Jedro

Odmera pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki trpita vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

: Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločalo o tožbenem zahtevku tožeče stranke za plačilo odškodnine za nematerialno škodo v zvezi s škodnim dogodkom z dne 16. 2. 2005, ko se je telesno poškodovala v delovni nesreči v podjetju L. d.d., ki je imelo svojo civilno odgovornost zavarovano pri toženi stranki.

Upoštevaje ugotovljeni 10 % prispevek tožnice k nastali škode, je toženi stranki naložilo v plačilo 7.699,04 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 7. 2005 naprej ter pravdne stroške v višini 624,13 EUR. V presežku je zahtevek zavrnilo.

Proti sodbi se pritožujeta obe pravdni stranki.

Tožeča stranka jo izpodbija v zavrnilnem in stroškovnem delu. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlaga spremembo sodbe z ugoditvijo tožbenemu zahtevku v celoti.

Po njenih navedbah je glede na ugotovljene dejanske okoliščine zmotna ocena prvega sodišča po 10 % soodgovornosti tožnice za škodni dogodek. Razlogi zanj so izključno na strani delodajalca, ker ji je naložil dela z neustrezno delovno opremo, ji ni nudil zaščitnih sredstev in ni dal navodil za varno delo. Graja tudi dosojeno višino odškodnine za vse vrste škode in se sklicuje na posamezne primere iz sodne prakse. Pri odškodnini za telesne bolečine povzema dejanske ugotovitve prvega sodišča o vrstah poškodbe, trajanju in intenzivnosti bolečin ter nevšečnosti med zdravljenjem. Po izvedenčevem mnenju je šlo za hudo telesno poškodbo – opekline, ki povzročajo izredne hude bolečine. Dosojeni znesek 5.007,51 EUR iz tega naslova predstavlja 5,46 povprečne plače, kar je premalo. Prisoditi bi bilo treba zahtevanih 6.676,68 EUR. Enako velja za strah. Priznanih 1.043,23 EUR od zahtevanih 2.086,46 EUR je le 1,13 povprečne plače, kar ni pravično glede na ugotovljeni hud pol ure trajajoči primarni strah in dolgotrajni strah za izid zdravljenja. Tudi za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti bi ji moralo prisoditi zahtevano odškodnino v višini 4.509,00 EUR in ne 1.669,17 EUR (1,82 povprečne plače). Ostale so ji posledice na koži, ki nima več istih funkcij kot zdrava koža. Desni gleženj ji oteka. Pri naporih se pojavljajo fizične bolečine. V delo in prostočasne aktivnosti (sprehodi, izleti, ples) mora vlagata več naporov, zaradi česar trpi. Prenizko je odmerjena odškodnina za skaženost (8.034,58 EUR oziroma 0,91 plače od zahtevanih 8.345,58 EUR). Primerna bi bila vsaj odškodnina v višini 4.000,00 EUR. Opozarja na tožničino starost ob dogodku (48 let), spol in s tem v zvezi zvezano občutljivost za izgled, izpostavljenost prizadetih delov telesa (noge). Končno se ne strinja z odločitvijo o stroških, ker sodišče ni upoštevalo uspeha strank ločeno glede na temelj in višino. Sodba je nerazumljiva. Ne da se preizkusiti, kateri stroški so priznani in kateri ne.

Tožena stranka vlaga pritožbo zoper obsodilni del sodbe. Uveljavlja pritožbena razloge zmotne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava.

Tudi ona se ne strinja z ugotovitvijo 10 % soodgovornosti tožnice za nezgodo. Vendar meni, da je ta bistveno višji od odgovornosti njenega zavarovanca. Navaja, da je po lastni volji in presoji izlivala vroče olje iz prekucne ponve. Opozarja na njeno 23-letno zaposlitev v kuhinji in ustrezno usposobljenost. Meni, da za delo z obravnavano pripravo ni potrebna posebna strokovnost niti zaščitna sredstva, ki tudi niso nikjer predpisana. Ni pomembno, ali je bila ponev uporabljena za kuhanje ali pečenje, ampak le način izlivanja, ki ga je v nasprotju s prakso drugih delavk izbrala tožnica sama. Prav tako kot zmotno (po njenih navedbah previsoko) graja prisojeno odškodnino za vse vrste škode. Opeklinske brazgotine ji po izvedenčevem mnenju niso pustile funkcionalnih motenj. Še veno lahko opravlja vse svoje aktivnosti v službenem in prostočasnem življenju. Dogodka po poškodbah se ne spominja. Kar zadeva skaženost, ne gre za brazgotine, ampak le za pigmentirano kožo na poškodovanih delih telesa. Predlaga spremembo sodbe ali razveljavitev in vrnitev zadeve v ponovno sojenje prvemu sodišču. Omenja še očitno pisno napako pri zapisu izreka sodbe, kjer sta zapisani dve prvi točki.

Na vročeni nasprotni pritožbi je odgovorila le tožeča stranka. Predlaga, da višje sodišče pritožbo tožene stranke zavrne in vztraja pri stališču, da soodgovornosti tožnice ni.

Pritožbi nista utemeljeni.

Uvodoma pritožbeno sodišče v zvezi s pritožbenimi navedbami tožene stranke o pisni pomoti v zapisu izreka sodbe (oznaka točke 1. v obsodilnem in zavrnilnem delu) ugotavlja, da ta ne vpliva na siceršnjo razumljivost in pravilnost sodbe in jo bo prvo sodišče skladno s 1. odst. 328. čl. ZPP odpravilo samo.

Pritožba tožeče stranke ne konkretizira pritožbenega razloga absolutne bistvene kršitve pravil pravdnega postopka. Tožena stranka pa tega razloga ne uveljavlja. Ob uradnem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodba ni obremenjena s tistimi absolutnimi kršitvami pravil pravdnega postopka iz 2. odst. 339. čl. ZPP, na katere mora po 2. odst. 350. čl. istega zakona paziti po uradni dolžnosti. V okviru podane trditvene in dokazne podlage strank je prvo sodišče pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in nanj pravilno uporabilo materialno pravo tako glede temelja kot glede višine tožbenega zahtevka.

V zvezi z ugotavljanjem temelja je ugotovilo, da se je tožnica poškodovala pri svojem delu pomočnice v kuhinji, ko je izlivala vroče olje iz prekucne ponve. Z izvedencem varstva pri delu je nadalje ugotovilo, da je bila uporaba prekucne ponve nenamenska in napačna. Ravno zaradi načina praznenja se ne bi smela uporabljati kot friteza, kar pa se je po nadaljnjih ugotovitvah prvega sodišča redno uporabljala pri zavarovancu tožene stranke in je tako še danes. Zavarovanec tožene stranke po ugotovitvah prvega sodišča delavkam tudi ni dal ustreznih navodil za varno delo. Pred škodnim dogodkom (pač pa šele po njem) pa jim tudi ni nudil ustreznih zaščitnih sredstev. Res je ugotovilo, kot trdi tožena stranka v pritožbi, da ta niso nikjer predpisana. Vendar je njegova ocena, da bi ta ublažila konkretne škodne posledice, ki jih je utrpela tožnica, pravilna, kar dokazuje že zavarovančevo ravnanje po dogodku (zagotovitev posebnih predpasnikov in obutve).

Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje dokazni oceni prvega sodišča, obrazloženi v tehtnih razlogih sodbe na strani 5 in 6 o tem, da je na ta način delodajalec kršil svoje dolžnosti, ki mu jih predpisuje Zakon o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD). Osnovo ima v pravilno in popolno ocenjenem dokaznem gradivu (izvedeniško mnenje izvedenca iz varstva pri delu, zaslišanje tožnice in njenih sodelavcev). Ne more biti dvoma o podani krivdni odgovornosti zavarovanca tožene stranke za tožničino škodo, ki jo je ugotovilo prvo sodišče (1. odst. 131. čl. Obligacijskega zakonika – OZ). Te ugotovitve pritožnici pravzaprav niti ne grajata.

Menita pa, da je zmotno ugotovljen oziroma ocenjen prispevek same tožnice k nastanku škode. Kadar je oškodovanec tudi sam prispeval k nastanku škode ali povzročil, da je bila škoda večja, kot bi bila sicer, ima namreč pravico le do sorazmerno zmanjšane odškodnine (1. odst. 171. čl. OZ).

Pritožbi vsaka s svoje strani opozarjata na okoliščine, ki so po mnenju tožeče stranke osnova za izključitev tožničinega prispevka (nenamenska uporaba prekucne ponve, opustitev pouka o varnem delu in nezagotovitev zaščitnih sredstev) oziroma po mnenju tožene stranke osnova za višji soprispevek tožnice k nastali škodi (lastna iniciativa pri izbiri načina in časa izlivanja olja iz posode, delovna usposobljenost in dolgotrajno opravljanje poklicnega dela, nepotrebnost – oziroma nepredvidenih zaščitnih sredstev).

Prvo sodišče je bilo pozorno na vse v pritožbah izpostavljene okoliščine, in jih je pravilno ovrednotilo. Pritožbeno sodišče se strinja z njegovim zaključkom, da je bil glavni vzrok za nezgodo v nenamenski, napačni in protipredpisni uporabi prekucne ponve kot friteze in da je prispevek tožnice k nezgodi zaradi lastne nepazljivosti le 10 %. Razlogi za nepravilno uporabo posode so namreč po pravilih ugotovitvah prvega sodišča v pretežni meri na strani delodajalca zato, ker je tožnici in drugim delavkam v rednem delovnem procesu naložil delo s stvarjo, ki ni ustrezala njenemu namenu. Upoštevne so tudi nadaljnje ugotovitve prvega sodišča, da je bilo z delodajalčeve strani opuščeno dolžno nadzorstvo nad tem, ali se delo izvaja varno (sploh ni bilo nikakršnih navodil za delo s to posodo, do škodnega dogodka pa tudi ne nikakršnih zaščitnih sredstev). Vse delavke so po ugotovitvah prvega sodišča delo opravljale enako kot tožnica, le da so počakale, da se je olje ohladilo. Zaradi ugotovljene tožničine nepazljivosti, ko se je lotila sicer običajno uporabljenega načina izlivanja olja iz posode, ki je bilo v tistem trenutku (še) prevroče, pa tudi po prepričanju pritožbenega sodišča tožnici ni mogoče očitati več kot 10 % soodgovornosti. Odločitev o tem, kakšno delovno sredstvo mora uporabiti za cvrtje, ni bila na njeni strani, ampak je bil zato odgovoren delodajalec. Ta bi moral predhodno narediti vse, da ji za delo zagotovi varna in ustrezna delovna sredstva. Tega ni storil. Še več: odrejal je delo z neprimernimi sredstvi, zaščitna sredstva pa zagotovil šele po nesreči. Tožnici je torej mogoče očitati le, da se je nekoliko prehitro lotila čiščenja posode, ko se olje še ni dovolj ohladilo. V tem smislu pa je tudi ona kršila varstvena pravila in je njeno drugačno pritožbeno naziranje zmotno. Zanemarila je namreč obveznosti iz 2. odst. 9. čl. ZVZD, ki delavcu nalaga delo s tolikšno pazljivostjo, da s tem varuje svoje življenje in zdravje ter življenje in zdravje drugih oseb. Njeno izlivanje tedaj še prevročega olja je bilo prehitro. V tem delu je treba pritrditi pritožbi tožene stranke, da bi se glede na svojo siceršnjo delovno izkušenost in usposobljenost za delo v kuhinji morala ali vsaj mogla zavedati, da je bilo to v konkretnem trenutku še nevarno in je predstavljalo možnost, da pride do opeklin. Ker pa je prvenstvena dolžnost za zagotavljanje varnosti na delodajalcu (5. in 6. čl. ZVZD), je pritožbeno zavzemanje tožene stranke za višji soprispevek tožnice zmotno. Ocena prvega sodišča, da je razmerje odgovornosti za škodo v 90 % na strani zavarovanca tožene stranke, v 10 % pa na strani tožnice, pa je pravilno. Pritožbi obeh strank sta torej v tem delu neutemeljeni.

Enako velja tudi za pritožbi v smeri izpodbijanja dosojene višine odškodnine.

Prvo sodišče je pri njeni odmeri izhajalo iz pravilnih materialnopravnih izhodišč (179. čl. OZ). Po njem mora pretehtati vse okoliščine, ki so vplivale na oškodovanca (subjektivno merilo), in upoštevati sodno prakso o odmeri odškodnin v podobnih primerih (objektivno merilo). S tem poskrbi, da odškodnina v konkretnem primeru ne izstopa od podobnih in primerljivih drugih primerov. Na ta način je zagotovljeno enakopravno varstvo vsakega oškodovanca (22. čl. Ustave RS). Hkrati ni v nasprotju z namenom odškodnine, ki pomeni denarno zadoščenje za pretrpljeno škodo, ki je sicer ni mogoče odpraviti.

Tožnica svoj pritožbeni očitek o prenizko odmerjenih odškodninah za vsako od oblik nepremoženjske škode utemeljuje s sklicevanjem na primere iz sodne prakse in primerjave s povprečnimi plačami pri vsaki obliki škode. V pritožbi ponujeni primeri sodne prakse s tožničino škodo niso primerljivi. Po uveljavljenih stališčih sodne prakse pa ni vedno odločilna odmera pravične odškodnine za vsako od uveljavljenih oblik nepremoženjske škode. Presojati je treba tudi primernost skupne odmere pravične denarne odškodnine za celotno nepremoženjsko škodo. Ta pa je v obravnavanem primeru z dosojenimi 8.554,49 EUR (oziroma ob upoštevanju 10 % prispevka tožnice 7.699,04 EUR), kar predstavlja 9,3 povprečne neto plače (maj 2009: 917,56 EUR, Ur. l. RS, št. 61/2009), povsem primerna in pravična glede na ugotovljeno tožničino poškodbo (dermalne – deloma povrhnje, deloma globoke – opekline v področju levega kolena in desnega stopala) in primerljive s podobnimi primeri poškodbe kože v sodni praksi (prim. npr. primer 568, Dunja Jadek Pensa: denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, Ljubljana 2001).

Odškodnina pa je primerno odmerjena tudi po posameznih vrstah škode. Pritožnica povzema dejanske ugotovitve prvega sodišča, utemeljene v razlogih na straneh 7 in 8 sodbe, o vrsti, trajanju in intenzivnosti bolečin (nekaj dni stalnih intenzivnih bolečin ter skupaj 6 tednov trajajoče ostale ugotovljene bolečine) ter nevšečnostih, ki so spremljale zdravljenje (18 krat pregled pri zdravniku, 16 krat prevezi, dvomesečno zdravljenje). Pri odmeri odškodnine v višini 5.007,51 EUR je prišlo do izraza tožničino trpljenje v času zdravljenja, na katerega opozarja v svoji pritožbi. Prvo sodišče ga je ob pravilni oceni njene izpovedbe primerno upoštevalo. Zvišanje, za katerega se zavzema tožnica, ni utemeljeno. Znižanje, ki ga neobrazloženo predlaga tožena stranka, pa glede na ugotovitve o trajanju in intenzivnosti bolečin tudi ne.

Tudi pri strahu je sodišče upoštevalo vse okoliščine o njegovem trajanju in intenzivnosti, na katere se sklicuje v pritožbi tožnica. Osnovo za svoje ugotovitve je imelo v izvedeniškem mnenju in izpovedbi tožnice. Če je ta povedala, da se zaradi šoka ob nezgodi sploh ne spominja, kako so jo spravili k zdravniku, to še ne pomeni, da strahu ob nezgodi ni bilo, kot zmotno trdi pritožba tožene stranke. Ravno nasprotno: prvo sodišče je pravilno ocenilo njeno izpovedbo in na tej podlagi ugotovilo, da je bil strah ob nezgodi intenziven, a relativno kratkotrajen. Ob ugotovljenem šest tedenskem zmernem oziroma blažjem strahu za izid zdravljenja ji je z dosojeno odškodnino v višini 1.043,23 EUR namenjeno primerno zadoščenje in ni osnove ne za zvišanje ne za znižanje tovrstne odškodnine.

Za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti ji je od zahtevanih 4.590,21 EUR prisodilo 1.669,17 EUR. Pritožbeno naziranje tožene stranke, da trajnih posledic ni, je zmotno. Gre za občasno otekanje desnega gležnja, ker je prvo sodišče zanesljivo ugotovilo na podlagi izvedeniškega mnenja in tožničine izpovedbe. Prav tako pa nima prav pritožba tožnice, ki se sklicuje tudi na trajne posledice na koži. Prvo sodišče je prav tako na podlagi mnenja izvedenca pravilno ugotovilo, da gre le za posledice estetske značaja, kar je upoštevalo pri odmeri odškodnine za skaženost, ki pa tožnice v funkcionalnem smislu ne ovirajo. Sedanje občasne bolečine pri daljšem stanju, na katere nadalje opozarja tožnica, pa je ustrezno ovrednotilo pri bodoči škodi glede telesnih bolečin. Glede na njen poklic (pomočnica kuharice), je pri odškodninski postavki za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti tako pravilno upoštevalo le prikrajšanje, ki ga trpi zaradi otekanja desnega gležnja, kar jo ovira pri daljšem stanju in naporih. Ker gre le za manjše prikrajšanje, ker še vedno lahko (le nekoliko težje kot prej) opravlja vse svoje aktivnosti, je dosojena odškodnina povsem primerna in zadostna. Njene psihične bolečine zaradi zmanjšanja splošnih življenjskih aktivnosti namreč ne morejo biti tako velike, kot skuša prikazati v pritožbi. Nenazadnje posebnih omejitev pri prostočasnem udejstvovanju ni niti zatrjevala niti o njih izpovedovala in se nanje prvič sklicuje šele v pritožbi (sprehodi, izleti, ples). Ker ne pove, zakaj tega ni storila prej, jih ni mogoče več upoštevati (1. odst. 337. čl. ZPP).

Pri skaženosti so bila pravilno upoštevana tako objektivna kot subjektivna merila, ki jih je treba upoštevati za presojo tovrstne odškodnine. Sodišče je ugotovilo, da so ostale določene spremembe v tožničini zunanjosti (spremembe v pigmentaciji kože na območju poškodovanih delov kože – razlogi na strani 9 in 10, ki jih pritožbeno sodišče sprejema). Ker gre objektivno gledano za manjše spremembe, je dosojena odškodnina v višini 834,58 EUR tudi po mnenju pritožbenega sodišča primerna, ne glede na to, da se jih ne da vedno zakriti z obleko in obutvijo in upoštevaje tožničino starost ter spol, na kar opozarja sama v pritožbi. V njeni izpovedbi namreč sodišče prve stopnje ni imelo opore za tako hudo subjektivno prizadetost, kot jo prikazuje v pritožbi. Zato je njegova ocena zbranega dokaznega gradiva in odmera odškodnine pravilna v dejanskem in pravnem pogledu. Pritožbeno sodišče pa ne najde razlogov ne za v pritožbah predlagano zvišanje ne za znižanje te odškodnine.

Končno je treba odgovoriti še na pritožbo tožeče stranke v zvezi z dosojenimi pravdnimi stroški. Pritožbeni očitek je, da sodišče ni upoštevalo aritmetične sredine pri končnem uspehu strank glede na doseženi uspeh po temelju in po višini ter da se odločitve ne da preizkusiti.

Odločitev o pravdnih stroških mora biti celovita in ne sme biti zreducirana na gole matematične operacije. Dokazni postopek je bil v nasprotju s pritožbenim mnenjem primerljivo obremenjen tako z dokazovanjem temelja kot z dokazovanjem višine (zaslišanja, izvedenca). Stranki sta založili stroške vsaka za enega izvedenca. Upoštevaje vse te okoliščine primera je stroškovna odločitev prvega sodišča pravilna in skladna z 2. odst. 154. čl. ZPP, ki je v obravnavanem primeru relevantno materialno pravo.

Odveč je tudi pritožbena graja o procesnih pomanjkljivostih. Sodišče se v razlogih sodbe dovolj določno sklicuje na podrobnejšo odmero pravdnih stroškov, ki je v spisu na stroškovnikih obeh strank. To omogoča pregled odmere obema strankama, hkrati pa tudi vsebinski preizkus, ki ga je opravilo pritožbeno sodišče z vidika pravilne uporabe določil ZPP, Zakona o sodnih taksah in odvetniške tarife. Ta pokaže, da je odmera pravilna.

Po povedanem sta obe pritožbi v celoti neutemeljeni. Zato ju je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. odst. 165. čl. ZPP v zvezi s 1. odst. 154. čl. istega zakona. Pritožnici nista uspeli. Zato morata trpeti vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.