Jedro

Vrednost spora za ugotovitev pravice do revizije se ugotavlja po določbah 39. do 45. člena ZPP (prvi odstavek 39. člena ZPP).

Če imajo zahtevki v tožbi različno podlago (samo dejansko ali samo pravno, ali pa oboje), je zato za določitev pravice do revizije odločilna vrednost vsakega posameznega zahtevka.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

Pritožbo zoper sodbo, s katero je sodišče prve stopnje ugotovilo, da sedem pravnih dejanj tožeče stranke, izvedenih v času med 10.7.1996 in 13.5.1997, nima pravnega učinka proti stečajni masi tožeče stranke, zaradi česar mora tožena stranka vrniti v stečajno maso tožeče stranke 5.493.489.00 SIT z zamudnimi obrestmi in stroški postopka, je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Sodbo pritožbenega sodišča izpodbija tožena stranka z revizijo uveljavljajoč vse revizijske razloge. Revizijskemu sodišču predlaga, naj sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni dovoljena.

Sodišče prve stopnje je s sodbo končalo postopek na prvi stopnji dne 30.8.1999, torej po 14.7.1999, ko je začel veljati Zakon o pravdnem postopku (ZPP), objavljen 15.4.1999 v Uradnem listu Republike Slovenije štev. 26/99 (503. člen ZPP). Zato je revizijsko sodišče za izvedbo revizijskega postopka upoštevalo njegove določbe (prvi odstavek 498. člena ZPP).

Po 490. členu ZPP revizija v gospodarskih sporih ni dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe ne presega 5.000.000,00 tolarjev. Vrednost spora pa se (tudi) za ugotovitev pravice do revizije ugotavlja po določbah 39. do 45. člena ZPP (prvi odstavek 39. člena ZPP).

Po 41. členu ZPP je v primeru, če uveljavlja tožeča stranka proti toženi stranki z isto tožbo več zahtevkov, podlaga za določitev vrednosti spora in s tem pravice do revizije seštevek zahtevkov samo takrat, kadar se zahtevki opirajo na isto dejansko in pravno podlago (prvi odstavek 41. člena). Če pa imajo zahtevki v tožbi različno podlago (samo dejansko ali samo pravno, ali pa oboje), pa je (tudi) za določitev pravice do revizije odločilna vrednost vsakega posameznega zahtevka.

Tožeča stranka je izpodbijala s tožbo šest pravnih dejanj asignacije, od katerih nobena ne presega zneska 1.500.000,00 SIT, ter pravno dejanje verižne kompenzacije zneska 293.489,00 SIT. Vsaka asignacija pomeni v razmerju do druge asignacije različno podlago. Zato je treba upravičenje tožene stranke do revizije ugotavljati po "vrednosti" vsakega posameznega izpodbijanega dejanja. Ta pa v nobenem primeru ne preseže 1.500.000,00 SIT, kar je bistveno manj od zneska 5.000.000,00 SIT iz 490. č,lena ZPP. Pri tem revizijsko sodišče še pripominja, da niti seštevek zneskov tistih štirih asignacij, v katerih je bila tožena stranka preko družbe T. d.o.o. udeležena samo posredno (najbolj podobna podlaga, čeprav ne ista), ne preseže zneska 5.000.000,00 SIT (samo 4.000.000,00 SIT), med tem, ko je seštevek zneskov iz ostalih dveh asignacij, katerih udeleženka je tudi tožena stranka, samo 1.200.000,00 SIT.

Glede na zgoraj navedeno revizija po 490. členu ZPP ob upoštevanju 41. člena ZPP v tem sporu torej ni dovoljena. Zato je revizijsko sodišče revizijo tožene stranke zavrglo (377. člen ZPP).