Jedro

Ker se zapisnik o razglasitvi sodbe (izvirnik) popolnoma ujema s pisno izdelano sodbo, je sodišče prve stopnje v nasprotju s 1. odstavkom 365. člena ZKP izdalo popravni sklep. S tem je namreč popravilo izvirnik ne pa pisno izdelane sodbe.

Izrek sodbe sodišča prve stopnje, naveden v zapisniku o glavni obravnavi, je sam s seboj v nasprotju, saj je v njem navedeno, da naj bi si obsojenka v določenem časovnem obdobju prilastila skupno 461.060,00 SIT, to pa se ne ujema z vsoto posameznih ugrabkov, prav tako navedenih v zapisniku o razglasitvi sodbe.

Izrek

Zahtevi zagovornika obs. S.F. za varstvo zakonitosti se ugodi in se sodbi Okrožnega sodišča v Krškem z dne 7.5.1997 ter Višjega sodišča v Ljubljani z dne 20.1.1998 razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Obs. S.F. je bila s sodbo Okrožnega sodišča v Krškem z dne 7.5.1997 spoznana za krivo kaznivega dejanja poneverbe po 1. odstavku 245. člena KZ. Sodišče prve stopnje ji je izreklo pogojno obsodbo, v kateri ji je po 1. odstavku 245. člena KZ določilo kazen 8 mesecev zapora s preizkusno dobo 2 let. Obsojenki je naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka ter na podlagi 2. odstavka 105. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) odločilo, da je obsojenka dolžna plačati oškodovani Industriji otroške konfekcije J. premoženjskopravni zahtevek v znesku 461.060,00 tolarjev s pripadajočimi obrestmi. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 20.1.1998 pritožbo zagovornika obs. S.F. zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojenki pa naložilo v plačilo povprečnino v znesku 100.000 tolarjev.

Zagovornik obs. S.F. je dne 4.6.1998 priporočeno po pošti vložil zoper pravnomočno sodbo zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, v kateri navaja, da je izrek pravnomočne sodbe sam s seboj v nasprotju ter tudi v nasprotju z razlogi sodbe. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije razveljavi prvostopenjsko in drugostopenjsko sodbo in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Vrhovni državni tožilec Republike Slovenije B.Š. je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, ki ga je podal na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, predlagal, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno, ker ne gre za bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, temveč za očitno računsko napako, ki je bila odpravljena s posebnim sklepom.

Zahteva zagovornika obs. S.F. za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Stališče zagovornika obs. S.F., da niso bili podani razlogi za izdajo sklepa z dne 11.12.1997, za popravo izreka sodbe z dne 7.5.1997, je utemeljeno. Po določilu 1. odstavka 365. člena ZKP je mogoče s posebnim sklepom popraviti pomote v imenih in številkah ter druge očitne pisne in računske pomote ter pomanjkljivosti glede oblike in neskladnosti pisno izdelane sodbe z izvirnikom. Po določilu 1. odstavka 317. člena ZKP je izrek sodbe v zapisniku o poteku glavne obravnave izvirnik. Zapisnik o razglasitvi sodbe (izvirnik) pa se popolnoma ujema s pisno izdelano sodbo. Sodišče prve stopnje je zato v nasprotju z določilom 1. odstavka 365. člena ZKP, sicer po napotku pritožbenega sodišča, izdalo sklep o popravi zapisnika o razglasitvi sodbe (izvirnika), ne pa o popravi pisno izdelane sodbe, ki se je v celoti ujemal z izvirnikom.

Pritrditi je tudi treba navedbam zagovornika obs. S.F., da je izrek sodbe sodišča prve stopnje, naveden v zapisniku o glavni obravnavi, sam s seboj v nasprotju. V prvi alinei, ki se nanaša na mesec januar 1992, je navedeno, da je obsojenka od skupnega iztržka v višini 400.353,00 tolarjev odvedla le 296.399,00 tolarjev, torej naj bi si v tem mesecu prilastila 103.954,00 tolarjev, vendar pa seštevek posameznih zneskov, ki naj bi si jih prilastila v tem mesecu, znaša 103.953,00 tolarjev. V drugi alinei, ki se nanaša na mesec februar 1992, je navedeno, da je obsojenka od skupnega iztržka v višini 410.175,00 tolarjev, odvedla le 266.732,00 tolarjev, torej naj bi si v tem mesecu prilastila 143.443,00 tolarjev, medtem ko seštevek posameznih zneskov, ki naj bi si jih prilastila v tem mesecu, znaša 148.825,00 tolarjev. Isto velja tudi glede dejanja, opisanega v tretji alinei, ki se nanaša na mesec marec 1992. V tem mesecu naj bi obsojenka od skupnega iztržka v višini 475.857,00 tolarjev odvedla le 262.194,00 tolarjev ter si na ta način prilastila 213.663,00 tolarjev, vendar pa seštevek posameznih zneskov, ki naj bi si jih v tem mesecu prilastila, znaša le 193.694,00 tolarjev. Po izreku, ki ga vsebuje zapisnik o razglasitvi sodbe, naj bi si obsojenka v mesecih januarju, februarju in marcu 1992 prilastila skupno 461.060,00 tolarjev, kar pa se ne ujema z vsoto posameznih ugrabkov v navedenih mesecih, ki so prav tako povzeti v zapisniku o razglasitvi sodbe, saj vsota posameznih ugrabkov znaša le 446.472,00 tolarjev in je torej za 14.588,00 tolarjev manjša od zneska 461.060,00 tolarjev.

Zagovornik obs. S.F. zato utemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, saj je potrebno pritrditi, da je izrek pravnomočne sodbe sam s seboj v nasprotju. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je zato njegovi zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo tako, da je razveljavilo sodbi prvostopenjskega in drugostopenjskega sodišča ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (1. odstavek 426. člena ZKP).