Jedro

Za posest prostorov ni odločilno, da posestnik v njih ves čas živi. Če ima možnost prostore in stvari v njih uporabljati, ima dejansko oblast nad stvarjo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti 229,36 EUR stroškov pritožbenega postopka v roku 15 dni od prejema tega sklepa, od tedaj dalje do plačila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugodilo tožbenemu zahtevku in tožencu naložilo, da tožnikoma omogočiti uporabo, souporabo in dostop ter, da vzpostavi prejšnje posestno stanje spalnice, dnevne sodbe, stranišča s kopalnico, hodnika, kuhinje in zamenja ključavnico ali pa prvemu tožniku izroči ključe za stanovanjsko hišo na naslovu C., ter mu za bodoče prepovedalo motenje, ki bi tožnikoma oviralo ali onemogočalo uporabo in souporabo prostorov spalnice, dnevne sobe, stranišča s kopalnico, hodnika in kuhinje. Toženec je tožnikoma dolžan povrniti 383,00 EUR stroškov postopka.

2. Toženec v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlaga, da višje sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne s stroškovno posledico, podrejeno pa, da ga razveljavi in vrne zadevo v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Sodišče prve stopnje šteje, da se je domnevno motenje zgodilo 19. 7. 2014, torej je ob vložitvi tožbe 1. 9. 2014 že potekel prekluzivni rok 30-ih dni od dneva, ko je posestnik zvedel za motenje in storilca. Iz tožbe izhaja, da naj bi bila motilna dejanja izvedena 18. 8. 2014, iz izpovedb tožnikov pa, da naj bi se domnevno motenje zgodilo že 19. 7. 2014, kar je povzelo sodišče prve stopnje. Zato je izrek sklepa v nasprotju z obrazložitvijo in ugotovitvijo dejanskega stanja, pa tudi materialno pravo je zmotno uporabljeno, saj bi bilo treba tožbeni zahtevek zavrniti. Dejansko ni jasno, kako je sodišče prve stopnje lahko štelo, da se je domnevno motenje zgodilo 19. 7. 2014 in za kakšno motenje sploh gre. Iz izpovedb izhaja, da naj bi se motenje zgodilo 19. 7. 2014, sodišče pa se opira tudi na policijski zapisnik, ki pa ima datum 19. 8. 2014. Poudarja, da sta tožnika hišo zapustila po svoji volji. Razlog za odhod je bil v tem, da ju je soočil z dejstvom, da bivata v hiši brez pravnega naslova in da prosi, da se v treh mesecih izselita ter, da bo potrebno prispevati za račune. Dejansko stanje in izvedeni dokazi ne izkazujejo, da je bila posest tožnikov motena. Njegovo ravnanje ni bilo protipravno, tožnika kaj takšnega nista potrdila s svojim zaslišanjem. Tožnika sta upoštevala prošnjo, da se izselita. Iz policijskega zapisnika, na katerega se sklicuje sodišče prve stopnje, ne izhaja, da bi kakorkoli preprečil ali prepovedal prvemu tožniku uporabo prostorov v hiši. Tožnik je po navodilu odvetnika poklical policijo, da bi ga izigral. Ko sta tožnika prostovoljno zapustila stanovanjsko hišo, je pospravil njune stvari ter ju klical, naj jih prideta iskat, pa jih še vedno nista odnesla. Tožnika sta s svojim zaslišanjem ovrgla tožbene navedbe, saj sta kot razlog za odhod navajala, da naj bi jima grozila toženčeva partnerica. Do navedb iz odgovora na tožbo, da toženec ni nikomur nič prepovedal, se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Protispisna je ugotovitev sodišča, da je bila ključavnica na vhodnih vratih zamenjana v času od 19. 8. do 1. 9. 2014. Tožnika sta tožbi priložila fotografije prostorov, kar pomeni, da sta imela dostop in vstop v hišo. Ključavnico je zamenjal mesece potem, ko je podal odgovor na tožbo. S stališčem, kot ga je podalo sodišče prve stopnje, je mogoče zaključiti, da je posestno varstvo nad lastninskim varstvom. Judikat VSL I Cp 1881/2014 ne predstavlja ustaljene sodne prakse, pa tudi za identičen primer ne gre, ker je šlo za izključno posest tožnice, v obravnavanem primeru pa je obstajala soposest. Dejstvo, da so nekatere stvari tožnikov ostale v hiši, ne more biti ključno. Tožnika sta večkrat prišla po svoje stvari še naknadno. Ob tem in dejstvu, da je toženca že mesec dni prej zapustila hišo samovoljno, da ju je večkrat klical, naj prideta po svoje stvari, ni jasno, kako je sodišče prve stopnje zaključilo, kot izhaja iz napadenega sklepa. S tem je zagrešena bistvena kršitev določb postopka, saj mu je odrečena pravica izjaviti se in seznaniti se z razlogi odločitve. Izpodbijana odločitev omogoča sodno varstvo posesti kadarkoli in ščiti interes tožnikov, čeprav sta brez pravnega naslova in sta samovoljno opustila posest. 3. Tožnika sta na pritožbo odgovorila. Tožena stranka v pritožbi prireja dejanski stan v svojo korist. Zaradi hudega psihičnega pritiska, ker sta morala zapustiti dom, sta ob zaslišanju pomešala mesece. Toženec je ves čas povzročal motilna dejanja, saj jima je prepovedal uporabo prostorov v hiši in ni res, da bi jo zapustila prostovoljno. Če bi hišo zapustila prostovoljno, bi iz nje odnesla vse osebne stvari. Prvi tožnik je prostore slikal pred vložitvijo tožbe, ko toženec še ni zamenjal ključavnice. Po vložitvi tožbe je bila ključavnica že zamenjana in nista imela več dostopa v predmetno stanovanjsko hišo. Do motilnega dejanja je prišlo 19. 8. 2014, kar potrjuje uradni zaznamek policijske postaje. Prej sta imela prostore v posesti in soposesti, to je bil njun dom, ki sta ga zaradi toženčevega ravnanja sedaj izgubila. Svojih stvari nista mogla odpeljati, ker jima toženec ni dovolil dostopa, pa tudi kam jih nimata spraviti.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Posestno varstvo je namenjeno preprečitvi samovoljne spremembe obstoječega stanja posesti, čeprav ta vedno ne temelji na pravici. Cilj posestnega varstva je v omejevanju in sankcioniranju samovoljnega uveljavljanja zatrjevanih pravic. Zato je obravnavanje omejeno samo na ugotavljanje in dokazovanje dejstev zadnjega posestnega stanja in nastalega motenja, izključeno pa je odločanje o pravici do posesti, o pravni podlagi, poštenosti ali nepoštenosti posesti ali odškodninskih zahtevkih (426. člen ZPP). Po prvem odstavku 33. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ) daje sodišče varstvo glede na zadnje stanje posesti in nastalo motenje. Pritožbeni očitki, da sodišče daje prednost posestnemu varstvu pred lastninskim, so torej neutemeljeni.

6. V posestnem sporu mora tožeča stranka dokazati, da je bila pred motenjem posestnik stvari, da je bila posest motena, da jo je motila tožena stranka, da dejanje predstavlja motenje ter da je samovoljno in protipravno (32. in 33. člen SPZ). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sta tožnika navedeno uspela dokazati, čeprav nista dokazala vseh tožbenih trditev. Sodišče prve stopnje je na podlagi zatrjevanih nespornih dejstev in ocene izvedenih dokazov pravilno ugotovilo, da sta tožnika živela v hiši na naslovu C., in sicer prvi tožnik od leta 1967, druga tožnica pa od leta 1983, nekatere prostore v hiši sta imela v izključni posesti, druge pa v soposesti s tožencem (o vsem tem ni spora), in sicer do 19. 7. 2014. Do tega datuma sta tožnika lahko bivala v hiši in jo uporabljala enako, kot sta jo že vrsto let prej. Svoje osebne stvari, pohištvo in druge predmete sta imela v prostorih, ki sta jih prej uporabljala. Takrat pa je toženec njune stvari zložil v škatle in jih premaknil na hodnik. Ni pa takrat zamenjal ključavnice na vhodnih vratih stanovanjske hiše, tako da sta tožnika še vedno lahko vstopala v hišo in prišla do svojih stvari. Materialnopravno pravilno je stališče prvostopenjskega sodišča, da tožnika s tem dejanjem toženca še nista izgubila posesti. Še vedno sta lahko vstopala v prostore, ki sta jih dotlej uporabljala in prišla do svojih stvari. Tako stališče ni izraženo le v sklepu VSL I Cp 1881/2014. Za posest prostorov ni odločilno, da posestnik v njih (ves čas) živi. Če ima možnost prostore in stvari v njih uporabljati, ima dejansko oblast nad stvarjo. Ali gre za izključno posest ali soposest ni odločilno, zato se sodišče prve stopnje utemeljeno sklicuje na prej navedeni judikat. 7. Možnost dostopati v in uporabljati predmetne prostore sta tožnika izgubila, ko je toženec zamenjal ključavnico na vhodnih vratih hiše. Pritožbeno sodišče pritrjuje dokazni oceni prvostopenjskega sodišča, da se je to zgodilo v času med 19. 8. 2014 in 1. 9. 2014, ko je bila vložena tožba. Iz izpovedbe tožnika, toženca in njegove partnerke ter uradnega zaznamka policije (priloga C2) izhaja, da je tožnik 19. 8. 2014 bil v predmetni hiši in nihče ne zatrjuje niti ne izpoveduje, da je bila takrat ključavnica že zamenjana. Da je ključavnico zamenjal, toženec ne zanika. Nobenega prepričljivega razloga ni navedla tožena stranka, še manj predložila dokaza, ki bi izpodbil ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da je bila ključavnica zamenjana med 19. 8. 2014 in vložitvijo tožbe. Stvari tožnikov so bile zložene na hodnik že v času, ko sta tožnika še lahko vstopala v hišo, saj ključavnica še ni bila zamenjana, in jih je tožnik torej lahko fotografiral. Dejstvo, da je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da je toženec stvari tožnikov dal iz prostorov, ki sta jih prej uporabljala, na hodnik že prej, kot pa sta trdila tožnika, ob pravilni uporabi materailnega prava na presojo ne vpliva. Posesti namreč s tem še nista izgubila, pač pa se je to zgodilo z zamenjavo ključavnice od vhodnih vrat hiše. Če je toženec ključavnico zamenjal po vložitvi tožbe, je bila tožba ob vložitvi preuranjena, kar pa ni relevantno, saj se sodi po stanju na dan zaključka glavne obravnave.

8. Sodišče prve stopnje je ugotovilo obdobje, v katerem je bila zamenjana ključavnica, v izpodbijanem sklepu je tudi ugotovitev, kdaj je bila vložena tožba. Tako je mogoče iz v sklepu ugotovljenih dejstev zaključiti, da tožeča stranka ni zamudila roka iz 32. člena SPZ za vložitev motenjske tožbe in so neutemeljeni očitki pritožbe, da preizkus sklepa v tem delu ni mogoč. Sicer pa je odločilno dejstvo za razsojo glede pravočasnosti tožbe, da ključavnica ni bila zamenjana pred 1. 8. 2014. Nihče pa niti zatrjuje ne, da je bila ključavnica zamenjana pred 1. 8. 2014. Tožba je tako vložena znotaraj 30-dnevnega roka iz 32. člena SPZ.

9. Iz ugotovitev izpodbijanega sklepa, da je toženec zamenjal ključavnico na vhodnih vratih hiše (pred tem pa spravil stvari tožnikov v škatle in prestavil njuno pohištvo oziroma gospodinjske stroje), jasno izhaja kdo je motil posest tožnikov ter s katerimi dejanji. Prav nikakršne podlage za zaključek, da sta tožnika po svoji volji zapustila svoj dotedanji dom, ni v zbranem procesnem gradivu. Izpovedbi obeh tožnikov, da sta se bila prisiljena izseliti glede na nastalo situacijo, ki jo je povzročil toženec, sta prepričljivi. Potrjujejo ju tudi ugotovitve policistov v uradnem zaznamku z dne 21. 8. 2014. Nenazadnje pa tudi iz samih navedb tožene stranke ter izpovedbe toženca in njegove partnerke izhaja, da ne želita, da tožnika še naprej uporabljata prostore v hiši kot doslej.

V pritožbi uveljavljani pritožbeni razlogi niso utemeljeni. Tudi uradni preizkus izpodbijanega sklepa v okviru razlogov iz drugega odstavka 350. člena ZPP upotševnih kršitev ni pokazal. Zato je višje sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo ter potrdilo izpodbijani sklep (353. člen ZPP).

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Toženec, ki s pritožbo ni uspel, mora skladno s prvim odstavkom 154. člena ZPP tožnikoma povrniti stroške pritožbenega postopka. Tožeča stranka je upravičena do povrnitve vseh stroškov, ki jih je priglasila na koncu odgovora na pritožbo. Priglašeni so namreč skladno z Zakonom o odvetniški tarifi.