Jedro

Odločba pritožničine pravne prednice, s katero je slednja prenesla pravico uporabe (tudi) na spornem poslovnem prostoru v družbeni lastnini v sredstva pravne prednice nasprotne udeleženke, je bila izdana dne 6.9.1988 in je postala pravnomočna dne 13.10.1988. Izdana je bila na podlagi določbe prvega odstavka 37. člena Zakona o poslovnih stavbah in poslovnih prostorih - ZPSPP/74 (Ur. l. SRS, št. 18/74), ki je veljala do dne 15.10.1988, ko je stopil v veljavo Zakon o spremembah zakona o poslovnih stavbah in poslovnih prostorih (Ur.

l. SRS, št. 34/88), s katerim je bila črtana (glej 7. člen). Ker je bila odločba o prenosu pravice uporabe izdana na podlagi tedaj veljavne (pa čeprav prehodne) določbe 37. člena ZPSPP/74, ki je določala pravico do odškodnine in glede nje napotovala na Zakon o razpolaganju z nezazidanim stavbnim zemljiščem (Ur. l. SRS, št. 27/72), jo je treba v tem postopku, v katerem se določa odškodnina, uporabiti tako kot glasi, skupaj s predpisi na katere je odkazovala.

Namen odškodnine je v tem, da prenosnik pravice uporabe dobi na nepremičnini v družbeni lastnini povrnjena tolikšna sredstava, kolikor jih je v stvar vložil oziroma je sam zanjo plačal, ne pa v tem, da dobi odškodnino v višini, ki ustreza prometni vrednosti stvari.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v zvezi s popravnim sklepom delno spremeni tako, da se obstoječemu besedilu v

2. točki izreka in glede druge predlagateljice v 5. točki izreka doda besedilo: " v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne

23.4.2002 dalje do plačila." V ostalem se pritožba zavrne in v nespremenjenem delu potrdi izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje.

Zahteva druge predlagateljice za povrnitev stroškov pritožbenega postopka se zavrne.

Obrazložitev

S sklepom z dne 23.4.2002 je sodišče prve stopnje določilo odškodnino za poslovni lokal "Prodajalna G.", K. c. 18, C. v znesku 9.453.206,94 SIT (1. točka izreka), nasprotni udeleženki naložilo plačilo te odškodnine v roku 15 dni (2. točka izreka), odločilo, da se odškodnina za poslovni lokal "Prodajalna P.", D. trg 3, P., ne določi (3. točka izreka), odločilo, da skupne stroške postopka v višini

355.850,40 SIT trpi nasprotna udeleženka (4. točka izreka) in nasprotni udeleženki naložilo povrnitev stroškov predlagateljic v znesku 145.650,40 SIT, tretji predlagateljici pa še znesek 210.200,00 SIT, vse v roku 15 dni (5. točka izreka). S popravnim sklepom z dne

9.8.2002 je izrek v 5. točki popravilo tako, da je v drugi vrsti besedo "tretji" nadomestilo z besedo "drugi".

Proti navedenemu sklepu je druga predlagateljica vložila pravočasno pritožbo. Glede na vsebino pritožbe izpodbija 1., 2. in 5. točko izreka sklepa sodišča prve stopnje. Uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava (3. točka prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP, Ur. l. RS, št. 36/04 - UPB2, v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku - ZNP, Ur. l. SRS, št. 30/86 z nadaljnjimi spremembami) in predlaga takšno spremembo izpodbijanega dela sklepa, da se ji prizna odškodnina v višini ugotovljene prometne vrednosti, to je v znesku 27.214.895,10 SIT, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 23.4.2002 dalje. Meni, da ni podlage za uporabo 5. člena Zakona o razpolaganju z nezazidanim stavbnim zemljiščem in se sklicuje na argumente, ki jih je podala v postopku pred sodiščem prve stopnje ter hkrati očita, da se sodišče prve stopnje do teh argumentov ni opredelilo. Predlaga, da se izpodbijani sklep v 2. in 5. točki izreka dopolni tako, da ji je nasprotna udeleženka dolžna v primeru zamude plačati tudi zakonske zamudne obresti od dne izdaje sklepa sodišča prve stopnje dalje do plačila.

V skladu z določbo tretjega odstavka 31. člena ZNP je bila pritožba vročena ostalim udeleženkam postopka, vendar nanjo nobena ni odgovorila.

Pritožba je delno utemeljena.

Očitek, ki ga je pritožnica izražala v postopoku pred sodiščem prve stopnje, da gre za pravno praznino, ker je bila določba 37. člena Zakona o poslovnih stavbah in poslovnih prostorih kasneje razveljavljena, zaradi česar bi jo bilo treba zapolniti z analogno uporabo določb o razlastitvi, in še to tistih, ki so veljale po Zakonu o stavbnih zemljiščih (Ur. l RS, št. 44/97), ne pa tistih, ki so veljale v času prenosa pravice uporabe (Zakon o razlastitvi in prisilnem prenosu nepremičnin v družbeni lastnini, Ur. l. SRS, št. 5/80, 30/87), oziroma z analogno uporabo pravil Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR (Ur. l. SFRJ, št. 29/78 z nadaljnimi spremembami), je neutemeljen. Odločba pritožničine pravne prednice Občine Kranj, opr. št. 36-48/87-12, s katero je slednja prenesla pravico uporabe (tudi) na spornem poslovnem prostoru v družbeni lastnini v sredstva pravne prednice nasprotne udeleženke, je bila izdana 6.9.1988 in je postala pravnomočna 13.10.1988 (priloga št. 23). Izdana je bila na podlagi določbe prvega odstavka 37. člena Zakona o poslovnih stavbah in poslovnih prostorih - ZPSPP/74 (Ur. l. SRS, št. 18/74), ki je veljala do dne 15.10.1988, ko je stopil v veljavo Zakon o spremembah zakona o poslovnih stavbah in poslovnih prostorih (Ur. l. SRS, št. 34/88), s katerim je bila črtana (glej 7. člen). Ker je bila odločba o prenosu pravice uporabe izdana na podlagi tedaj veljavne (pa čeprav prehodne) določbe 37. člena ZPSPP/74, ki je določala pravico do odškodnine in glede nje napotovala na Zakon o razpolaganju z nezazidanim stavbnim zemljiščem (Ur. l. SRS, št. 27/72), jo je treba v tem postopku, v katerem se določa odškodnina, uporabiti tako, kot se glasi, skupaj s predpisi, na katere je odkazovala. Prenosa pravice uporabe po 37. členu ZPSPP/74 ni mogoče enačiti z razlastitvijo, ki jo je urejal v času spornega prenosa pravice uporabe Zakon o razlastitvi in o prisilnem prenosu nepremičnin v družbeni lastnini (Ur. l. SRS, št. 5/80, 30/87), kasneje pa Zakon o stavbnih zemljiščih (Ur. l. RS, št. 44/97; v času odločanja pritožbenega sodišča Zakon o urejanju prostora - ZUREP - 1 (Ur.l. RS, št. 110/02). Oba omenjena predpisa sta za razlastitev določala posebne pogoje (zlasti obstoj splošnega interesa) in poseben postopek, ki se razlikuje od tistega po 37. členu ZPSPP/74. Razlastitev se je nanašala na nepremičnine v zasebni lasti, na tiste v družbeni lastnini pa prisilen prenos, ki se je tudi razlikoval od prenosa po 37. členu ZPSPP/74. Nenazadnje je bila odškodnina za prenos pravice uporabe omejena s tisto za razlastitev in prisilni prenos (drugi odstavek 5. člena Zakona o razpolaganju z nezazidanim stavbnim zemljiščem). Prav tako ne gre za klasični civilni delikt ali pogodbeno razmerje, zaradi česar je sklicevanje na Zakon o obligacijskih razmerjih - ZOR (Ur.l. SFRJ, št. 29/78 z nadaljnjimi spremembami), ki je tako ali tako v razmerju do ZPSPP/74 splošnejši predpis (lex specialis derogat lex generalis), neutemeljeno.

Določba četrtega odstavka 37. člena ZPSPP/74 je za prenos pravice uporabe po prvem odstavku 37. člena istega zakona napotovala na smiselno uporabo določb 5. do 10. člena Zakona o razpolaganju z nezazdidanim stavbnim zemljiščem (Ur. l. SRS, št. 27/72). Slednji je način odmere odškodnine za prenos pravice uporabe in za neamortizirane naložbe (teh v obravnavanem primeru ni bilo) urejal v

5. členu, po katerem se odškodnina določi v nominalni vrednosti, ki jo je imetnik pravice uporabe plačal po pogodbi ali drugem pravnem naslovu (v obravnavanem primeru odločba o plačilu odškodnine pravnim naslednikon razlaščenca A.T.), s tem, da se ta valorizira po stanju na dan uveljavitve tega zakona, pri čemer valorizirana odškodnina ne sme biti višja od odškodnine, kot jo je določel Zakon o razlastitvi in prisilnem prenosu pravice uporabe. Namen zakonske določbe je torej v tem, da prenosnik pravice uporabe dobi na nepremičnini v družbeni lastnini povrnjena tolikšna sredstva, kolikor jih je v stvar vložil oziroma je sam zanjo plačal, ne pa v tem, da dobi odškodnino v višini, ki ustreza prometni vrednosti stvari. Nemalokrat namreč prenosnik pravice uporabe za pridobitev te pravice ni plačal ničesar in v stvar sploh ni investiral. Pritožničin predlog, da se ji določi odškodnina v znesku 27.214.895,10 SIT, ki po izračunu izvedenca P. O. (red. št. 42 spisa) predstavlja prometno vrednost spornih prostorov po stanju v letu 1989 in vrednosti na dan cenitve (leto 2002), je iz pojasnjenih razlogov neutemeljen. Na tem mestu ni odveč primerjava z odškodnino v primerih prisilnega prenosa nepremičnin v družbeni lastnini po Zakonu o razlastitvi in prisilnem prenosu nepremičnin v družbeni lastnini (Ur. l. SRS, št. 5/80). Tudi omenjeni zakon je v drugem odstavku 46. člena odškodnino za odvzet poslovni prostor, ki ga družbena pravna oseba ni uporabljala za izvajanje svoje dejavnosti (enako obravnavani primer), omejeval na višino vloženih neamortiziranih sredstev in dela, ne pa na prometno vrednost poslovnega prostora. Utemeljen pa je po oceni pritožbenega sodišča odstop od prisoje odškodnine v nominalni vrednosti, ki jo je plačala pravna prednica pritožnice (dne 31.5.1984 v znesku 3.156.248,00 din, dne 29.6.1984 v znesku 1.692.666,60 din, dne 30.10.1985 v znesku

121.401,00 din), valorizirani po stanju na dan uveljavitve Zakona o razpolaganju z nezazidanim stavbnim zemljiščem (31.6.1972), oziroma ob pravilni smiselni uporabi 5. člena tega zakona, valorizirani na dan prenosa pravice uporabe (pravica uporabe na nezazidanem stavbnem zemljišču, za katero je bila določena odškodnina v 5. členu Zakona o razpolaganju z nezazidanim stavbnim zemljiščem je bila namreč po tretjem členu istega zakona ex lege prenešena z dnem uveljavitve tega zakona). Vztrajanje pri plačilu odškodnine v nominalnem znesku, valoriziranem po stanju na dan prenosa pravice uporabe, bi namreč pomenilo zanikanje pravice do povračila škode, saj je od nastanka škode pa do določitve odškodnine preteklo več kot 15 let, v katerih so bila prisotna intenzivna inflacijska gibanja.

Ker je pritožnica v vlogi z dne 26.3.2002 (red. št. 52 spisa) zahtevala izplačilo odškodnine in povračilo stroškov, za primer zamude, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki ji v skladu z določbo prvega odstavka 378. člena Obligacijskega zakonika - OZ (r. l. RS, št. 83/01) v takšnem primeru pripadajo, je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo, in spremenilo 2. in 5. točko izreka tako, je nasprotna udeleženka pritožnici dolžna plačati prisojene stroške in odškodnino, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne izdaje sklepa sodišča prve stopnje dalje do plačila (3. točka 365. člena ZPP v zvezi z 37. členom ZNP). V ostalem je, ker so pritožbeni očitki neutemeljeni in ni po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev (drugi odstavek 350. člena ZPP), pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP). Ker je pritožnica s pritožbo uspela le glede stranske terjatve, ne pa glede glavne stvari, je pritožbeno sodišče njeno zahtevo za povrnitev stroškov pritožbenega postopka zavrnilo (prvi in drugi odstavek 165. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP in 37. členom ZNP).