Jedro

V tožbi postavljeni tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica zahtevala ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev sklepa tožene stranke o podani izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ob jasnih trditvah o nezakonitosti podane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in ob predložitvi obeh sklepov, zadostuje za vsebinsko obravnavo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Nasprotno stališče, da izostanek pravočasno postavljenega izrecnega tožbenega zahtevka, s katerim se izpodbija tudi sklep komisije za pritožbe, onemogoča vsebinsko presojo zakonitosti podane odpovedi pogodbe o zaposlitvi, bi v preveliki meri poseglo v tožničino pravico do sodnega varstva iz 23. člena URS. Zato je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da je potrebno postavljene tožbene zahtevke zavrniti že iz razloga, ker tožnica ni pravočasno uveljavljala tudi razveljavitve sklepa komisije za pritožbe. Posledično je zmotno tudi stališče, da je potrebno tožbo v delu tožbenega zahtevka, s katerim zahteva razveljavitev sklepa komisije za pritožbe, zavreči, ker je bil tožbeni zahtevek postavljen prepozno.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba in sklep sodišča prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbene zahtevke: da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi št. ... z dne 6. 11. 2013 nezakonita in se razveljavi (I/1. točka izreka); da se ugotovi, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in še vedno traja v skladu s pogodbo o zaposlitvi z dne 21. 12. 2007 do odločitve sodišča prve stopnje (I/2. točka izreka); da je tožena stranka dolžna tožnico pozvati nazaj na delo in ji od dneva nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do dneva odločitve sodišča prve stopnje obračunati bruto plačo v višini, kot izhaja iz pogodbe o zaposlitvi z dne 21. 12. 2007 s pripadajočimi aneksi ter po plačilu davkov in prispevkov tožnici izplačati neto plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti vsakega posameznega mesečnega izplačila plače, ki zapade 5. dne v mesecu za pretekli mesec, do plačila (I/3. točka izreka); da je tožena stranka dolžna tožnici plačati denarno povračilo v znesku 39.169,65 EUR ter po plačilu davkov in prispevkov tožnici izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti plačila (I/4. točka izreka) ter da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila (I/5. točka izreka). Z izpodbijanim sklepom je tožbo zavrglo v delu, v katerem tožnica zahteva ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev sklepa komisije za pritožbe iz delovnega razmerja št. ... z dne 4. 12. 2013 (II. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo in sklep sodišča prve stopnje se pritožuje tožnica iz pritožbenih razlogov zmotne uporabe materialnega prava, nepopolno in zmotno ugotovljenega dejanskega stanja ter bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da njeni pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo in sklep spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, toženi stranki pa naloži v plačilo vse pravdne stroške tožnice skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, podredno pa, da izpodbijano sodbo in sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je odločba pritožbene komisije po ZJU zgolj procesna predpostavka za vložitev tožbe in ne gre za dokončno odločbo v smislu 42. člena ZDSS-1. Iz razlogov sodbe o odločilnih dejstvih izhaja drugačen zaključek, kot ga je sprejelo sodišče prve stopnje oziroma si podani razlogi med seboj nasprotujejo. Sklep pritožbene komisije ni mogel postati pravnomočen, ker se materialnopravni učinki pravnomočnosti raztezajo samo na odločbo, s katero je odločeno o pravici in obveznosti stranke, to odločitev pa je tožnica pravočasno izpodbijala s tožbo. Sodišče prve stopnje se zmotno sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča, opr. št. VIII Ips 383/2008 z dne 9. 2. 2010, ker tožnica nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja ni uveljavljala na splošno, mimo in brez izrecnega izpodbijanja odločb delodajalca o prenehanju delovnega razmerja, kakor to izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe. Tožnica meni, da je tožbeni zahtevek, kot ga je postavila v tožbi, sposoben za meritorno obravnavanje. Takšno stališče je zavzelo tudi pritožbeno sodišče v sodbi, opr. št. Pdp 892/2013 z dne 22. 1. 2014. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba je utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadalj.) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo in sklep sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti in na katere opozarja pritožba, vendar je zmotno uporabilo materialno pravo in v posledici tega nepopolno ugotovilo dejansko stanje.

Predmet tega individualnega delovnega spora je presoja zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, podane tožnici s sklepom tožene stranke, št. ... z dne 6. 11. 2013 (A1). Zoper navedeni sklep tožene stranke je tožnica vložila pritožbo na Komisijo za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi Republike Slovenije, ki je s sklepom, št. ... z dne 4. 12. 2013 (A3), tožničino pritožbo zavrnila. Tožnica je navedeni sklep Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja prejela dne 11. 12. 2013. Dne 24. 12. 2013 je tožnica vložila tožbo v tem postopku in v njej postavila tožbeni zahtevek, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožene stranke, št. ... z dne 6. 11. 2013, nezakonita in se razveljavi (list. št. 4). Na prvem naroku za glavno obravnavo dne 16. 6. 2014 je ta tožbeni zahtevek spremenila, in sicer tako, da sedaj zahteva, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožeče stranke, št. ... z dne 6. 11. 2013, v zvezi s sklepom Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja z dne 4. 12. 2013, št. ..., nezakonita in se razveljavi (list. št. 29).

Pravno varstvo javnih uslužbencev v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi je urejeno v 24. in 25. členu Zakona o javnih uslužbencih (ZJU; Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadalj.). Zoper sklep o odpovedi pogodbe o zaposlitvi delodajalca ima javni uslužbenec možnost vložiti pritožbo na komisijo za pritožbe v osmih dneh od vročitve pisnega sklepa (tretji odstavek 24. člena in prvi odstavek 25. člena ZJU). Sodno varstvo pred delovnim sodiščem je dovoljeno pod pogojem, da je javni uslužbenec izkoristil možnost pritožbe (peti odstavek 24. člena ZJU) in ga javni uslužbenec lahko zahteva v 30 dneh od dneva vročitve sklepa komisije za pritožbe (drugi odstavek 25. člena ZJU). Sodno varstvo proti odločbam delodajalca je urejeno tudi v 42. členu Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj.). Prvi odstavek 42. člena ZDSS-1 določa, da mora tožba, ki je vložena zoper odločbo delodajalca, s katero je odločil o pravici ali obveznosti iz delovnega razmerja, vsebovati tudi navedbo te odločbe in da je tožbi treba priložiti tudi odločbo v izvirniku ali overjenem predpisu. Drugi odstavek 42. člena ZDSS-1 pa določa še, da se po predhodnem preizkusu takšna tožba zavrže tudi v primeru, če je bila vložena prezgodaj ali je zoper odločbo, ki se izpodbija, mogoča pritožba, pa pritožba ni bila vložena ali je bila vložena prepozno.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica sodno varstvo zoper podano izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi uveljavljala pravočasno, vendar pa je njen tožbeni zahtevek, s katerim je zahtevala, da se ugotovi nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, št. ... z dne 4. 12. 2013, in druge z njim povezane tožbene zahtevke zavrnilo (I. točka izreka izpodbijane sodbe). Ugotovilo je namreč, da tožnica ni pravočasno zahtevala tudi sodnega varstva zoper sklep komisije za pritožbe, zato je ta postal dokončen in pravnomočen. To po zaključku sodišča prve stopnje pomeni, da sklepa komisije za pritožbe ne more presojati po vsebini in s tem tudi ne more presojati po vsebini podane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. V preostalem delu, to je v delu tožbenega zahtevka, s katerim je tožnica zahtevala ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev sklepa komisije za pritožbe, je sodišče prve stopnje tožbo tožnice zavrglo (II. točka izreka izpodbijanega sklepa). Ta tožbeni zahtevek je tožnica po zaključku sodišča prve stopnje glede na 30-dnevni rok uveljavljala prepozno.

Tožnica v pritožbi sodišču prve stopnje očita absolutno bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki pa po oceni pritožbenega sodišča ni podana. Izpodbijana sodba in sklep sodišča prve stopnje namreč nimata pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi dala preizkusiti, še posebej pa njun izrek ni nerazumljiv, v nasprotju sam s seboj ali z razlogi sodbe in sklepa. Izpodbijana sodba in sklep vsebujeta vse razloge o odločilnih dejstvih, ki so jasno navedeni in s seboj niso v nasprotju. Prav tako ni podana nobena od ostalih absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Vendar pa je odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno zmotna. Pravilne so sicer ugotovitve sodišča prve stopnje, da je tožnica tožbo v tem postopku vložila pravočasno, tj. v 30 dneh od vročitve sklepa komisije za pritožbe. Tožnica je izpolnila tudi procesno predpostavko za sodno varstvo, saj je izkoristila možnost pritožbe zoper sklep tožene stranke. Za stališče sodišča prve stopnje, da bi morala tožnica postaviti tožbeni zahtevek, s katerim bi izrecno izpodbijala še izdani sklep komisije za pritožbe, ni podlage niti v ZJU niti v ZDSS-1. ZJU v petem odstavku 24. člena določa le, da je sodno varstvo mogoče zoper sklep o pravici oziroma obveznosti iz delovnega razmerja, pod pogojem, da je javni uslužbenec izkoristil možnost pritožbe. Pritožba ima prav, da citirana določba ne določa, da mora javni uslužbenec z izrecnim tožbenim zahtevkom izpodbijati tudi sklep komisije za pritožbe, ampak določa le procesno predpostavko za sodno varstvo. Vsebine tožbenega zahtevka ne opredeljuje niti 42. člen ZDSS-1, ki v prvem odstavku določa le, da mora biti v tožbi navedena odločba delodajalca o pravici in obveznosti iz delovnega razmerja, zoper katero je tožba vložena, in da mora biti ta odločba tožbi priložena. Da je vložitev pritožbe zoper odločbo delodajalca procesna predpostavka, izhaja tudi iz drugega odstavka 42. člena ZDSS-1, ki prav tako ne določa, da mora javni uslužbenec izrecno s tožbenim zahtevkom izpodbijati tudi sklep komisije za pritožbe. Glede na navedeno v konkretnem primeru že v tožbi postavljeni tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica zahtevala ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev sklepa tožene stranke o podani izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ob jasnih trditvah o nezakonitosti podane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in ob predložitvi obeh sklepov (A1 in A3), zadostuje za vsebinsko obravnavo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Nasprotno stališče, da izostanek pravočasno postavljenega izrecnega tožbenega zahtevka, s katerim se izpodbija tudi sklep komisije za pritožbe, onemogoča vsebinsko presojo zakonitosti podane odpovedi pogodbe o zaposlitvi, bi v preveliki meri poseglo v tožničino pravico do sodnega varstva iz 23. člena Ustave Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 33/1991 in nadalj.). Zato je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da je potrebno postavljene tožbene zahtevke zavrniti že iz razloga, ker tožnica ni pravočasno uveljavljala tudi razveljavitve sklepa komisije za pritožbe. Posledično je zmotno tudi stališče, da je potrebno tožbo v delu tožbenega zahtevka, s katerim zahteva razveljavitev sklepa komisije za pritožbe, zavreči, ker je bil tožbeni zahtevek postavljen prepozno. Morebitno uveljavljanje tožbenega zahtevka za razveljavitev sklepa komisije za pritožbe ni vezano na 30-dnevni rok iz drugega odstavka 25. člena ZJU, v tem roku mora biti zahtevano le sodno varstvo zoper sklep delodajalca o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Sodišče prve stopnje se zmotno sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. VIII Ips 383/2008 z dne 9. 2. 2010, v kateri je bila obravnavana drugačna dejanska situacija. V tem sporu tožnik (delavec) namreč ni izpodbijal niti prvostopenjske niti drugostopenjske odločbe tožene stranke (delodajalca), temveč je mimo teh odločb zahteval le, da se ugotovi, da mu je prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki na nezakonit način.

Ker je zaradi zmotnega materialnopravnega stališča sodišča prve stopnje, dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, je potrebno izpodbijano sodbo in sklep sodišča prve stopnje razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). Sodišče prve stopnje bo moralo ob upoštevanju stališč pritožbenega sodišča o zadevi ponovno odločati. V primeru, da bo ugotovilo, da so izpolnjene procesne predpostavke za vložitev tožbe in da je tožnica pravočasno uveljavljala ustrezen tožbeni zahtevek, bo moralo o zadevi odločiti po vsebini. Ponovno bo moralo odločiti tudi o stroških pravdnega postopka.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP, ki določa, da pridrži sodišče odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom za končno odločbo, če razveljavi odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, in zadevo vrne v novo sojenje.