Jedro

Sodišče prve stopnje je v napadenem sklepu pravilno in podrobno pojasnilo, zakaj besede "Kdaj prideš v B. te čakam?!", ki naj bi jih obdolženec navedenega dne izrekel pred sodiščem oškodovancu kot tožilcu, ne predstavljajo konkretizacije zakonskega znaka grožnje, torej kaznivega dejanja iz prvega odstavka 135. člena KZ-1 in tudi ne kakšnega drugega kaznivega dejanja. V napadenem sklepu je pravilno obrazloženo, da zgolj subjektivna okoliščina, da se je oškodovanec prestrašil ali počutil ogroženega, ne zadošča za izpolnitev zakonskih znakov tega kaznivega dejanja, in tudi, da morajo besede oziroma ravnanja obdolženca, ki naj bi pomenila izpolnitev zakonskega znaka resne grožnje, v objektivnem smislu dopuščati edino možno razlago, da je obdolženec z njimi res ogrozil življenje, telo, prostost ali premoženje določene osebe, kar pa iz navedenih besed ne izhaja.

Izrek

I.Pritožba pooblaščencev oškodovanca kot tožilca A. A. se kot neutemeljena zavrne.

II.Oškodovanec kot tožilec je dolžan plačati 100,00 EUR sodne takse kot strošek pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Okrajno sodišče v Mariboru je s sklepom I Kr 53227/2024 z dne 9. 9. 2024 na podlagi prvega odstavka 437. člena v zvezi s 1. točko prvega odstavka 277. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) zavrglo obtožni predlog pooblaščencev oškodovanca kot tožilca A. A. z dne 17. 7. 2024, vložen zoper obdolženega B. B., ki bi naj storil kaznivo dejanje grožnje po prvem odstavku 135. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), kot je opisano v izreku izpodbijanega sklepa. Po drugem odstavku 96. člena ZKP je odločilo, da je oškodovanec kot tožilec dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, ki do sedaj niso nastali, in potrebne izdatke obdolženca.

2.Zoper sklep so se pritožili pooblaščenci oškodovanca kot tožilca iz vseh pritožbenih razlogov, predvsem zaradi napačne uporabe materialnega prava, kot navajajo v uvodu pritožbe. Pritožbenemu sodišču predlagajo, da napadeni sklep odpravi in zoper obdolženega B. B. uvede kazenski postopek.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Navedbo, da uveljavlja vse pritožbene razloge, predvsem napačno uporabo materialnega prava, pritožba obrazloži z grajo zaključka sodišča prve stopnje, da besede "Kdaj prideš v B. te čakam?!" ne pomenijo konkretizacije abstraktnega zakonskega znaka resne grožnje z napadom na telo oškodovanca in da so povzete besede tako odprte, da ni mogoče zaključiti, da predstavljajo grožnjo in da so uperjene v telo oškodovanca ali njegovo življenje, prostost ali premoženje. Sodišču prve stopnje očita, da je ocenjevalo le izrečene besede same po sebi, ni pa ocenilo, ali te besede glede na dejansko stanje in vse relevantne okoliščine predstavljajo grožnjo po prvem odstavku 135. člena KZ-1, prav tako ni upoštevalo, da teče med oškodovancem kot tožilcem in obdolžencem več sodnih postopkov, da imata več odprtih sporov in da so bile besede izrečene pred sodno stavbo, ko sta se srečala takoj po naroku na sodišču. Pritožba poudarja, da je obdolženec novinar v B., ki javno izpostavlja in kritizira oškodovanca kot tožilca v medijih in po svetovnem spletu, da je znana oseba, ki se pozna z najvplivnejšimi ljudmi in z ljudmi v najvišjih krogih v državi ter da je iz njegovih izjav, ki jih je podal v več svojih člankih, spletnih in pogovornih objavah, jasno in nedvoumno razvidno, da oškodovanca kot tožilca blati, ga označuje za kriminalca in ga ima za zavržno osebo. Obdolženec je s svojo izjavo jasno nakazal, da bo oškodovanca kot tožilca čakal v B., glede na znane okoliščine in izjavo ter okoliščine, v katerih je bila podana, pa ni dvoma, da ni imel dobrih namenov, temveč je nakazal, da namerava postopati zoper njega, ko bo prišel v B. Oškodovanec kot tožilec se utemeljeno počuti ogroženo in prestrašeno, saj lahko obdolženec svojo grožnjo uresniči in ga ob prihodu v B.o napade ali drugače zlonamerno vpliva na njegovo telo, življenje, prostost ali premoženje, in čeprav svoje grožnje ni konkretiziral, to ni razlog za zaključek, da izrečene besede ne predstavljajo kaznivega dejanja, saj je z njimi dopustil možnosti, kako postopati zoper oškodovanca kot tožilca, ko bo prestopil mejo.

5.Pritožba nima prav. Sodišče prve stopnje je v napadenem sklepu pravilno in podrobno pojasnilo, zakaj besede "Kdaj prideš v B. te čakam?!", ki naj bi jih obdolženec navedenega dne izrekel pred sodiščem oškodovancu kot tožilcu, ne predstavljajo konkretizacije zakonskega znaka grožnje, torej kaznivega dejanja iz prvega odstavka 135. člena KZ-1 in tudi ne kakšnega drugega kaznivega dejanja. Neutemeljeno pritožba navaja, da bi moralo sodišče navedene besede ocenjevati glede na dejansko stanje in vse relevantne okoliščine ter mu očita, da tega ni storilo in da bi moralo zaključiti, da so bile besede uperjene zoper telo, življenje, prostost ali premoženje oškodovanca kot tožilca ter da obdolženec grožnje res ni konkretiziral, a da to ni razlog za oceno, da izrečene besede ne predstavljajo kaznivega dejanja. V napadenem sklepu je pravilno obrazloženo, da zgolj subjektivna okoliščina, da se je oškodovanec prestrašil ali počutil ogroženega, ne zadošča za izpolnitev zakonskih znakov tega kaznivega dejanja, in tudi, da morajo besede oziroma ravnanja obdolženca, ki naj bi pomenila izpolnitev zakonskega znaka resne grožnje, v objektivnem smislu dopuščati edino možno razlago, da je obdolženec z njimi res ogrozil življenje, telo, prostost ali premoženje določene osebe, kar pa iz navedenih besed ne izhaja. Navedeni so tudi viri, ki omogočajo primerjavo zaključkov sodišče prve stopnje, iz njih pa je razvidna pravna teorija in sodna praksa, ki njihovo pravilnost potrjujejo. Med njimi je v sodbi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 27618/2021 z dne 20. 4. 2023 pojasnjeno tudi, da z ugotavljanjem dejstev v okviru dokazne ocene ni mogoče odpraviti pomanjkljivosti v izreku sodbe. Pritožbena navedba, da bi se smelo pomanjkanje konkretizacije zakonskih znakov kaznivega dejanja v obtožbi napolniti z ugotavljanjem dejstev v dokazni oceni, je zato zmotna.

6.Po obrazloženem, ker je sklep sodišča prve stopnje pravilen in zakonit, pritožba pa neutemeljena, je pritožbeno sodišče odločilo tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa (tretji odstavek 402. člena ZKP).

7.Odločba o plačilu sodne takse je posledica neuspešne pritožbe, sodna taksa pa je bila odmerjena po tarifni številki 7409 Taksne tarife Zakona o sodnih taksah (drugi odstavek 96. člena v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP).

Zveza:

Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 135, 135/1 Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 277, 277/1, 277/1-1, 437, 437/1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.