Jedro

Za izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve ne zadošča objektivna nevarnost, ampak mora ta nevarnost izhajati iz zavestnega ravnanja dolžnika, ki meri na to, da bo upniku onemogočil ali otežil izterjavo.

Po določilu 266/2 člena ZIP se z začasno odredbo ne pridobi zastavna pravica.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odločilo s sodbo na podlagi pripoznave izven naroka, da sklep o izvršbi z dne 11.9.1991 ostane v celoti v veljavi v 1. in 3. točki izreka in da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi pravdne stroške v znesku 4.855,00 SIT.

Zoper odločitev o stroških (točka 2 sodbe) je tožeča stranka vložila pritožbo, v kateri uveljavlja pritožbeni razlog kršitve določb pravdnega postopka in v obrazložitvi med drugim navaja, da je izrek sodbe v nasprotju z razlogi, saj je v izreku sodišče zavezalo k plačilu tožečo stranko, moralo pa bi toženo. Prav tako je napačna odločitev zato, ker tožeči stranki ni bila dana možnost, da pravočasno vloži stroškovnik do konca glavne obravnave, saj je sodišče zadevo zaključilo izven naroka, zato bi moralo tožečo stranko pozvati pred odločitvijo o stroških, da v 15 dneh prijavi pravdne stroške.

Pritožba je utemeljena.

Pritrditi je potrebno pritožbenim navedbam, da je sodišče napačno odločilo o pravdnih stroških, ker ni upoštevalo določila 1. in 3. odst. 164. čl. ZPP. O povrnitvi stroškov namreč odloči sodišče na določeno zahtevo stranke brez obravnavanja. Povrnitev stroškov mora stranka zahtevati najpozneje do konca obravnave, ki je bila pred odločitvijo o stroških; če pa gre za odločbo brez poprejšnjega obravnavanja, mora stranka zahtevati povrnitev stroškov v predlogu, o katerem naj sodišče odloči. Sodišče prve stopnje je o zadevi odločilo brez glavne obravnave, ker je tožena stranka pripoznala glavnico in obresti, ne pa stroškov postopka. Da bi sodišče prve stopnje lahko pravilno odločilo o pravdnih stroških brez obravnavanja, bi moralo dati tožeči stranki možnost, da priglasi stroške in da torej odloči po njenem predlogu. Šele če tožeča stranka v roku, ki bi ji ga dalo sodišče, ne bi prijavila stroškov, bi sodišče prve stopnje lahko ravnalo tako, kot je v tej odločbi. Ker je kršitev o navedenem zakonitem določilu vplivala na pravilnost in zakonitost odločbe, je bilo potrebno pritožbi ugoditi in izpodbijani sklep razveljaviti ter vrniti zadevo v nov postopek po 3. točki 380. čl. ZPP.

Glede ostale pritožbene trditve pa sodišče druge stopnje ugotavlja, da gre za pisno pomoto, ki bi jo bilo mogoče vsak čas odpraviti.