Jedro

Med strankama ni sporno, da tožnik svoje obveznosti ni opravil, saj v tožbi sam navaja, da se zaradi nezgrajenega kanala in revizijskega jaška na javno kanalizacijo ne more priključiti. S temi navedbami tožnik izpodbija (le) pravilnost in zakonitost izvršilnega naslova. Po prvem odstavku 292. člena ZUP je zoper sklepe v upravnem postopku dovoljena le pritožba, ki se nanaša na samo izvršbo, z njo pa ni mogoče izpodbijati pravilnosti odločbe, ki se izvršuje. Ugovorov zoper izvršilni naslov tako ni mogoče uspešno uveljavljati v izvršilnem postopku.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je prvostopenjski organ pod 1. točko izreka odločil, da mora tožnik v 15. dneh od vročitve tega sklepa plačati denarno kazen v znesku 200,00 EUR, ki mu je bila zagrožena s sklepom o dovolitvi izvršbe št. 0613-57/2011-11 z dne 4. 3. 2013; pod 2. točko izreka je tožniku zagrozil z denarno kaznijo 500,00 EUR, če v roku 2 mesecev po prejemu tega sklepa ne bo priključil komunalnih odpadnih vod iz stanovanjske stavbe na naslovu A., ki stoji na zemljišču s parc. št. *393 k.o. ... na javno kanalizacijo in pod 3. točko izreka je odločil, da pritožba zoper ta sklep ne zadrži izvedbe izvršbe. V svoji obrazložitvi navaja, da je bila tožniku kot inšpekcijskemu zavezancu že s sklepom o dovolitvi upravne izvršbe zagrožena denarna kazen v višini 200,00 EUR, če v roku 3 mesecev po prejemu sklepa ne bo priključil komunalnih odpadnih vod iz stanovanjskega objekta na A. Izvajalec javne službe, Komunala B., je z dopisom z dne 26. 6. 2013 sporočil, da stanovanjski objekt na navedenem naslovu še vedno ni priključen. Zato je bila tožniku na podlagi 298. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) izrečena zagrožena kazen in mu je bilo hkrati zagroženo z novo denarno kaznijo, če svojih obveznosti ne bo opravil v določenem roku.

Drugostopenjski organ je pritožbo tožnika zavrnil. Meni, da je odločitev prvostopenjskega organa pravilna in zakonita.

Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja. Vlaga tožbo, v kateri navaja, da za izrek denarne kazni ni pravne podlage, ker se stavba na javno kanalizacijo ne more priključiti, ker dela javnega kanalizacijskega kanala v dolžini 16 m in revizijski jašek nista bila zgrajena skladno s projektno dokumentacijo. Sklicuje se na 1. točko 15. člena Odloka o programu opremljanja in meril za odmero komunalnega prispevka za območje Občine Žužemberk (Odlok), ki določa, da je priključitev objekta ali preureditev obstoječega priključka objekta na javno kanalizacijo obvezna na območjih, kjer je ta zgrajena. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in razveljavi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo ugovarja pravočasnosti vložene tožbe. Dalje navaja, da so navedbe tožnika neutemeljene. Tožnik se zoper odločbo, s katero mu je bilo naloženo, da se mora v roku 8 mesecev priključiti na javno kanalizacijo, ni pritožil. Reagiral je šele na sklep z zagrozitvijo denarne kazni. Tožena stranka je imela za izrek denarne kazni vso pravno podlago. Sklicuje se na določbe 298. člena ZUP. Sodišču predlaga, da tožnikovo tožbo zavrže oz. zavrne. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče uvodoma ugotavlja, da je tožba tožnika, glede na podatke v spisu, pravočasna. V spisu je namreč tudi vročilnica, iz katere izhaja, da je bila tožniku odločba drugostopenjskega organa vročena dne 19. 12. 2013. Po določbi prvega odstavka 28. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) je treba tožbo vložiti v 30. dneh od vročitve akta, s katerim je bil postopek končan. Tožnik je tožbo zoper izpodbijani sklep vložil priporočeno po pošti dne 17. 1. 2014, kar je pravočasno. Sodišče zato tožbe ni zavrglo, kot je to predlagala tožena stranka, temveč je tožbo vsebinsko obravnavalo.

V obravnavani zadevi gre za nadaljevanje izvršbe zoper tožnika, ker le-ta ni v določenem roku, niti v naknadno določenem roku, izpolnil obveznosti, ki mu jih je z odločbo št. 0613-57/2011 01-6 z dne 6. 9. 2011, ki predstavlja izvršilni naslov, naložil medobčinski inšpektor.

Iz spisovnih podatkov izhaja, da je bila zoper tožnika že dovoljena izvršba in mu je bila s sklepom o dovolitvi upravne izvršbe s posredno prisilitvijo z dne 4. 3. 2013 zagrožena denarna kazen, če z odločbo z dne 6. 9. 2011 naloženih mu obveznosti, ne bo izpolnil. Sklep o dovolitvi izvršbe je bil tožniku vročen dne 22. 3. 2013. Izvajalec javne službe je inšpekcijski organ dne 26. 3. 2013 obvestil, da tožnik svoje obveznosti, naložene z odločbo z dne 6. 9. 2011, ni izpolnil. To pomeni, da že dovoljena izvršba s prisilitvijo ni bila uspešna.

Ob takšni dejanski podlagi je prvostopenjski organ po presoji sodišča ravnal pravilno, ko je izdal izpodbijani sklep na podlagi drugega odstavka 298. člena ZUP, s katerim je tožnika prisilil k izpolnitvi njegovih obveznosti po odločbi z dne 6. 9. 2011 z zagroženo novo denarno kaznijo.

Tožbeni ugovori na drugačno odločitev sodišča ne morejo vplivati. Neutemeljen je tožbeni ugovor, da tožena stranka za izrek denarne kazni nima pravne podlage. ZUP v 284. členu določa, da se izvršba odločbe, izdane v upravnem postopku, opravi zato, da se izterja denarna kazen ali izpolni nedenarna obveznost. Med strankama ni sporno, da tožnik svoje obveznosti ni opravil, saj v tožbi sam navaja, da se zaradi nezgrajenega kanala in revizijskega jaška na javno kanalizacijo ne more priključiti. Za izrek izpodbijanega sklepa je torej obstajala pravna podlaga. Tudi ni utemeljen tožbeni očitek, da priključitev objekta na javno kanalizacijo ni mogoča, ker investitor ni uredil kanala in revizijskega jaška. S temi navedbami namreč tožnik izpodbija (le) pravilnost in zakonitost izvršilnega naslova. Po prvem odstavku 292. člena ZUP je zoper sklepe v upravnem postopku dovoljena le pritožba, ki se nanaša na samo izvršbo, z njo pa ni mogoče izpodbijati pravilnosti odločbe, ki se izvršuje. Ugovorov zoper izvršilni naslov tako ni mogoče uspešno uveljavljati v izvršilnem postopku, kot je to pravilno navedel že drugostopenjski organ v svojin odločbi. Iz navedb tožene stranke v odgovoru na tožbo pa izhaja, da se tožnik zoper odločbo, ki predstavlja izvršilni naslov, ni pritožil. Po povedanem je zato sodišče tožbo tožnika na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, na seji senata, ker tožnik ni navedel novih dejstev ali predlagal novih dokazov, ki bi bili pomembni za odločitev (1. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

Ker je sodišče tožbo zavrnilo, v skladu z določbo četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.