Jedro

Evropsko sodišče za varstvo človekovih pravic je najprej v zadevi Kyprianou proti Cipru (pritožba št. 73797/01) nato pa tudi v zadevi Pečnik proti Sloveniji (pritožba št. 44901/05) zavzelo stališče, da v primeru, ko se žaljive navedbe stranke nanašajo na ravnanje sodnika, ki vodi konkreten postopek, zaradi načela nepristranskosti ta sodnik ne sme odločati o kaznovanju stranke zaradi žalitve sodišča. Navedlo je tudi, da je višje ali vrhovno sodišče v takem primeru dolžno to napako odpraviti.

Vrhovno sodišče ocenjuje, da je sodišče druge stopnje v tej zadevi z razveljavitvijo sklepa sodišča prve stopnje o kaznovanju tožnice ravnalo v skladu z napotki ESČP. Nato pa je samo ocenilo, da so bile navedbe tožnice žaljive.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Tožnica je s tožbo z dne 4. 9. 2014 od sodišča zahtevala, naj razsodi, da ji je tožena zavarovalnica na podlagi sklenjene pogodbe o zavarovanju dolžna izplačati zavarovalnino. Obenem je predlagala oprostitev plačila sodne takse in sodišče prve stopnje je njen predlog zavrglo. Zoper takšno odločitev se je pritožila in sodišče druge stopnje je njeno pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo.

2. Tako je sodišče tožnici dne 25. 2. 2015 poslalo plačilni nalog za plačilo sodne takse za tožbo v znesku 126,00 EUR. Zoper ta nalog je tožnica ugovarjala in v ugovoru med drugim navedla: "torej vaš glupi poziv za izjavo o premoženjskem stanju od družinskih članov je zakonito neutemeljen. In nisem jaz dolžna stalno na te vaše glupe sklepe in plačilne naloge odgovarjati zaradi vašega neznanja." Sodišče prve stopnje je ugovor tožnice zavrnilo, obenem pa je tožnico kaznovalo zaradi razžalitve sodišča z denarno kaznijo 150,00 EUR.

3. Zoper ta sklep se je tožnica pritožila in se v pritožbi sklicevala tudi na sodbo Evropskega sodišča za varstvo človekovih pravic (v nadaljevanju ESČP) Pečnik proti Sloveniji (pritožba št. 44901/05 z dne 27. 3. 2012). Opozorila je, da je ESČP v tej zadevi odločilo, da sodnik, ki vodi postopek, zaradi neobjektivnosti ne sme in ne more stranki v postopku izrekati kazni zaradi žalitve.

4. Sodišče druge stopnje je njeni pritožbi ugodilo in je sklep sodišča prve stopnje o kaznovanju tožnice razveljavilo. V preostalem izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu, pa je pritožbo zavrnilo in je sklep sodišča prve stopnje potrdilo. Obenem je tožnico zaradi žalitve sodišča kaznovalo z denarno kaznijo v znesku 200,00 EUR. Navedlo je, da je tožnica poleg že povzetih navedb v ugovoru zoper plačilni nalog tudi v pritožbi navedla: “ Prav zaradi neznanja sodnice in osebe, ki je vodila postopek, že 1,5 leta pristojno sodišče oziroma oseba, ki vodi postopek zaradi svojega pravnega neznanja povzroča pritožnici nepotrebne stroške, kateri nastajajo pritožnici, ker sodišče izigrava in očitno namerno noče uporabljati veljavno zakonodajo in ta je prvi in drugi odstavek 11. člena ZST-1 in lažno navaja in zavaja, da pritožnica v ugovoru ne more predlagati oprostitve plačila sodnih taks ... ... oseba, katera vodi postopek, namerno ignorira in zakonodajno in sodno prakso ..., ... zaradi žlehtnobe uradnih oseb ...; ... ne sodnica zaradi svojega neznanja dela norca ... me že 1,5 leta nateguje ... Pritožbeno sodišče je ocenilo, da so vse te navedbe žaljive in tožnica z njimi skuša sodstvu jemati ugled. Opozorilo je, da povzete besede v ničemer ne pripomorejo k utemeljitvi vloženega pravnega sredstva ampak nasprotno, postopek po nepotrebnem obremenjujejo.

5. Zoper takšno odločitev sodišča druge stopnje se pritožuje tožnica in utemeljuje, zakaj je po njenem mnenju odločitev o zavrženju njenega predloga za oprostitev sodnih taks napačna. Glede kaznovanja pa navaja, da je sodišče druge stopnje sicer razveljavilo sklep sodišča prve stopnje, nato pa ga je popolnoma prepisalo in jo kaznovalo z istimi besedami. Meni, da gre za nesklepčnost in da njene navedbe v tožbi in pritožbi ne pomenijo razžalitve, ampak le pritožbeno kritiko. Navaja tudi, da iz sklepa sodišča druge stopnje ni jasno, ali je bila kaznovana zaradi žalitve sodnice ali sodstva kot celote. Meni, da je sodišče napačno uporabilo materialno pravo in bistveno kršilo 341. člen Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), meni pa tudi, da je izpodbijana odločba v nasprotju s sodbo ESČP v zadevi Pečnik proti Sloveniji. Predlaga, da se izpodbijani sklep v 2. točki razveljavi in da se Republiki Sloveniji naloži plačilo odškodnine, ker je kršilo sodbo ESČP Pečnik proti Sloveniji.

6. Pritožba ni utemeljena.

7. Vrhovno sodišče uvodoma poudarja, da je pritožba na Vrhovno sodišče dovoljena le zoper sklep sodišča druge stopnje o kaznovanju tožnice, zato na pritožbene navedbe, ki se nanašajo na oprostitev plačila sodnih taks, ne bo odgovarjalo.

8. Evropsko sodišče za varstvo človekovih pravic je najprej v zadevi Kyprianou proti Cipru (pritožba št. 73797/01) nato pa tudi v zadevi Pečnik proti Sloveniji (pritožba št. 44901/05) zavzelo stališče, da v primeru, ko se žaljive navedbe stranke nanašajo na ravnanje sodnika, ki vodi konkreten postopek, zaradi načela nepristranskosti ta sodnik ne sme odločati o kaznovanju stranke zaradi žalitve sodišča. Navedlo je tudi, da je višje ali vrhovno sodišče v takem primeru dolžno to napako odpraviti.

9. Vrhovno sodišče ocenjuje, da je sodišče druge stopnje v tej zadevi z razveljavitvijo sklepa sodišča prve stopnje o kaznovanju tožnice ravnalo prav v skladu z napotki ESČP v navedenih zadevah. Nato pa je samo ocenilo, da so bile navedbe tožnice žaljive. Vrhovno sodišče soglaša, da povzete tožničine navedbe predstavljajo napad na ugled sodne veje oblasti. Stranka mora v pravnem sredstvu zoper izpodbijano sodno odločbo kritično uveljavljati razloge, zaradi katerih je sodna odločitev po njenem mnenju nezakonita, vendar pa mora to storiti na dostojen način. Pravilna je tudi ocena sodišča druge stopnje, da povzete žaljive besede prav v ničemer ne pripomorejo k utemeljitvi vloženega pravnega sredstva, ampak postopek samo po nepotrebnem obremenjujejo. Glede na to, da tožnica v pritožbi same višine izrečene kazni ne izpodbija, je Vrhovno sodišče pritožbo na podlagi 2. točke 365. člena ZPP zavrnilo in izpodbijani sklep o denarni kazni potrdilo.