Jedro

In zgolj za hrambo strelnega orožja in streliva, katerega promet je posameznikom dovoljen (torej orožja in streliva, ki posameznikom niso prepovedani), če je zanj izdana orožna listina oziroma dovoljenje za nošenje je v prvem odstavku 307. člena KZ-1 predvideno izvzetje kazenske odgovornosti in gre lahko za prekršek. To pa ne velja za drugo, torej prepovedano orožje in strelivo. Besedilo namreč v tem delu glasi: "....kdor tako orožje, strelivo ali eksploziv, razen strelnega orožja ali streliva, za katero se lahko izda orožna listina, protipravno pridobi ali hrani,....". Glede na tako dikcijo opisa kaznivega dejanja in predhodno, v istem odstavku navedeno delitev orožja med strelno in vojaško orožje (in torej poudarjeno razliko med njima) ter nenazadnje samo dovoljenost posamezne vrste orožja je jasno, da ni podano kaznivo dejanje le v primeru, ko gre za hrambo strelnega orožja ali streliva, ki je v skladu z ZOro-1 dovoljeno in za katerega mora posameznik za zakonitost njegove posesti oziroma hrambe le pridobiti orožno listino (za pridobitev katere je potrebno izpolnjevanje splošnih pogojev iz 14. člena ZOro-1). Takšno razlikovanje tudi sledi stopnji nevarnosti posameznih vrst orožja.

Izrek

I.Pritožbi zagovornice obdolženega A. A. in višje državne tožilke se zavrneta kot neutemeljeni in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Obdolženi je dolžan plačati sodno takso v znesku 240,00 EUR.

Obrazložitev

1.Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče na Ptuju (prvostopenjsko sodišče) spoznalo obdolženega A. A. za krivega storitve kaznivega dejanja nedovoljene proizvodnje in prometa orožja ali eksploziva po prvem odstavku 307. člena Kazenskega zakonika (KZ-1). Po prvem in drugem odstavku 57. člena KZ-1 ter po prvem odstavku 58. člena KZ-1 mu izreklo pogojno obsodbo, v okviru katere mu je določilo kazen osem mesecev zapora, za katero je navedlo, da ne bo izrečena, če obdolženi v preizkusni dobi treh let ne bo storil novega kaznivega dejanja, sicer se lahko pogojna obsodba prekliče in z njo določena kazen izreče. Na podlagi prvega odstavka 73. člena KZ-1 je obdolžencu izreklo varnostni ukrep odvzema predmetov ter mu v okviru tega ukrepa odvzelo zaseženi vojaški puški proizvajalca Zastava Kragujevac M76 s serijsko št. 10653 z vstavljenim nabojnikom in vojaško puško proizvajalca Zastava Kragujevac M76 s serijsko št. 42243 z vstavljenim nabojnikom. Po prvem odstavku 95. člena je obdolžencu še naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, o višini katerih je navedlo, da bo odločeno s posebnim sklepom in sodno takso, za višino katere je navedlo, da bo odmerjena po pravnomočnosti sodbe.

2.Zoper pravkar povzeto sodbo sta pritožbo vložila:

-zagovornica obdolženega zaradi kršitve kazenskega zakona po 1. točki prvega odstavka 372. člena ZKP in zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, v posledici katerih predlaga spremembo izpodbijane sodbe v smeri oprostitve obdolženca obtožbe na podlagi prvega odstavka 358. člena ZKP (ker dejanje po zakonu ni kaznivo dejanje);

-višja državna tožilka iz Okrožnega državnega tožilstva na Ptuju zaradi odločbe o kazenski sankciji po 4. točki prvega odstavka 370. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 374. členom ZKP, pri čemer predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da se obdolžencu izrečen kazen osem mesecev zapora.

3.Na pritožbo zagovornice obdolženega je odgovorila višja državna tožilka ter izpostavila vrsto orožja, ki ga je hranil obdolženi. Pri vojaškem orožju namreč izjema iz prvega odstavka 307. člena KZ-1, ki jo omenja zagovornica obdolženega ne velja. Predlagala je zavrnitev pritožbe kot neutemeljene.

4.Na pritožbo višje državne tožilke je odgovorila zagovornica obdolženega ter predlagala spremembo sodbe v smeri oprostitve pritožbe na podlagi prvega odstavka 358. člena ZKP iz razlogov, ki jih je že predhodno navedla v svoji pritožbi.

5.Pritožbi nista utemeljeni.

6.Zagovornica obdolženega kršitev kazenskega zakona uveljavlja z zatrjevanjem, da obdolžencu očitano ravnanje predstavlja prekršek po 4. točki prvega odstavka 81. člena v zvezi z 10. členom Zakonu o orožju (ZOro-1) in ne kaznivega dejanja po prvem odstavku 307. člena KZ-1. Kaznivo dejanje po prvem odstavku 307. člena KZ-1 v izvršitveni obliki "protipravne hrambe strelnega orožja" namreč vsebuje izrecno zakonsko izjemo; kaznivost je izključena pri hrambi strelnega orožja ali streliva, za katero se lahko izda orožna listina in v takem primeru ne gre več za kaznivo dejanje, temveč za prekršek. V okviru orožne listine je namreč mogoče dobiti tudi dovoljenje za zbiranje orožja. Ker sodba o obstoju omenjene zakonske izjeme oziroma možnosti izdaje orožne listine nima razlogov, pritožnica uveljavlja tudi procesno kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Ob tem se sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije U-I-88/07 z dne 8. 1. 2009 in posledično spremembo KZ-1 z novelo KZ-1B, na 77. člen Zakona o obrambi (ZObr-1) in Odredbo o orožju kategorije A, ki ga je dovoljeno zbirati. Nima prav. Podana ni nobena od omenjenih kršitev.

7.Določilo prvega odstavka 307. člena KZ-1 se nanaša na več vrst orožja in eksploziva. Nanaša se na strelno, kemično, biološko in jedrsko orožje, strelivo, eksploziv in na vojaško orožje ter opremo. Ob tem se nanaša tudi na več vrst ravnanja z njimi; sestavo, izdelavo, ponudbo, prodajo, menjavo, dostavo, uvoz, izvoz, vnos v državo, iznos iz države ter na njihovo hrambo. Kaj predstavlja posamezna vrsta orožja izhaja iz blanketnih norm, konkretno iz Zakon o orožju (ZOro-1) in Zakona o obrambi (ZObr), saj KZ-1 pojmov npr. strelnega in vojaškega orožja ne definira. Vojaško orožje je opredeljeno v ZObr, drugo strelno orožje pa v ZOro -1 (in Pravilniku za izvajanje Zakona o orožju), ki obenem vsa orožja in opremo v 3. členu tudi razvršča v različne kategorije orožja. Vojaško orožje pri tem uvršča v kategorijo A6, ostalo strelno orožje (med katerimi pa ni vrste orožja "zbirateljsko orožje" saj te vrste orožja ZOro niti ne omenja), je razvrščeno v kategorije A, B in C. Vojaško orožje pri tem po prvi alineji drugega odstavka 3. člena ZOro-1, razvršča med prepovedano orožje, katerega po prvem odstavku 4. člena ZOro-1 promet, nabava in posest posameznikom, pravnim osebam in podjetnikom niso dovoljeni, če zakon ne določa drugače. Vojaško orožje se v skladu z določbo 55. in 77. člena Zakona o obrambi (ZObr) lahko da v hrambo le vojaškim osebam, vojaško orožje in opremo pa lahko prodaja, uvaža in izvaža ter opravlja posle posredovanja le gospodarska družba, zavod ali druga organizacija, ki pridobi dovoljenje ministrstva. Posameznik, ki ni vojaška oseba, vojaškega orožja glede na omenjana zakonska določila ne sme posedovati oziroma hraniti ipd. Drugače je z drugim strelnim orožjem iz kategorije B in C (razen orožja z 6. točke kategorije C), ki ga ZOro-1 uvršča v dovoljeno orožje, za katerega je potrebno (le) predhodno dovoljenje (orožna listina)

8.In zgolj za hrambo strelnega orožja in streliva, katerega promet je posameznikom dovoljen (torej orožja in streliva, ki posameznikom niso prepovedani), če je zanj izdana orožna listina oziroma dovoljenje za nošenje je v prvem odstavku 307. člena KZ-1 predvideno izvzetje kazenske odgovornosti in gre lahko za prekršek. To pa ne velja za drugo, torej prepovedano orožje in strelivo. Besedilo namreč v tem delu glasi: "....kdor tako orožje, strelivo ali eksploziv, razen strelnega orožja ali streliva, za katero se lahko izda orožna listina, protipravno pridobi ali hrani,....". Glede na tako dikcijo opisa kaznivega dejanja in predhodno, v istem odstavku navedeno delitev orožja med strelno in vojaško orožje (in torej poudarjeno razliko med njima) ter nenazadnje samo dovoljenost posamezne vrste orožja je jasno, da ni podano kaznivo dejanje le v primeru, ko gre za hrambo strelnega orožja ali streliva, ki je v skladu z ZOro-1 dovoljeno in za katerega mora posameznik za zakonitost njegove posesti oziroma hrambe le pridobiti orožno listino (za pridobitev katere je potrebno izpolnjevanje splošnih pogojev iz 14. člena ZOro-1). Takšno razlikovanje tudi sledi stopnji nevarnosti posameznih vrst orožja.

9.V konkretni zadevi je obdolženi po pravilnih prvostopenjskih ugotovitvah, ki temeljijo na izvedenskem mnenju sodnega izvedenca s področja forenzično - kriminalistične tehnične preiskave, podpodročja preiskave orožja, B. B. , ki pritožbeno niti ni grajano, hranil vojaško (strelno) orožje in sicer vojaško ostrostrelno, dolgocevno orožje znamke in tipa Zastava Kragujevac M76 s serijsko št. 10653 z vstavljenim praznim nabojnikom in vojaško ostrostrelno, dolgocevno orožje znamke in tipa Zastava Kragujevac M76 s serijsko št. 42243 z vstavljenim praznim nabojnikom. Oba kosa orožja po 6. točki 3. člena tedaj (in tudi sedaj) veljavnega Zakona o orožju (ZOro-1) spadata v kategorijo A6, torej med vojaško orožje. Torej spadata med prepovedano orožje, za katero prvi odstavek 307. člena KZ-1 ne predvideva izjeme, ki jo zatrjuje zagovornica obdolženega. Ker je bilo ugotovljeno, da je obdolženi hranil vojaško orožje, za katerega ne more veljati izjema iz prvega odstavka 307. člena KZ-1, sodišče prve stopnje tudi ni bilo več dolžno pojasnjevati ali bi se zanj lahko izdala orožna listina. Tako mu ni očitati pomanjkanja razlogov o odločilnih dejstvih (kršitve po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP), niti zmotne uporabe materialnega prava.

10.Zagovornica nadalje v pritožbi navaja, da obravnavane puške niso vojaško orožje temveč zbirateljsko orožje, ti opredelitvi se namreč po njeni trditvi izključujeta. V Odredbi o seznamu orožja kategorije A, ki ga je dovoljeno zbirati je namreč posebej navedena puška Zastava M76.

11.Ko izhaja iz izvedenskega mnenja sodnega izvedenca B. B. (in tudi z njim skladnim poročilom o pregledu obeh zaseženih orožij z dne 18. 6. 2019 in izpovedbo C. C. ) je obravnavano orožje vojaško orožje v kar glede na to, da je bilo v redni uporabi JNA in TO ni dvomiti. Odredba o seznamu orožja kategorije A, ki ga je dovoljeno zbirati (že naslov odredbe pove, da orožje s tem ne izgubi kategorije A, ki opredjuje nedovoljenost orožja, temveč določa le, da ga je zbirateljem kljub temu dovoljeno zbirati) in je izdana na podlagi petega odstavka 28. člena ZOro -1 (in torej ne spreminja ZObr in na njegovi podlagi sprejete Uredbe oziroma ne posega v opredelitev vojaškega orožja temveč le določa katero vojaško orožje je dovoljeno zbirati) je omenjeni tip orožja opredelila kot orožje, ki ga je dovoljeno zbirati zbirateljem in muzeju. S tem to orožje ni prenehalo biti vojaško orožje (za orožje se namreč po ZOro-1 ne šteje več le starinsko oziroma staro orožje, torej orožje izdelano pred letom 1871 in strelno orožje na sprednje polnjenje, izdelano pred letom 1893), sploh če je v celoti funkcionalno kot je bilo predmetno, temveč se je zanj dodala le izjema za zbiranje, torej izjema od splošne prepovedi tega orožja. To orožje lahko zbirajo in torej hranijo zbiratelji in muzeji, kot je pravilno navedlo že sodišče prve stopnje v točkah 13 in 15 razlogov sodbe. Nikakor pa ne postane s tem dovoljeno za vse posameznike po splošnih pogojih kot "strelno orožje". Torej ne postane dovoljeno za vse osebe kot je obdolženi, ki ni niti zatrjeval, da bi bil zbiratelj v smislu 38. točke 4. člena ZOro-1, kaj šele, da bi bilo to dokazano v postopku, niti da bi imel dovoljenje za zbiranje tega orožja. Sicer pa niti prvi odstavek 307. člena KZ-1 ne opredeljuje kakšne izjeme pri kazenski odgovornosti za vojaško orožje, ki ga je dovoljeno zbirati, temveč le za "strelno orožje in strelivo" kot je bilo že pojasnjeno.

12.Tako pritožbeno sodišče zaključuje, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je ravnanje obdolženca opredelilo po prvem odstavku 307. člena KZ-1, torej kot kaznivo dejanje nedovoljene proizvodnje in prometa orožja ali eksploziva po prvem odstavku 307. člena KZ-1. Ravnanje obdolženega namreč ni mogoče opredeliti kot prekršek in ne gre za arbitraren pregon v smislu določbe U-I-88/07 z dne 8. 1. 2009 kot zmotno meni pritožnik. Omenjena odločba je namreč obravnavala protipravno hrambo "strelnega orožja ali streliva", katerega promet je posameznikom omejen in ne prepovedan. Tudi sklicevanje na odločbo II Kp 34/2009 z dne 21. 5. 2009 ni utemeljeno, saj je bila v pravkar omenjeni zadevi izdana zavrnilna sodba zaradi hrambe "streliva" brez orožne listine (torej orožja, ki je dovoljeno) in ne vojaškega orožja, katerega promet je posameznikom (razen posebej določenih zakonskih izjem) prepovedan. Opis dejanja, ki se očita obdolžencu ravno iz razloga, ker gre za vojaško orožje, katerega promet je posameznikom (razen posebej določenih, ozkih izjem) prepovedan namreč presega očitek, ki bi ga bilo mogoče šteti (le) za prekršek. Določilo 4. točke 81. člena ZOro -1 in prvega odstavka 307. člena KZ-1 se tako v konkretni zadevi ne prekrivata.

-Višja državna tožilka se je pritožila zoper kazensko sankcijo. Meni, da je bila obdolžencu izrečena premila kazen. Opozarja, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo na katerih okoliščinah je gradilo pozitivno prognozo za izdajo pogojne obsodbe. Ob tem izpostavlja okoliščine, ki po njeni oceni kažejo, da take prognoze s pogojno obsodbo ni pričakovati. Izpostavlja namreč, da je bil obdolženi po storitvi sedaj obravnavanega kaznivega dejanja pravnomočno obsojen za storitev istovrstnega kaznivega dejanja v istem časovnem obdobju (1. 9. 2013 do 21. 1. 2018) ter za kaznivo dejanje nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena KZ-1, kasneje pa tudi zaradi kaznivega dejanja grožnje po prvem odstavku 135. člena KZ-1, pri čemer je dejanje storil 7. 9. 2021. Omenjena dejanja obdolženca pa ne kažejo na pozitivno prognozo, da kaznivih dejanj ne bo ponavljal. Na pozitivno prognozo po mnenju omenjene pritožnice ne kaže niti krivdna oblika v kateri je obdolženi storil kaznivo dejanje; direktni naklep in dejstvo, da kljub leta 2018 (pravilno leta 2017) opravljeni hišni preiskavi ni odstranil ali predal skritega vojaškega orožja, temveč ga je še naprej hranil in skrival na podstrešju gospodarskega poslopja, kjer se hišna preiskava ni izvedla. To namreč kaže na njegovo nekritičnost do storjenih kaznivih dejanj ter na vztrajnost pri izvrševanju kaznivih dejanj. Predlaga izrek osemmesečne zaporne kazni. Neutemeljeno.

-Pritožbeni pregled kazenske sankcije pokaže, da je pri njeni odmeri sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo ne-predkaznovanost obdolženca in časovno oddaljenost kaznivega dejanja kot olajševalni okoliščini, v okviru obteževalnih okoliščin pa v okviru obdolženčeve osebnosti oziroma nagnjenosti k izvrševanju kaznivih dejanj in ne obnašanja po sedaj obravnavanem kaznivem dejanju kot se je nepravilno izrazilo (nasilje v družini je namreč storil v časovnem obdobju 1. 9. 2013 - 31. 1. 2018 in torej ne po sedaj obravnavanem kaznivem dejanju, ki je bilo storjeno od avgusta 2017 do 8. 6. 2019) pa tudi kasnejšo pravnomočno sodbo zaradi nasilja v družini in nedovoljene proizvodnje in prometa orožja ali eksploziva. Omenjene okoliščine je ne samo navedlo, temveč tudi pravilno ovrednotilo in obdolžencu izreklo primerno in pravično, obenem pa tudi zakonito kazensko sankcijo, pogojno obsodbo, z določeno kaznijo osem mesecev zapora in preizkusno dobo treh let, ki v zadostni meri upošteva tudi osebnost obdolženca oziroma njegovo nagnjenost k kaznivim dejanjem in bo obdolženca tudi po oceni pritožbenega sodišča odvrnila od ponavljanja kaznivih dejanj. Pozitivna prognoza, da obdolženi ob izrečeni pogojni kazni ne po ponavljal kaznivih dejanj je ob tem tudi zadostno razvidna iz razlogov sodbe kot celote, sploh iz olajševalnih okoliščin ne-predkaznovanosti, oddaljenosti dogodka in nenazadnje dejstva, da po storitvi sedaj obravnavanega kaznivega dejanja ni storil kakšnega novega tovrstnega kaznivega dejanja (grožnja, za katero ni niti zatrjevano, da bi bila izvršena s pomočjo orožja namreč ni istovrstno kaznivo dejanje). Pritožničine navedbe o obdolženčevi vztrajnosti hrambe prepovedanega orožja kljub hišni preiskavi in najdbi orožja v letu 2018 ob tem ni bilo mogoče šteti za merodajne. Iz izpovedb zaslišanih prič (D. D. , E. E. in F. F. ter G. G. ) izhaja, da je imel obdolženi omejen dostop do podstrešja gospodarskega poslopja na naslovu 1, kjer je bilo sedaj obravnavano vojaško orožje najdeno (in kjer se hišna preiskava v letu 2017 ni opravljala ter je last njegove bivše tašče), saj je imel po opravljenih hišnih preiskavah v letu 2017 na naslovu 2, prepoved približevanja (1 in 2 imata skupno dvorišče), zato mu ni mogoče očitati, da orožja po predhodni najdbi v letu 2018 in predhodni hišni preiskavi ni prijavil ali oddal.

-Po obrazloženem, ko pritožbi glede odločilnih dejstev ne navajata ničesar, kar bi lahko ovrglo pravilnost in zakonitost zaključkov sodišča prve stopnje in zakonitost izvedenega kazenskega postopka in ko pritožbeno sodišče tudi pri preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo drugih kršitev zakona iz 383. člena ZKP, ki bi jih moralo upoštevati po uradni dolžnosti, je pritožbi zagovornice obdolženega in višje državne tožilke zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP). Tudi varnostni ukrep odvzema orožja je namreč zakonit in skladen z določbo prvega odstavka 73. člena KZ-1 in pri njem sodišče prve stopnje ni prekoračilo pravice, ki jo ima v omenjenih zakonskih določilih.

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 98. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP in je posledica zavrnitve pritožbe obdolženčeve zagovornice. Višino sodne takse je odmerjena po tarifni številki 7122 Taksne tarife, ki je priloga Zakona o sodnih taksaH (ZST-1).

-------------------------------

1V skladu z 2. točko 4. člena ZOro -1 je dovoljeno orožje tisto, katerega promet, nabava in posest je posameznikom, pravnim osebam in podjetnikom dovoljena pod pogoji, ki jih določa ZOro-1.

2Glej tudi odločbo VS RS I Ips 92097/2010 z dne 31. 5. 2012, ki šteje za nedovoljeno hrambo v smislu prvega odstavka 307. člena KZ-1 tudi hrambo vojaškega orožja s strani zbiratelja orožja, ki pa za konkretno vojaško orožje ni imel dovoljenja za zbiranje.