) pozvalo k dopolnitvi tožbe in tožeča stranka je na poziv odgovorila ter tožbo dopolnila. Sodišče prve stopnje je prvo pripravljalno vlogo tožeče stranke, skupaj s pozivom k odgovoru na to vlogo (poziv z dne 19. 2. 2016 – list. št. 61), poslalo toženi stranki. Le-ta na vlogo tožeče stranke ni odgovorila.

7. Tožena stranka je v ugovoru zoper sklep o izvršbi sicer navajala, da se je v preteklosti že dogajalo, da so druge osebe servisirale vozila pri tožeči stranki, le-ta pa je račune izdajala toženi stranki, vendar za te svoje trditve ni predložila nobenega dokaza (212. člen ZPP). Tožeča stranka je v svoji prvi pripravljalni vlogi, s katero je dopolnila tožbo, odgovorila na ugovorne navedbe tožene stranke in podala trditve ter predložila dokaze, iz katerih izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka. S tem je nedvomno trditveno in dokazno breme za nasprotne ugovorne navedbe prešlo na toženo stranko, ki bi morala te svoje trditve konkretno pojasniti in zanje predložiti dokaze. Ker le-tega ni storila, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožbeni zahtevek utemeljen. V nadaljevanju (pravdnega) postopka namreč tožena stranka trditvam o dejstvih, s katerimi je tožeča stranka utemeljevala tožbeni zahtevek po temelju in višini, ni konkretizirano nasprotovala. Zato jih je sodišče pravilno štelo za priznana (drugi odstavek 214. člena ZPP) in na podlagi izvedenega dokaznega postopka zaključilo, da je tožbeni zahtevek utemeljen. V izogib ponavljanju se pritožbeno sodišče v tem delu sklicuje na razloge sodišča prve stopnje.

8. V postopku v sporu majhne vrednosti mora tožena stranka navajati vsa dejstva in predlagati vse dokaze v odgovoru na tožbo (prvi odstavek 452. člena ZPP). Nato lahko vloži še eno pripravljalno vlogo, s katero odgovori na navedbe tožeče stranke v njeni pripravljalni vlogi (četrti odstavek 452. člena ZPP). Šele v pritožbi konkretiziranih trditev o neobstoju pasivne legitimacije in prvič predloženih dokazov zato pritožbeno sodišče ne more upoštevati (453. člen ZPP).

9. Tožena stranka je v pritožbi nadalje navajala, da je bilo med strankama dejansko stanje sporno. Zato sodišče prve stopnje izpodbijane sodbe ne bi smelo izdati brez izvedbe naroka. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da tudi upoštevaje, da je bilo med strankama dejansko stanje sporno, niso utemeljeni očitki, da je sodišče prve stopnje storilo kršitev iz 10. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker ni izvedlo naroka za glavno obravnavo. Sodišče je namreč o tožbenem zahtevku lahko odločilo na podlagi predloženih pisnih dokazov, nobena stranka pa ni izrecno zahtevala izvedbe naroka za glavno obravnavo (drugi odstavek 454. člena ZPP).

10. Nadalje tožena stranka neutemeljeno, pavšalno in nekonkretizirano očita sodišču prve stopnje bistveno kršitev določb postopka iz 6. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi v nasprotju z določbami tega zakona oprlo svojo odločbo na nedovoljena razpolaganja strank (tretji odstavek 3. člena ZPP). Namen procesne omejitve iz tretjega odstavka 3. člena ZPP je namreč onemogočiti strankam s procesnimi sredstvi doseči učinek, ki ga s poslom materialnega prava ne bi mogle doseči.(1) V konkretnem primeru pa za takšno situacijo nedvomno ne gre.

11. Glede na navedeno uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, kot tudi ne tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče ob reševanju pritožbe po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Zato je pritožbo tožene stranke zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

Op. št. (1): A. Galič, Pravdni postopek: zakon s komentarjem, 1. knjiga, str. 44-46.