Jedro

Sodišče prve stopnje je obravnavalo tožbo prvotožnice in drugotožnice, s katerima je bila izpodbijana ista odločba tožene stranke. Tožbo drugotožnice je sodišče prve stopnje sicer zavrnilo, vendar je hkrati ugodilo tožbi prvotožeče stranke in odpravilo izpodbijano odločbo. Sprejeta odločitev sodišča prve stopnje tako pomeni tudi največjo korist za drugotožnico, saj je odločba tožene stranke, ki jo je tudi sama izpodbijala s tožbo, v celoti odpravljena. Zato drugotožeča stranka ne izkazuje pravnega interesa, saj z revizijo ne more doseči zase ugodnejše rešitve oziroma si ne more izboljšati svojega položaja po tožbi, s katero je uveljavljala le odpravo odločbe tožene stranke.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo in sklepom združilo v skupno obravnavo in odločanje zadevi opr.št. U 1809/2006 in U 1837/2006 in zadevo v nadaljevanju vodilo pod opr.št. U 1809/2006 (1. točka izreka sodbe in sklepa). Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 2. točke 1. odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07-sklep US) ugodilo tožbi prvotožeče stranke, odpravilo odločbo tožene stranke z dne 4.7.2006, ter ji zadevo vrnilo v ponoven postopek (2. točka izreka sodbe in sklepa), tožbo drugotožeče stranke zoper isto odločbo tožene stranke pa zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 (3. točka izreka sodbe in sklepa). Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbi prvotožeče in drugotožeče stranke zoper dopolnilno odločbo Upravne enote Kranj z dne 9.5.2006, s katero je upravni organ prve stopnje odločil, da je Slovenska odškodninska družba zavezanka za plačilo odškodnine v obveznicah v višini 1.684.292,USD za podržavljeno premoženje zasebnega podjetja "T. z.o.z.", ki ni bilo vrnjeno z delno odločbo Občine K. z dne 27.5.1994, in kot upravičenca do odškodnine določil A.A. v deležu do 2/3 in B.B. v deležu do 1/3. V obrazložitvi sodbe sodišče prve stopnje med drugim ugotovi, da je utemeljen tožbeni ugovor, da v postopku ni bilo pravilno ugotovljeno, po katerem pravnem temelju je bilo podjetje podržavljeno. Tožena stranka je zaključila, da je premoženje prešlo v državno last že z dnem uveljavitve odloka AVNOJ-a. Tak zaključek tožene stranke, glede temelja in s tem časa podržavljena, pa temelji na nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju v posledici česar je bilo lahko v postopku materialno pravo napačno uporabljeno, zato je sodišče prve stopnje pritožbi prvotožeče stranke ugodilo in odločbo tožene stranke odpravilo ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek.

Tožbo drugotožeče stranke pa je sodišče prve stopnje zavrnilo. Navedlo je, da je bila v postopku pretvorba nekdanjih RM v nekdanje dinarje izvedena pravilno na podlagi Zakona o tečajih lirskih bonov in okupacijskih bankovcev pri odvzemu iz prometa ter o reguliranju obveznosti na denarnih področjih italijanske lire, nemške marke in pengojev (Slovenija) in na podlagi Navodila za izvajanje valorizacije in za preknjiževanje v dinarje DFJ v zvezi z zamenjavo denarja (Uradni list DFJ, št. 98/45) to je predpisa, ki je veljal v takratnem obdobju, zato niso utemeljene tožbene navedbe, da bi bilo treba glede tega vprašanja v postopku postaviti izvedenca in da bi bilo primerneje uporabiti tečaj, kot izhaja iz publikacije American International Investment Corporation, San Francisko.

Drugotožnica v reviziji, ki jo vlaga zoper 3. točko izreka pravnomočne sodbe, uveljavlja vse revizijske razloge in predlaga, da vrhovno sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni.

Revizija ni dovoljena.

Po določbi 3. odstavka 83. člena ZUS-1 revizija ni dovoljena, če jo vloži oseba, ki zanjo nima pravnega interesa. Vsakdo, ki v upravnem sporu zahteva varstvo svojih pravic ali pravnih koristi, mora namreč ves čas postopka izkazovati pravni interes oziroma pravovarstveno potrebo, kar pomeni, da mora kot verjetno izkazati, da bo ugoditev njegovi zahtevi pomenila zanj določeno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogel doseči oziroma, da bi si v primeru ugoditve izboljšal svoj pravni položaj. Na obstoj pravne koristi mora sodišče paziti po uradni dolžnosti ves čas trajanja upravnega spora, tudi revizijsko sodišče v revizijskem postopku.

V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje obravnavalo tožbo prvotožnice in drugotožnice, s katerima je bila izpodbijana ista odločba tožene stranke. Sodišče prve stopnje je sicer tožbo drugotožnice zavrnilo, vendar je hkrati ugodilo tožbi prvotožeče stranke in odpravilo izpodbijano odločbo. Sprejeta odločitev sodišča prve stopnje tako pomeni tudi največjo korist za drugotožnico, saj je odločba tožene stranke, ki jo je tudi sama izpodbijala s tožbo, v celoti odpravljena. Zato po presoji revizijskega sodišča drugotožeča stranka ne izkazuje pravnega interesa, saj z revizijo ne more doseči zase ugodnejše rešitve oziroma si ne more izboljšati svojega položaja po tožbi, s katero je uveljavljala le odpravo odločbe tožene stranke. Drugotožnica bo lahko v ponovljenem postopku uveljavljala vse svoje ugovore ter po potrebi uporabila vsa pravna sredstva.

Glede na navedeno je Vrhovno sodišče Republike Slovenije revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1.