Jedro

V skladu z načelom proste presoje dokazov (prvi odstavek 18. člena ZKP) sodišče samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost. Pri tem ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba. Predlagani dokazi morajo biti pravno relevantni, pri čemer je treba pravno relevantnost predlaganega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti. Sodišče torej sme zavrniti dokaze, za katere oceni, da niso pomembni za pravilno odločitev (drugi odstavek 329. člena ZKP), bodisi, da niso v relevantni zvezi z obravnavanim kaznivim dejanjem, bodisi, da ni verjetno, da bodo izključili ali potrdili obstoj pravno pomembnih dejstev. Do take situacije bo prišlo, če je zadeva jasna in je zato nadaljnje izvajanje dokazov odveč, če je dejstvo, ki naj bi se dokazovalo, že dokazano ali ni pomembno za zadevo, in če je dokazno sredstvo neprimerno ali nedosegljivo.

Izrek

I. Pritožbi zagovornika obdolženca V. N. in okrajne državne tožilke se zavrneta kot neutemeljeni in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženec je dolžan plačati kot strošek pritožbenega postopka na 225,00 EUR odmerjeno sodno takso.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje obdolženega V. N. spoznalo za krivega, ker je storil kaznivo dejanje grožnje po drugem v zvezi s prvim odstavkom 135. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1B) in mu po drugem odstavku istega zakonitega določila v zvezi s 47. členom KZ-1 izreklo sto dvajset dnevnih zneskov z določeno višino dnevnega zneska 15,00 EUR, kar znese 1.800,00 EUR. To kazen je obdolženec dolžan plačati v roku treh mesecev od pravnomočnosti sodbe. Če se denarna kazen ne bo dala prisilno izterjati, jo bo sodišče izvršilo tako, da bo za vsaka začeta dva dnevna zneska denarne kazni določilo en dan zapora, pri čemer zapor ne sme biti daljši od šestih mesecev. Po drugem odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) se oškodovanca A. M. s celotnim premoženjskopravnim zahtevkom napoti na pravdo. Na podlagi določbe prvega odstavka 95. člena ZKP je obdolženec dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP v višini 607,28 EUR in sodno takso v višini 280,00 EUR (po tarifni št. 7114), ter stroške ustnega podajanja izvedenskega mnenja dr. P. K., ki sodišču niso poznani in mu bodo odmerjeni naknadno s posebnim sklepom.

2. Proti taki sodbi sta se pritožila: - okrajna državna tožilka zaradi odločbe o kazenski sankciji. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženemu V. N. za kaznivo dejanje grožnje po drugem v zvezi s prvim odstavkom 135. člena KZ-1 izreče kazen dva meseca zapora in - zagovornik obdolženca iz vseh pritožbenih razlogov, s predlogom pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da se obdolženca oprosti obtožbe, oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožbi nista utemeljeni.

4. Bistveno kršitev določb kazenskega postopka uveljavlja pritožba obdolženčevega zagovornika iz drugega odstavka 371. člena ZKP, saj sodišču prve stopnje očita, da je obdolžencu s svojo odločitvijo, da se zavrne dokazni predlog obrambe za zaslišanje prič J. R. in D. A., kršilo pravico do obrambe. Zavrnitev dokaznega predloga pa je imela za posledico izdajo nepravilne in nezakonite sodbe.

Z navedenimi pritožbenimi izvajanji se ni moč strinjati. V skladu z načelom proste presoje dokazov (prvi odstavek 18. člena ZKP) sodišče samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost. Pri tem ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba. Predlagani dokazi morajo biti pravno relevantni, pri čemer je treba pravno relevantnost predlaganega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti. Sodišče torej sme zavrniti dokaze, za katere oceni, da niso pomembni za pravilno odločitev (drugi odstavek 329. člena ZKP), bodisi, da niso v relevantni zvezi z obravnavanim kaznivim dejanjem, bodisi, da ni verjetno, da bodo izključili ali potrdili obstoj pravno pomembnih dejstev. Do take situacije bo prišlo, če je zadeva jasna in je zato nadaljnje izvajanje dokazov odveč, če je dejstvo, ki naj bi se dokazovalo, že dokazano ali ni pomembno za zadevo, in če je dokazno sredstvo neprimerno ali nedosegljivo.

- Obdolženec je na glavni obravnavi dne 30. 5. 2016 (list. št. 54 in 58) in na glavni obravnavi 29. 6. 2016 (list. št. 91) predlagal zaslišanje prič J. R. in D. A., ki bi lahko povedali, da je oškodovanec očitno imel motiv za krivo pričanje oziroma o tem, ali gre za kakšne stare zamere. Priči bi tudi povedali, da so vsi bili večkrat skupaj in tudi pred mesecem dni, ter da niso bili v lokalu Mercator, kot navaja oškodovanec. Zaslišani priči bi lahko izpovedali, zakaj oškodovanec tako izpoveduje v tem kazenskem postopku.

- Sodišče prve stopnje je dokazni predlog zavrnilo in v sodbi navedlo (točka 4 obrazložitve), da to glede na vse ostale podatke kazenskega spisa ni potrebno, ker da je obdolženec povedal sam, da predlagani priči o dejanju, ki se mu očita, ne bi vedeli povedati ničesar. Ocenilo je torej, da njuno zaslišanje ne bi vplivalo na bistveno drugačne ugotovitve sodišča prve stopnje glede gotovosti, da je obdolženec očitano kaznivo dejanje storil. 5. Pritožba uveljavlja pritožbeni razlog kršitve kazenskega zakona, ne da bi se opredelila in navedla, v katerem vprašanju iz 372. člena ZKP, naj bi sodišče prve stopnje kazenski zakon kršilo. Iz obrazložitve tega pritožbenega razloga pa izhaja, da se pritožba ne strinja z dokazno oceno sodišča, da je oškodovanec zaradi morebitno izrečene grožnje, glede na njegovo ravnanje, bil ustrahovan ali vznemirjen, kot v izpodbijani sodbi zatrjuje sodišče prve stopnje. Izhaja tudi, da se pritožnik ne strinja z mnenjem izvedenca medicinske stroke o nastanku telesnih poškodb. Taka kršitev kot jo zatrjuje pritožba, pa ni mogoča. Kazenski zakon je namreč kršen le tedaj, ko sodišče na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje kazenski zakon napačno uporabi ali pa ga sploh ne uporabi. Kršitev na katere je dolžno paziti, pa pritožbeno sodišče ni ugotovilo.

6. Sodišče prve stopnje dejanskega stanja ni ugotovilo zmotno in tudi ne nepopolno. Vsa odločilna dejstva so bila na prvi stopnji pravilno in popolno ugotovljena, zbrano dokazno gradivo je bilo pravilno ocenjeno, sodišče prve stopnje pa je v svoji sodbi tudi sprejemljivo obrazložilo, zakaj šteje, da je obdolžencu očitano kaznivo dejanje dokazano. Pritožbeno sodišče zato v celoti sprejema in povzema dejanske in pravne zaključke prvostopne sodbe kot pravilne, v zvezi s pritožbenimi izvajanji obdolženčevega zagovornika pa še dodaja:

7. Bistvo pritožbenih navedb je v graji dokazne ocene, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje in s katero se pritožba ne strinja. Prepričati skuša, da obdolženec očitanega kaznivega dejanja ni storil in da je oškodovanec podal krivo ovadbo. Izjave zaslišanih prič T. P., V. K. in U. G. izpovedbe oškodovanca niso potrdile. Tudi oškodovančeva izpovedba ni zanesljiva, saj je izpovedal, da bi naj do dogodka prišlo med 12. in 13. uro, zaradi česar bi bilo potrebno oškodovančevo pričevanje bolj kritično oceniti. Sicer pa je oškodovanec tudi povedal, da se obdolženca ne boji, zato tudi ne gre za očitano kaznivo dejanje grožnje.

8. Z navedenimi pritožbenimi izvajanji ni mogoče soglašati. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi napadene sodbe navedlo tehtne in sprejemljive razloge o tem, zakaj ne verjame zagovoru obdolženca, ampak izpovedbam oškodovanca. Pritožbena izvajanja, ki v bistvu ne prinašajo ničesar novega, pa pravilnosti teh razlogov ne morejo ovreči. Obdolženčev zagovor je kot povsem nesprejemljiv z obširnimi, natančnimi in sprejemljivimi razlogi zavrnilo že sodišče prve stopnje. S temi razlogi se pritožbeno sodišče povsem strinja, se nanje sklicuje in jim v izogib ponavljanju nima kaj bistvenega dodati. Oškodovanec je ves čas postopka izpovedoval povsem enako. Opisal je, da je sedel za mizo na terasi lokala in telefoniral, ko je prišel obdolženec. Telefon mu je vzel iz rok, ga položil na mizo, nato pa ga vprašal, zakaj se je smejal, ko je R. klical njegovo ženo, nato pa ga brez razloga udaril z odprto dlanjo po licu, za tem pa še s pestjo v predel ust in še nekajkrat v predel reber. Nato pa mu je obdolženec še grozil, da mu bo vpričo policistov polomil roke in noge, saj se jih ne boji. Takšno njegovo izpovedbo sta potrdili priči V. K. in T. P., saj sta povedali, da je obdolženec bil pred oškodovančevo mizo, da sta se z oškodovancem kregala, bila sta bolj glasna, zaradi česar sta lokal tudi zapustili. Oškodovančeve poškodbe, predvsem pa še, na kakšen način so bile prizadejane, je potrdil izvedenec medicinske stroke. Nobenega dvoma tudi ni, da je obdolženec opisano kaznivo dejanje storil z grdim ravnanjem in z namenom, da bi oškodovanca vznemiril in ustrahoval. Res je oškodovanec v svoji izpovedbi povedal, da se obdolženca ne boji, vendar pa pritožba ne pove, da je oškodovanec tudi še povedal, da ima po obravnavanem dejanju neprijetne občutke, da kjerkoli je ni miren ter da verjame, da je obdolženec glede na svoje ravnanje in besede, ki mu jih je izrekel, sposoben dejanje tudi uresničiti. Da je obdolženec s svojim grdim ravnanjem uresničil vse zakonske znake kaznivega dejanja grožnje, pa izhaja še iz nadaljnje izpovedbe oškodovanca, da mu je potem, ko je šel na policijo, obdolženec po facebooku sporočil, da je dregnil v gnezdo in bo svoje še dobil. 9. Po obrazloženem se pokaže, da pritožbena izvajanja zagovornika ne morejo omajati pravilnosti na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja in je zato zagovornikova pritožba zoper prvostopni krivdni izrek neutemeljena.

10. Na pritožbo okrajne državne tožilke, in ker pritožba obdolženčevega zagovornika, ki pritožbenega razloga zaradi odločbe o kazenski sankciji ni obrazložil in ni oblikoval končnega predloga pritožbenemu sodišču, zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in kršitve kazenskega zakona, obsega tudi pritožbo zoper odločbo o kazenski sankciji (člen 386 ZKP), je pritožbeno sodišče napadeno sodbo preizkusilo tudi v tem delu. Pri tem je ugotovilo, da ni prav nobenih utemeljenih razlogov za izrek zaporne kazni obdolžencu, za kar si prizadeva pritožba okrajne državne tožilke, ko je mnenja, da bi sodišče prve stopnje moralo, glede na to, da je obdolženec tudi po prijavi kaznivega dejanja in med tem postopkom pritiskal na oškodovanca zaradi prijave dejanja in poteka tega postopka, in ko je na glavnih obravnavah izkazoval skupaj s svojimi prijatelji in partnerko očitno nespoštovanje in nesprejemanje avtoritete sodišča ter nespoštljiv odnos do tožilstva, obdolžencu izreči predlagano kazen zapora. Sodišče prve stopnje je po mnenju pritožbenega sodišča upoštevalo vse obteževalne in olajševalne okoliščine in obdolžencu utemeljeno izreklo primerno visoko denarno kazen, ki bo po prepričanju pritožbenega sodišča na obdolženca dovolj vzgojno vplivala, da kaznivih dejanj ne bo več ponavljal. Glede na to, da je torej sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in ustrezno ocenilo vse tiste okoliščine, ki vplivajo na odmero vrste in višine kazenske sankcije, pa tudi ni utemeljenih razlogov za spremembo te odločbe v korist obdolženca. Tako se pokaže, da je prvostopna sodba pravilna tudi v odločbi o kazenski sankciji.

11. Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče pri uradnem preizkusu napadene sodbe ni ugotovilo kršitev zakona, na katere je dolžno paziti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je o pritožbah okrajne državne tožilke in obdolženčevega zagovornika odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe (člen 391 ZKP).

12. Izrek o stroških pritožbenega postopka je posledica pritožbenega neuspeha ter temelji na določbi prvega odstavka 98. člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Sodna taksa v znesku 225,00 EUR je bila odmerjena v skladu s 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1) po tar. št. 7111 (znesek takse 150,00 EUR za postopek pred sodiščem prve stopnje), 7122 (zavrnitev pritožbe - količnik 1,5) Taksne tarife in premoženjskimi razmerami obdolženca.