Jedro

Res je sodišče prve stopnje nesorazmerno dolgo (več kot leto dni) odločalo o toženčevem ugovoru. Takšno ravnanje sicer nasprotuje v prvem odstavku 11. člena ZIZ določenemu načelu hitrosti postopka, vendar v obravnavanem primeru ni vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa. Ne gre torej za takšno postopkovno kršitev, ki bi terjala ponovno odločanje o toženčevem ugovoru, za varstvo svoje pravice do sojenja v razumnem roku pa ima toženec na voljo druga pravna sredstva.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je delno ugodilo toženčevemu ugovoru zoper začasno odredbo z dne 19. 10. 2011 in jo razveljavilo v delu, ki tožencu nalaga odstranitev količkov, jeklenice in kamenja s spornega dvorišča ter predlog za začasno odredbo v tem obsegu zavrnilo. Izdano začasno odredbo pa je ohranilo v veljavi v preostalem delu, ki tožencu nalaga, da mora prenehati parkirati svoje vozilo na tak način, da tožnikom otežuje dovoz do njihove stanovanjske stavbe ter tovornim in dostavnim vozilom oziroma traktorjem s prikolico dostop do stavbe in njihovo obračanje na dvorišču ter še, da se mora tudi v bodoče pod pretnjo denarne kazni vzdržati protipravnih posegov v služnostno pravico tožnikov.

2.Zoper navedeni sklep se je brez opredeljene navedbe zakonskih pritožbenih razlogov pritožil toženec, ki predlaga, naj pritožbeno sodišče upošteva njegov ugovor in sklep v celoti razveljavi. Sodišču prve stopnje očita, da je namerno prezrlo njegove navedbe in dokaze o tem, da služnostna pravica tožnikov ni ovirana ali motena. Tožniki ne potrebujejo nobenega varstva, nasprotno pa tožencu zaradi začasne odredbe nastaja škoda. Sodišče je z izpodbijanim sklepom grobo poseglo v toženčevo delo na kmetiji in v njegovo lastninsko pravico. O ugovoru je odločalo nerazumljivo dolgo, saj je moral toženec na sklep o ugovoru čakati od 9. 11. 2011 do 9. 4. 2013. 3.Odgovora na pritožbo ni bilo.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Trditveno in dokazno gradivo, s katerim je sodišče prve stopnje razpolagalo ob izdaji izpodbijanega sklepa, tudi po presoji pritožbenega sodišča omogoča sklepanje o tem, da tožniki verjetno utemeljeno terjajo sodno varstvo svoje služnostne pravice. Toženec bo v nadaljnjem postopku še imel možnost dokazati nasprotno, medtem ko za izdajo začasne odredbe po 272. členu Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) zadošča že verjetnost terjatve. Če kdo služnostnega upravičenca neutemeljeno moti pri izvrševanju služnosti, lahko ta s tožbo na podlagi 212. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ) zahteva, da takšno motenje preneha. Sodišče prve stopnje se je v izpodbijanem sklepu izčrpno opredelilo do ugovornih razlogov, s katerimi je toženec poskušal prepričati sodišče, da ne posega v pogodbeno dogovorjeno služnost tožnikov. Te razloge je obrazloženo in prepričljivo zavrnilo. Toženec zato s posplošenim pritožbenim očitkom, da je sodišče prezrlo njegove ugovorne navedbe, ne more uspeti. Prav tako ne zadošča njegovo sklicevanje na ugovor zoper začasno odredbo. Pritožba je namreč samostojno pravno sredstvo, zato bi moral toženec v pritožbi (znova) konkretizirati razloge, zaradi katerih nasprotuje odločitvi sodišča prve stopnje.

6.Toženec ne oporeka ugotovitvi izpodbijanega sklepa, da je izdana začasna odredba potrebna zaradi preprečitve nastanka težko nadomestljive škode, ki bi jo sicer utrpeli tožniki. Domnevne škode, ki jo začasna odredba povzroča njemu, pa toženec v pritožbi ni zadovoljivo pojasnil, ne po vrsti in ne po višini, predvsem pa je ni z ničimer izkazal. Navsezadnje odrejena prepoved parkiranja toženčevega vozila na spornem dvorišču na način, ki onemogoča ali otežuje dovoz do stanovanjske hiše tožnikov, pač ne more bistveno ovirati toženčevega kmetovanja. Na omejitev svoje lastninske pravice pa je toženec sam pristal z ustanovitvijo sporne služnosti.

7.Res pa je sodišče prve stopnje nesorazmerno dolgo (več kot leto dni) odločalo o toženčevem ugovoru. Takšno ravnanje sicer nasprotuje v prvem odstavku 11. člena ZIZ določenemu načelu hitrosti postopka, vendar v obravnavanem primeru ni vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa. Ne gre torej za takšno postopkovno kršitev, ki bi terjala ponovno odločanje o toženčevem ugovoru, za varstvo svoje pravice do sojenja v razumnem roku pa ima toženec na voljo druga pravna sredstva.

8.Pritožbeni razlogi po navedenem niso podani. Tudi uradoma upoštevnih procesnih ali materialnih kršitev v postopku na prvi stopnji ni bilo. Sodišče druge stopnje je zato toženčevo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 2. točke 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ potrdilo sklep sodišča prve stopnje.