Jedro

Tožnik je imel ob posameznih plačilih prispevkov, ki jih izkazuje s predloženimi plačilnimi nalogi, neporavnane starejše obveznosti iz naslova teh prispevkov. Glede na obstoječi starejši dolg se je posamezno plačilo poračunalo skladno s pravilom o vrstnem redu vračunavanja, ki je veljalo v času, ko je bilo plačilo opravljeno. V skladu s tem pravilom se je s posameznim plačilom najprej poplačal najstarejši davčni dolg in njemu pripadajoče dajatve. Ker se je s posameznimi plačili prispevkov za sporno obdobje pokrival prej dospeli dolg, je dolg za sporno obdobje ostal neporavnan. Za ta dolg pa je organ prve stopnje na podlagi 125. člena ZDavP-2 ugotovil, da je že poteklo pet let od takrat, ko je zastaranje prvič začelo teči in je zato pravica do njegove izterjave relativno zastarala ter ga zato skladno s 107. členom ZDavP-2 odpisal.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Prvostopni davčni organ je z izpodbijano odločbo po uradni dolžnosti v I. točki izreka ugotovil, da je pravica do izterjave davčnega dolga tožnika kot davčnega dolžnika iz naslova prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, ki se nanašajo na obdobje od 1. 4. 2004 do 20. 4. 2004 in na obdobje od 1. 6. 2004 do 31. 10. 2006 v skupnem znesku 3.504,05 EUR (glavnica) in 1.812,14 (zamudne obresti), relativno zastarala, s tem da se odpisani prispevki za PIZ ne štejejo kot plačani, ter v II. točki izreka ugotovil, da se davčni dolg šteje za neizterljivega in da se kot takšen odpiše. Iz obrazložitve izpodbijane določbe sledi, da po podatkih uradnih (davčnih) evidenc tožnik ni poravnal zapadlih davčnih obveznosti, navedenih v tabeli iz I. točke izreka odločbe. Ker je za navedene obveznosti poteklo pet let od trenutka, ko je zastaranje prvič pričelo teči, je v skladu z določbami 125. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) pravica do izterjave zastarala. Ker je pravica do izterjave navedenega davčnega dolga zastarala, je davčni organ v skladu z določbami 3. točke prvega odstavka 107. člena ZDavP-2 navedeni davčni dolg odpisal. Drugostopni davčni organ je pritožbo tožnika zoper izpodbijano odločbo zavrnil kot neutemeljeno. V svojih razlogih pritrdi odločitvi in razlogom prve stopnje. V zvezi s pritožbenimi ugovori, po katerih je tožnik svoje davčne obveznosti plačeval redno in v celoti, pa navaja, da tem navedbam ni mogoče slediti, saj je iz knjigovodske evidence razvidno, da je tožnik začel obveznosti iz naslova prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje redno plačevati šele v letu 1998. Nadalje je iz obrestnega lista za zamudne obresti razvidno, da je imel ob posameznih plačilih prispevkov, ki jih izkazuje s predloženimi plačilnimi nalogi, neporavnane starejše obveznosti iz naslova teh prispevkov. Glede na obstoječi starejši dolg se je posamezno plačilo poračunalo skladno s pravilom o vrstnem redu vračunavanja, ki je veljalo v času, ko je bilo plačilo opravljeno, torej po 102. členu ZDavP oziroma po 1. 1. 2005 po prvem in tretjem odstavku 29. člena ZDavP-1, kjer je bilo določeno pravilo poračunavanja plačil davkov z najstarejšim davčnim dolgom. V skladu s tem pravilom se je s posameznim plačilom najprej poplačal najstarejši davčni dolg in njemu pripadajoče dajatve. Ker se je s posameznimi plačili prispevkov za obdobje od 1. 4. 2004 do 20. 4. 2004 in od 1. 6. 2004 do 31. 10. 2006 pokrival prej dospeli dolg, je dolg za navedeno obdobje ostal neporavnan. Za ta dolg pa je organ prve stopnje na podlagi 125. člena ZDavP-2 ugotovil, da je že poteklo pet let od takrat, ko je zastaranje prvič začelo teči in je zato pravica do njegove izterjave relativno zastarala ter ga zato skladno s 107. členom ZDavP-2 odpisal. Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in predlaga njeno odpravo. V tožbi navaja, da je v obravnavanem obdobju in tudi sicer redno plačeval svoje obveznosti iz naslova prispevkov za PIZ ter tudi ostale. Znotraj izvršilnega postopka je vložil zahtevo za ustavitev davčne izvršbe skupaj z dokazili – plačilnimi nalogi za obdobje od leta 2001 do avgusta 2011, zato kot dokaz predlaga vpogled v zadevne davčne spise. Obenem ponovno prilaga plačilne naloge za plačane prispevke za PIZ za celotno obdobje od aprila 2004 do decembra 2006, iz katerih jasno izhaja, da je v celoti plačal vse zneske, ki so navedeni v izpodbijani odločbi. Tožena stranka je v izpodbijani odločbi zgolj pavšalno ugotovila, da naj bi se s plačanimi zneski pokrival prej dospeli dolg, vendar tega ni z ničemer izkazala. Tožniku domnevni prej dospeli dolg ni poznan, saj ima po svojih evidencah vse obveznosti poravnane, tožena stranka pa v svojih odločbah ni nikdar opredelila, kaj naj bi s plačili tožnika sploh zapirala. Tožnik je namreč ob vsakem plačilu izrecno navedel, kaj plačuje, zato bi morala tožena stranka v skladu z določbami 287. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) plačila ustrezno upoštevati. Tožnik ima na ta način poravnane vse zadevne prispevke, zato je izdana odločba nezakonita, obenem pa to pomeni, da davčni dolg sploh ne obstoji, kar je pomembno zato, ker bi se sicer štelo, da prispevkov za PIZ nima poravnanih in da zato nima pravic iz tega naslova. Prav s tem pa izkazuje pravni interes za tožbo in obenem poudarja, da je iz istega razloga kršena tudi njegova ustavna pravica do socialne varnosti, zlasti pravica do pokojnine. Kot vrednost spora tožnik določa znesek 5.316,19 EUR, kar je vsota domnevno neplačanih prispevkov za PIZ v obravnavanem obdobju.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri svoji odločitvi in pri razlogih ter predlaga zavrnitev tožbe.

Tožba ni utemeljena.

V zadevi ni spora o tem, da so bila opravljena plačila, ki jih zatrjuje tožnik v tožbi in pred tem že v pritožbi. Sporno je vračunavanje plačil ter posledično obstoj obveznosti iz naslova prispevkov za PIZ ter njihovo zastaranje in odpis. V tem pogledu pa tožnik v tožbi na pove nič drugega in nič več, kot je navedel že v pritožbi. In ker je na pritožbene navedbe pravilno in v celoti odgovoril že organ druge stopnje, se sodišče na njegove razloge po pooblastilu iz 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sklicuje, tako kot se sklicuje tudi na obrazložitev odločbe prve stopnje, ki je po presoji sodišča pravilna tako v dejanskem kot v pravnem pogledu.

V zvezi s tožbenimi ugovori sodišče le še dodaja, da je vpogledalo tudi v ostale davčne spise, zlasti tiste, ki se nanašajo na davčno izvršbo in ki vsebujejo podrobne podatke o tožnikovih davčnih obveznostih ter o času in načinu njihovega plačila ter v njih našlo potrditev za ugotovitve, ki so razvidne iz izpodbijane davčne odločbe. Tako je bilo že v postopku reševanja tožnikove pritožbe zoper sklep o izvršbi (št. DT 4298-844/2007 08182-01 z dne 12. 12. 2012) ugotovljeno, da trditve tožnika, da ima vse obveznosti poravnane, ne držijo ter da je začel svoje tekoče obveznosti plačevati šele v letu 1998. Zato je moral davčni organ tožnikove obveznosti glede na predložena dokazila o plačilih pokrivati v skladu z navodili iz sodbe naslovnega sodišča (U 127/2007 z dne 24. 3. 2009), ki je prvi izdani sklep o izvršbi odpravilo in zadevo vrnilo v ponovni postopek, oziroma v skladu s pravili o vrstnem redu vračunavanja, kar je tudi storil ter to tudi podrobno obrazložil že v omenjenem sklepu, s katerim je (na tožnikovo pritožbo) odločil, da se davčna izvršba ne uvede. Pri tem so bila upoštevana tudi plačila po plačilnih nalogih, ki jih tožnik prilaga tožbi in jih je pred tem priložil že pritožbi. Razlogi izpodbijane odločbe zato niso zgolj pavšalni, kot trdi tožnik v tožbi, saj izpodbijana odločitev temelji na že omenjenem sklepu, ki se je vročal in je nedvomno poznan tudi tožniku, ter na obširnih in na podatkih davčnih evidenc temelječih razlogih iz sklepa. Tožnik nasprotno prilaga le že omenjene kopije nalogov za plačilo ter se sklicuje na podatke svojih evidenc, s tem pa ne more omajati ugotovitev, ki so razvidne iz izpodbijanih davčnih odločb in ki v konkretnem primeru temeljijo na uradnih podatkih ter na pravilni uporabi določb davčnih predpisov (ZDavP in ZDavP-1). Uspeti pa tudi ne more s sklicevanjem na določbe 287. člena OZ ter na upoštevanje plačil na podlagi tega zakona, saj se v primeru plačila prispevkov PIZ v skladu z določbami Zakona o davčnem postopku v tem pogledu uporabljajo davčni predpisi, na katere se pravilno sklicuje že davčni organ v izpodbijani odločbi.

Ker je torej po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče tožbo na podlagi določb 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Odločitev o stroških temelji na določbah četrtega odstavka 25. člena ZUS-1. Sodišče je odločilo v zadevi brez glavne obravnave na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1.