Jedro

Pri tem ni odveč poudariti, da namen opravljene analize pridobljenih podatkov ni bil ugotavljanje časovne in prostorske identifikacije zaposlenih delavcev, temveč primarno in za potrebe davčnega postopka ugotoviti vse relevantne okoliščine ter dejstva, ki so bistvena za obdavčenje. Zgolj za dosego tega cilja je analizo pridobljenih podatkov za ugotovitev točnosti in višino plačila potrebnih davščin in prispevkov, pogojevala tudi lokacija delavcev, s tem pa je bila utemeljena tako nujnost kot tudi sorazmernost analize podatkov za ugotavljanje davčnih obveznosti, ki jih sicer drugače ne bi bilo mogoče ugotoviti.

Izrek

Pritožba zagovornika osumljene S. S. se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Mariboru je z izpodbijanim sklepom, na podlagi drugega in tretjega odstavka 83. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) predlog, da se iz spisa izločijo vsi dokazi, pridobljeni z analizo transakcijskih računov delavcev družbe B. d.o.o., ki ga je podala po svojem zagovorniku odvetniku dr. M. Š. S. S. in kateremu se je pridružil tudi A. S. kot zakoniti zastopnik pravne osebe B. d.o.o., zavrnilo.

2. Zoper sklep se je pritožil zagovornik osumljenke zaradi kršitev 22., 23., 25., 34., 35. in 38. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava), 8. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP) ter bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, s predlogom višjemu sodišču, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da ugodi predlogu za izločitev dokazov z dne 31. 8. 2020, oziroma podredno izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje sodišču prve stopnje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Zagovornik uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka v smislu 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP z navedbami, da je sodišče prve stopnje odločitev argumentiralo izključno na zakonski ravni, v celoti pa je prezrlo ustavnopravno dimenzijo razlogov za izločitev dokazov. S takšno pavšalno obrazložitvijo in ignoriranjem ustavnopravnih vprašanj sodišče ni zadostilo ustavnemu standardu obrazložene sodne odločbe s smislu 22. in 23. člena Ustave, obrambo pa je prikrajšalo za pravico do učinkovitega pravnega sredstva iz 25. člena Ustave.

5. Zagovornik nima prav. Sodišče prve stopnje je v točki 7 obrazložitve izpodbijanega sklepa na podlagi dejanskih ugotovitev zaključilo in utemeljilo, da ni možno slediti oceni obrambe, da davčni organ ni imel zakonske podlage za pridobivanje podatkov, ki so pomembni za ugotovitev davčnih obveznosti in tako ni možno slediti navedbi, da so pridobljeni dokazi nezakoniti in da so bila kršena določila Ustave. S to utemeljitvijo je sodišče generalno presodilo, da v zahtevi za izločitev dokazov zatrjevane kršitve določb Ustave niso podane, s čimer je glede na vsebino zahteve v celoti zadostilo zahtevi po obrazloženi sodni odločbi. Ker v zahtevi za izločitev dokazov izpostavljenih ustavnopravnih vprašanj ni ignoriralo, temveč se je do teh navedb opredelilo, zatrjevane kršitve Ustave in bistvena kršitev določb kazenskega postopka niso podane.

6. Enako velja za nadaljnji očitek bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, z navedbami, da se sodišče prve stopnje z ničemer ni opredelilo do argumenta obrambe o tem, da so podatki o odlivih, omenjeni v relevantnih določbah Zakona o davčnem postopku (ZdavP-2), zgolj podatki o višini finančne transakcije, ne pa tudi morebitni drugi podatki - npr. časovne in lokacijske informacije. Tudi v tem delu pritožbenih trditev se z zagovornikom ni mogoče strinjati. Sodišče prve stopnje je najprej v točki 6 obrazložitve sklepa navedlo pravno podlago določb ZDavP-2, ki FURS-u nalaga in daje pooblastila za ugotavljanje okoliščin ter dejstev, bistvenih za obdavčenje, nato pa v točki 7 obrazložitve s konkretnimi razlogi utemeljilo potrebo po analizi pridobljenih podatkov, ki je zajemala tudi lokacijo zaposlenih delavcev družbe B. d.o.o.. Poudarilo je, da se je na podlagi opravljene analize pridobljenih podatkov pokazalo obdobje, v katerem niso bile obračunane potrebne davščine in obveznosti, da so ti podatki služili kot osnova za ugotavljanje točnosti in višine plačila potrebnih davščin in prispevkov, te pa je pogojevala lokacija delavcev, saj je prav od slednje bila odvisna obračunana višina davščin in prispevkov.

7. S povzetimi argumenti je sodišče prve stopnje tudi po vsebini povsem pravilno in prepričljivo utemeljilo sprejeto odločitev. Neutemeljene so zato pritožbene navedbe zagovornika, da je FURS z analizo bančnih računov delavcev brez zakonske podlage in protipravno posegel v njihove pravice do svobode gibanja iz 32. člena Ustave, do osebnega dostojanstva iz 34. člena Ustave, zasebnosti iz 35. člena Ustave in 8. člena EKČP, ter pravice do varstva osebnih podatkov iz 38. člena Ustave. Glede teh trditev se zagovornik sklicuje na stališča in sodno prakso Ustavnega sodišča RS in tudi ESČP, vendar zgolj na načelni ravni, s splošnimi trditvami in poudarki pomena izpostavljenih ustavnih pravic, brez konkretne utemeljitve, v čem naj bi analiza pridobljenih podatkov zaposlenih delavcev kršila njihove ustavne pravice. Ni dvoma, da imajo med človekovimi pravicami in temeljnimi svoboščinami določbe, ki varujejo človekovo osebno dostojanstvo, osebnostne pravice, njegovo zasebnost in varnost posebno mesto, da je prepovedano vse, kar ni izrecno dovoljeno in so prepovedani kakršnikoli arbitrarni posegi države v pravico do zasebnosti oziroma, da mora za vsak poseg v to pravico obstajati jasna in predvidljiva zakonska podlaga. Vendar je sodišče prve stopnje za konkretni primer takšno pravno podlago izrecno navedlo, presodilo in utemeljilo.

8. Pri tem ni odveč poudariti, da namen opravljene analize pridobljenih podatkov ni bil ugotavljanje časovne in prostorske identifikacije zaposlenih delavcev, temveč primarno in za potrebe davčnega postopka ugotoviti vse relevantne okoliščine ter dejstva, ki so bistvena za obdavčenje. Zgolj za dosego tega cilja je analizo pridobljenih podatkov za ugotovitev točnosti in višino plačila potrebnih davščin in prispevkov, pogojevala tudi lokacija delavcev, s tem pa je bila utemeljena tako nujnost kot tudi sorazmernost analize podatkov za ugotavljanje davčnih obveznosti, ki jih sicer drugače ne bi bilo mogoče ugotoviti. Drugačne pritožbene trditve zagovornika, da je FURS z arbitrarnim poseganjem v pravico do zasebnosti, posegal tudi v pravico do posameznikove svobode gibanja, osebnega dostojanstva in varstva osebnih podatkov zaposlenih delavcev, ter da je izpodbijana, po vsebini napačna odločitev sodišča pomenila tudi nepravilno uporabo drugega odstavka 18. člena ZKP in je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka v smislu drugega odstavka 371. člena ZKP, tako niso utemeljene.

9. Po obrazloženem in ker pritožba ne vsebuje ničesar, kar bi povzročilo dvom v pravilnost razlogov izpodbijanega sklepa, je višje sodišče pritožbo zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno (tretji odstavek 402. člena ZKP).