Jedro

Teza o priznanju dejanskih navedb tožeče stranke je dopustna samo pod pogojem, da ni razumnih razlogov, ki bi vzbujali dvom v resničnost tožnikovih navedb. Če je sam tožnik v dokaz svojih navedb ponudil dokaze, s katerimi navedb očitno ni moč dokazati, je nedopustno pripisovati tožencu voljo, da s svojo pasivnostjo priznava resničnost dejanskih navedb v tožbi. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je navedba tožeče stranke, da je bil eden od povzročiteljev škode V. K. v neposrednem nasprotju z listino, ki jo je priložila tožbi, to je predlogom za izrek vzgojnega ukrepa z dne 19.11.1999, opr. št. Ktm 118/98-5-VN/MŽ, iz katerega izhaja, da sta 8.12.1997 v osebni avtomobil tožeče stranke vlomila prvi toženec B. F. in tretji toženec D. O., zoper katerega je tožeča stranka tožbo umaknila.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana zamudna sodba se razveljavi glede V. K. in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano zamudno sodbo razsodilo, da morata toženi stranki B. F. in V. K. tožeči stranki A. M. solidarno plačati 88.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8.12.1997 do plačila in mu povrniti 44.028,00 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28.1.2005 do plačila.

Proti sodbi se je brez formalne opredelitve pritožbenih razlogov pritožil tretji toženec V. K., ki smiselno predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo v razmerju do njega razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Škode ne namerava poravnati, ker zanjo ni kriv. Sodišče prve stopnje ga je zamešalo z D. O..

Pritožba je utemeljena.

Če tožena stranka v roku 30 dni ne odgovori na tožbo, izda sodišče sodbo, s katero ugodi tožbenemu zahtevku, če so izpolnjeni naslednji pogoji:

1. da je toženi stranki pravilno vročena tožba v odgovor;

2. da ne gre za zahevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati;

3. da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi;

4. da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik, ali z dejstvi, ki so splošno znana.

Zamudna sodba temelji na fikciji, da je stranka, ki se o trdtivah nasprotne stranke ni izjavila, take trditve priznala. Teza o priznanju dejanskih navedb tožeče stranke je dopustna samo pod pogojem, da ni razumnih razlogov, ki bi vzbujali dvom v resničnost tožnikovih navedb. Če je sam tožnik v dokaz svojih navedb ponudil dokaze, s katerimi navedb očitno ni moč dokazati, je nedopustno pripisovati tožencu voljo, da s svojo pasivnostjo priznava resničnost dejanskih navedb v tožbi. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je navedba tožeče stranke, da je bil eden od povzročiteljev škode V. K. v neposrednem nasprotju z listino, ki jo je priložila tožbi (priloga A3), to je predlogom za izrek vzgojnega ukrepa z dne 19.11.1999, opr.

št. Ktm 118/98-5-VN/MŽ, iz katerega izhaja, da sta 8.12.1997 v osebni avtomobil tožeče stranke vlomila prvi toženec B. F. in tretji toženec D. O., zoper katerega je tožeča stranka tožbo umaknila. Ker ni izpolnjena posebna predpostavka za izdajo zamudne sodbe iz 4. točke

1. odstavka 318. člena ZPP, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo glede V. K. in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (1. odstavek 354. člena ZPP).

V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje po kontradiktornem postopku odločiti o utemeljenosti tožbenega zahtevka zoper tretjega toženca V. K..