Jedro

Pritožbeno sodišče na kršitve iz 1. odstavka 339. člena ZPP in 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ne pazi po uradni dolžnosti. To pomeni, da mora pritožnik kršitev uveljavljati in do te mere konkretizirano opredeliti, da ni potreben nikakršen uradni preizkus.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek na ugotovitev, da je pogodba o uporabi prostora na tržnici K. št. 374/2000-PS z dne 23. 2. 2000 nična ter zahtevek na ugotovitev, da je ničen in brez pravne veljave zemljiškoknjižni vpis Okrajnega sodišča v Krškem Dn. št. 659/2003, ki se nanaša na vpis etažne lastnine pri vložku 1264 k. o. S. v zvezi s spornim prostorom v izmeri 27 m2, ki bo odmerjen po geodetu.

Sodišče prve stopnje je tožnici še naložilo, da mora toženkama v 15 dneh povrniti 1.782,93 EUR pravdnih stroškov.

Zoper takšno sodbo se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pritožuje tožnica, predlaga spremembo sodbe in ugoditev zahtevku, podredno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navaja, da sodišče prve stopnje ni izvedlo vseh dokazov in ni obrazložilo, zakaj jih ni izvedlo. Navedba, da so ostali dokazi nepotrebni, ne zadošča. Pritožnica obsežno pojasnjuje, da je dokazni postopek nedvomno pokazal, da prva toženka nikdar ni mogla postati lastnica spornega prostora št. 13, ki naj bi bil vpisan v podvložek vl. št. 1274/13 k. o. S.. Vpis etažne lastnine v zemljiško knjigo je neveljaven, saj etažni lastniki pri njem niso sodelovali. Sporni prostor je skupni prostor vseh lastnikov posameznih enot na tržnici, druga toženka pa si ga je uzurpirala, na kar kažejo tudi v spis vložene listine. Pravna prednica tožnice je v letu 1983 skupaj z nakupom lokala dobila tudi možnost souporabe skupnih prostorov, kamor je sodil tudi sporni prostor okoli terase.

Toženki sta na pritožbo odgovorili in predlagali njeno zavrnitev.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožnica sodišču prve stopnje očita, da ni izvedlo vseh dokazov in da ni v zadostni meri pojasnilo, zakaj jih ni izvedlo. Če pritožnica v opisanem vidi bistveno kršitev določb pravdnega postopka, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da bi očitano ravnanje lahko predstavljalo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ali (v skrajnem primeru) bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Višje sodišče na te kršitve ne pazi po uradni dolžnosti. To pomeni, da mora pritožnik kršitev uveljavljati in do te mere konkretizirano opredeliti, da ni potreben nikakršen (tudi ne delni) uradni preizkus. Pritožbeni očitek, da sodišče ni izvedlo vseh predlaganih dokazov in da obrazložitev sodišča, da so ostali dokazi nepotrebni, ne zadošča, je nekonkretiziran. Pritožnica ne pojasni bistvenega - katere dokaze, ki jih sodišče prve stopnje ni izvedlo, bi še moralo izvesti in kako bi to vplivalo na rezultat dokazovanja oziroma katera odločilna dejstva naj bi bila z njimi (drugače) dokazana. S takšnim uveljavljanjem bistvene kršitve določb pravdnega postopka pritožnica ne more doseči pritožbenega preizkusa.

Sicer pa je večji del pritožbe namenjen zatrjevanju, da je pravna prednica tožeče stranke s kupno pogodbo št. 2/83 z dne 2. 9. 1983 poleg tistega, kar je navedeno v 1. členu same pogodbe, kupila tudi skupne dele nepremičnine. Pritožbeno sodišče s takšnim stališčem sicer soglaša, ni pa mogoče sprejeti tožničine razlage, kaj naj bi skupni deli predstavljali. Sodišče prve stopnje je pravilno poudarilo, da je opredelitev le-teh jasno razvidna iz 4. člena pogodbe – na podlagi katerega je pravna prednica tožnice (tako kot tudi drugi kupci poslovnih prostorov) z nakupom poslovnega prostora pridobila pravico do souporabe kotlovnice, zaklonišča, stavbnega zemljišča in zunanje ureditve. Osrednji prostor tržnice pred poslovnim prostorom tožnice ni nič od navedenega. Pritožbeno sodišče ne dvomi v dokazno oceno sodišča prve stopnje, da je prostor, za katerega pritožnica meni, da predstavlja skupni prostor (zaseda pa ga sama), s kupno pogodbo št. 21/84 z dne 7. 8. 1984 kupila pravna prednica druge toženke, ko je za izvajanje gospodarske javne službe (tržnične dejavnosti) kupila odprti - osrednji del tržnice. S sklenitvijo pogodbe, katere ničnost uveljavlja tožnica, toženki torej nista nedopustno posegli v tožničin položaj.

Pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da okoliščina, da pri vpisovanju etažne lastnine v zemljiško knjigo niso sodelovali (kasnejši) etažni lastniki, ne povzroča neveljavnosti vknjižbe etažne lastnine, saj je prišlo do vzpostavitve in nato vknjižbe etažne lastnine na podlagi enostranskega pravnega posla iz 109. člena Stvarnopravnega zakonika.

V pritožbi uveljavljani razlogi torej niso podani, enako velja za tiste razloge, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Višje sodišče je zato pritožbo v skladu z določbo 353. člena ZPP zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo.

Tožnica s pritožbo ni uspela, zato pritožbene stroške krije sama. Enako velja za stroške odgovora na pritožbo, ki sta ga vložili toženki, saj z odgovorom na pritožbo nista v ničemer mogli izboljšati svojega procesnega položaja.