Jedro

V postopku ni bilo ugotovljeno, da bi eden od zakoncev delal več kot drugi. Odločitev o tem, da je delež enak, je zato pravilna.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v točki IV (izrek o stroških) spremeni tako, da vsaka stranka krije svoje pravdne stroške.

Sicer se pritožba zavrne in izpodbijana sodba v točki I. in II. potrdi.

Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

: Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da predstavlja skupno premoženje pravdnih strank celotni poslovni delež družbe P.P, d.o.o., matična št. ........., vl. št. ....... pri Okrožnem sodišču v Kranju in premičnine v stanovanjski stavbi na parc. št. 161.S, k.o. Ž., ki so v sodbi natančno naštete. Ugotovilo je tudi, da delež pravdnih strank znaša za vsakega 1/2. Presežek zahtevka je zavrnilo in naložilo toženi stranki, da mora tožeči stranki povrniti 1.218,38 EUR pravdnih stroškov v petnajstih dneh.

Zoper sodbo se v delu, v katerem je bilo tožbenemu zahtevku ugodeno, pritožuje tožena stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 1. odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP, zlasti zmotno uporabo materialnega prava ter zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Predlaga, da sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje "v celoti razveljavi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne". Podrejeno predlaga razveljavitev sodbe.

Sodišče druge stopnje bo potrebne pritožbene trditve povzelo v nadaljevanju, ko bo nanje odgovarjalo.

Pritožba je utemeljena, kolikor gre za pravdne stroške. Sicer ni utemeljena.

Pritožba najprej pravi, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, predvsem 15. točko 339. člena ZPP, ker je napačno ugotovilo, da je bil namen tožene stranke s postavitvijo izvedenca ekonomske stroke v tem, da se ugotovi, ali celotni poslovni delež predstavlja skupno premoženje. 11.6.2009 je tožena stranka povedala, da je namen postavitve izvedenca ekonomske stroke v tem, da se ugotovi, da delež tožeče stranke nikakor ne more predstavljati 1/2. Namen je bil torej v izpodbijanju zakonske domneve iz 59. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih - ZZZDR. Pojasnila je, da je družba po ustanovitvi večala vrednost in da je bila družba dokapitalizirana z lastnimi sredstvi. Ta so bila pridobljena z izključnim prispevkom dela tožene stranke. Tožeča stranka pri tem ni sodelovala. Morebiti bi ji pripadala največ pravica imetništva poslovnega deleža družbe v višini 50 % prvotno plačanega osnovnega deleža, ne pa 50 % sedanjega osnovnega kapitala. Izvedenec (finančne stroke), pa bi v zvezi s tem lahko naredil analizo višine prvotno plačanega osnovnega kapitala, zakoniti delež tožeče stranke na njem in razmerje med prvotno plačanim osnovnim kapitalom in sedanjim osnovnim kapitalom in sedanjim osnovnim kapitalom družbe. Predlagala je, naj sodišče izvedencu naloži, da razišče odgovore na vprašanje, kakšen je bil prvotni osnovni kapital družbe, na kakšen način ga je družbenik plačal ter kdaj, koliko in na kakšen način se je osnovni kapital povečal. S tem je sodišče nepopolno ugotovilo dejansko stanje in zmotno uporabilo materialno pravo.

V zvezi z gornjimi trditvami sodišče druge stopnje ugotavlja, da je tožena stranka 3.3.2009 (list. št. 42) predlagala postavitev izvedenca ekonomske stroke glede ocenitve deleža na skupnem premoženju. Na glavni obravnavi 11.6.2009 je toženec pojasnil, da je v družbo vložil izključno svoje delo in da zato delež tožeče stranke ne more biti 50 %. Predlagal je, naj izvedenec ugotovi, kakšen je bil prvotni osnovni kapital družbe P.P., na kakšen način ga je družbenik V.P. plačal, in koliko in na kakšen način se je osnovni kapital povečal. Odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi takega dokaznega predloga je pravilna. Tožena stranka bi namreč morala postaviti trditev o tem, kakšen je bil prvotni osnovni kapital, kako ga je plačal in kdaj in za koliko se je povečal, šele potem bi izvedenec lahko preizkusil njegove trditve. V pravdnem postopku velja povezanost trditvenega in dokaznega bremena po 212. členu ZPP. Stranka mora namreč za zatrjevana dejstva predlagati dokaze, v dokaznem predlogu pa mora natančno opredeliti, katero dejstvo naj se s predlaganim dokazom ugotovi. Dokazni predlog tožene stranke je bil informativne narave, pri katerem so dejanske navedbe manjkale, in ki naj bi se izpeljal zato, da bi tožeča stranka lahko oblikovala svoje trditve. Tak dokazni predlog pa ni dopusten (primerjaj odločbo VS RS, II Ips 234/2005).

Pritožba nato navaja, da je sodišče glede premičnin zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, saj je tožena stranka že v odgovoru na tožbo predlagala ogled na kraju samem, da bi se sodišče prepričalo o dejstvu iztrošenosti opreme oziroma o neobstoju. 11.6.2009 je tožena stranka res navedla, da sta premičnine kupila iz skupnega denarja, izpovedala pa je tudi, da na seznamu ni zabeleženih več premičnih stvari, ki so bile kupljene iz skupnega premoženja in da mu ni znano, kje se nahajajo, iz česar izhaja, da jih je tožeča stranka odnesla s seboj. Sodišče prve stopnje ni izvedlo dokaza z ogledom.

Na te pritožbene trditve sodišče druge stopnje odgovarja, da je sodišče prve stopnje v podatkih spisa in izvedenem dokaznem postopku imelo podlago za ugoditev tožbenemu zahtevku. Dokazno oceno v zvezi s premičninami sodišče druge stopnje sprejema. Toženec je zaslišan sam izpovedal, da sta stanovanjsko opremo kupila skupaj in da so stvari iz seznama po prenehanju zveze obstojale (list. št. 49). O dokazni oceni tako sodišče druge stopnje ne dvomi. Tožena stranka je dokazni predlog za ogled umaknila (list. št. 50). Sicer pa odločitev sodišča prve stopnje pomeni, da so ob razpadu skupnosti navedene premičnine obstojale. Predmet delitve v nepravdnem postopku pa bo lahko samo tisto, kar bo obstojalo tudi v času delitve in v stanju, kakršno bo v času delitve. Kakšen pomen naj bi v zvezi z ugotovitvijo o tem, katere premičnine spadajo v skupno premoženje, imelo dejstvo, da je tožnica določene predmete odnesla, ni jasno. Če toženec hoče reči, da bi bilo tudi tiste predmete treba upoštevati, bi jih moral konkretizirati in postaviti ustrezen zahtevek.

Pritožba se nato tudi ne strinja, da bi v skupno premoženje spadalo motorno kolo in oprema v zvezi z njim. Navaja, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo pravila pravdnega postopka, predvsem 14. točko 2. odst. 339. člena ZPP, saj so v obrazložitvi sodbe v zvezi s tem razlogi o odločilnih dejstvih med seboj v nasprotju. Navaja, da je sodišče v obrazložitvi ugotovilo, da je tožena stranka dvakrat zatrjevala, da je bila oprema kupljena iz posebnega premoženja, nato pa je to ugotovitev negiralo in izrecno zapisalo, da toženec ni navedel, da bi bila oprema plačana iz posebnega premoženja.

Sodišče druge stopnje ugotavlja, da ne gre za nasprotje. Toženec je v trditvah (odgovor na tožbo in pripravljalna vloga, kar oboje pritožba citira), navedel, da je motorno kolo in oprema njegovo posebno premoženje. Ko pa je bil zaslišan, torej, ko je o stvari izpovedoval, pa ni izpovedoval, da bi šlo za posebno premoženje, ampak je, kot pravilno poudarja izpodbijana sodba (list. št. 59), da je bila odločitev za nakup motornega kolesa skupna in da sta to skupaj kupovala. Tako je izpovedoval na glavni obravnavi 11.6.2009 (list. št. 48 na drugi strani). V razlogih sodbe tako glede tega ni nobenih nasprotij. Sodišče prve stopnje je namreč najprej povzelo toženčeve trditve, nato pa zapisalo ugotovitve o njegovi izpovedbi v zvezi s tem.

Pritožba se nato ne strinja s tem, da je sodišče ugotovilo, da je delež pravdnih strank na družbi enak. Vztraja, da je delež toženca večji, ker je sam sodeloval pri poslovanju družbe.

Tudi glede tega sodišče druge stopnje nima pomislekov. Razlogi v zvezi s tem so jasni in prepričljivi. Ugotovljeno je bilo, da je bil osnovni vložek dan iz skupnega premoženja, sodišče prve stopnje pa je tudi pravilno ugotovilo, da tudi če je toženec v družbo vlagal svoje delo, povečanje vrednosti poslovnega deleža predstavlja prispevek k nastanku skupnega premoženja, to premoženje pa je vse tisto, ki je pridobljeno z zakonsko zvezo, z delom zakoncev. Sodišče druge stopnje se tudi strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da dokazni postopek ni pokazal, da bi bil delež toženca večji kot 1/2. Po 1. odst. 59. člena ZZZDR se namreč šteje, da sta deleža zakoncev na skupnem premoženju enaka, zakonca pa lahko dokažeta, da sta prispevala k skupnemu premoženju v drugačnem razmerju. Sodišče prve stopnje je v skladu z 2. odst. 59. člena ZZZDR pravilno upoštevalo po eni strani toženčevo večje angažiranje v družbi, po drugi strani pa tudi tožničino skrb za družino. Predvsem ni bilo ugotovljeno, da bi v zakonski skupnosti eden od zakoncev delal več kot drugi. To je odločilno, ne pa, za kakšne vrste dela je šlo.

Pritožba se tudi ne strinja z odločitvijo o stroških. Kljub temu, da tožnica ni v celoti uspela, ji je sodišče prve stopnje priznalo vse stroške.

V tem delu se sodišče druge stopnje s pritožbo strinja. Tožnica je v tožbi navedla, da je vrednost spora 9.000,00 EUR, čeprav je s tožbo zahtevala ne samo ugotovitev deleža na družbi in premičninah, pač pa tudi ugotovitev, da spada v skupno premoženje znesek 35.000,00 EUR (kar je bilo zavrnjeno). Poleg tega je zahtevek razširila še na motor in opremo (list. št. 25). Ne gre torej za sorazmerno majhen del zahtevka, kar je po 3. odst. 154. člena ZPP poleg tega, da zaradi zavrnjenega dela niso nastali posebni stroški, prav tako pogoj, da sodišče lahko odloči, da mora ena stranka povrniti vse stroške. Upoštevaje povedano je sodišče druge stopnje v tem delu odločitev sodišča spremenilo tako, da naj vsaka stranka krije svoje stroške (2. odst. 154. člena ZPP).

Tako je torej sodišče druge stopnje v pretežni meri pritožbo zavrnilo po 353. členu ZPP, v izreku o stroških pa jo je spremenilo po 3. točki 365. člena ZPP.

Uspeh toženca v pritožbi je minimalen, zato ni razlogov, da bi morala tožnica tožencu povrniti pritožbene stroške. Toženec mora pritožbene stroške kriti sam (2. odst. 154. člena ZPP in 152. člen ZPP).