Jedro

Pritožbeno zavzemanje za protipravno ravnanje prve toženke ni utemeljeno. Izvedenec s področja varnosti in zdravja pri delu A.A. in izvedenec avtomobilske stroke B.B. sta res pojasnila, da bi namestitev varnostne plošče na vrhu lestve preprečila tveganje za zdrs noge v medprostor, vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da opustitev namestitve plošče še ne predpostavlja avtomatsko protipravnega ravnanja prve toženke. Prvostopenjsko sodišče je obrazložilo, da je bila lestev kljub odprtini varna, saj je bila originalen del homologiranega polpriklopnika. Po mnenju pritožbenega sodišča sicer dejstvo, da je neko vozilo (delovno sredstvo) homologirano, v primeru nastanka škodnega dogodka, do katerega pride pri uporabi takšnega vozila (ali njegovega dela), ne izključuje v vsakem primeru možnosti ugotovitve delodajalčeve kršitve pravil o varnem opravljanju dela. Vendar pa je za obravnavani spor ključno, da pravnorelevanten vzrok za škodni dogodek ni bila odprtina na lestvi. V primeru pričakovane ustrezne skrbnosti tožnika do zdrsa noge v odprtino na zgornji prečki lestve sploh ne bi prišlo, kar je bilo obrazloženo že zgoraj v okviru razlogov, iz katerih izhaja, da je za škodni dogodek odgovoren izključno sam.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Tožeča stranka in prva tožena stranka krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da sta toženki dolžni tožniku nerazdelno plačati odškodnino v znesku 71.576,50 EUR, in sicer druga toženka do zneska zavarovalne vsote v višini 45.000,00 EUR, prva toženka pa tudi razliko do 71.576,50 EUR, z obrestmi od dneva vložitve tožbe do plačila. Tožniku je naložilo, da prvi toženki povrne 6.003,63 EUR stroškov postopka.

2.Zoper sodbo se pritožuje tožnik zaradi vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da sodišče ni pravilno upoštevalo vseh relevantnih zakonskih določb, zato je napačno zaključilo, da se je škodni dogodek pripetil zaradi njegove hude malomarnosti. Napačno je razlagalo pravni standard malomarnosti, saj ni pravilno razmejilo med hudo in navadno malomarnostjo. Zmotno je ugotovilo, da naj bi bil način tožnikovega sestopa edini vzrok za škodni dogodek. Prva toženka je ravnala protipravno, saj na lestev ni namestila takšne varnostne plošče, kot je bila nameščena na njenih novejših priklopnikih. Tožnik je ob škodnem dogodku sestopal tako kot vedno, a mu je noga vseeno zdrsnila v zgornji kovinski okvir lestve. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo, ker ni upoštevalo, da noben predpis delodajalcu ne preprečuje namestitve varnostne plošče na lestev. Napačno je ugotovilo, da bi upoštevaje mnenje izvedenca avtomobilske stroke namestitev dodatne varnostne plošče predstavljala "velik konstrukcijski poseg v vozilo". Iz obeh izvedenskih mnenj je razvidna vzročna zveza, saj je nihanje lestve edini možni razlog za zdrs noge v odprtino na vrhu lestve. Sodišče je izvedenski mnenji interpretiralo nepravilno. Izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti, ker so razlogi v nasprotju z izvedenskima mnenjema. Priglaša stroške pritožbe.

3.Prva toženka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške odgovora.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Predmet spora je plačilo odškodnine za nepremoženjsko in premoženjsko škodo, ki je nastala tožniku zaradi nesreče pri delu (prvi odstavek 179. člena Zakona o delovnih razmerjih - ZDR-1; 131. člen Obligacijskega zakonika - OZ). Prvostopenjsko sodišče je tožbeni zahtevek zavrnilo, ker je zaključilo, da niso izpolnjene predpostavke za ugotovitev odškodninske odgovornosti prve toženke. Pritožbeno sodišče s takšno presojo soglaša.

6.Iz izpodbijane sodbe izhaja, da se je škodni dogodek pripetil, ko je tožnik po lestvi sestopal s polpriklopnika1. Kot je izpovedal, je do dneva škodnega dogodka po tej lestvi sestopil že stotisočkrat (rutinska naloga). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je do škodnega dogodka prišlo zato, ker je pri sestopanju ravnal nezbrano in ni posvetil zadostne pozornosti postavitvi noge na prečko lestve (izrazit odklon od skrbnosti, ki se pričakuje od vsakega povprečno skrbnega človeka). Zaključilo je, da je tožnikovo hudo malomarno ravnanje edini pravnorelevantni vzrok za škodni dogodek.

7.Presoji, da se je škodni dogodek pripetil zaradi hude malomarnosti tožnika, pritožba nasprotuje s trditvijo, da sodišče prve stopnje ni pravilno upoštevalo vseh relevantnih pravnih pravil, in sicer 179. člena ZDR-1 o odškodninski odgovornosti delodajalca, 131. in nadaljnjih členov OZ o odškodninski odgovornosti, 5. do 17. člena ter 37. in 38. člena Zakona o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD-1), ki opredeljujejo dolžnost delodajalca zagotoviti varnost in zdravje delavcev v zvezi z delom ter 9. člena Pravilnika o varnosti in zdravju pri uporabi delovne opreme. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da zgolj pritožbeno naštevanje citiranih določb zakonov in pravilnika ter povzemanje njihove vsebine ne predstavlja ustreznega izpodbijanja konkretno ugotovljenih dejstev, na katere je sodišče prve stopnje oprlo zaključek o hudi malomarnosti tožnika.

8.Po pritožbenem očitku je sodišče prve stopnje zgrešeno pojmovalo pravni standard malomarnosti, saj ni pravilno razločilo med hudo in navadno malomarnostjo. V izpodbijani sodbi je presoja o hudo malomarnem ravnanju tožnika oprta na naslednja dejstva, ki tudi po oceni pritožbenega sodišča utemeljujejo zaključek o obstoju te stopnje malomarnosti. Prva toženka je tožnika poučila o pravilni uporabi (zložljive, na vozilo pritrjene) lestve, česar pritožba ne prereka. Tožnik je bil izkušen delavec, ki je to lestev pri delu uporabljal že več let in je bil seznanjen z njeno konstrukcijo oziroma lastnostmi, vključno z odprtino na vrhu lestve (znotraj kotnih profilov lestve). Uporaba (vsake) lestve, še posebej pri sestopanju, zahteva, da uporabnik pazi na ravnotežje ter zavestno in skrbno postavi nogo na prečko. Že povprečno skrben delavec, zlasti pa izkušen delavec kot je bil tožnik, bi se zdrsu noge v omenjeno odprtino zlahka izognil s pazljivostjo, ki jo je dolžan prilagoditi poznani mu lastnosti delovnega sredstva (v tem primeru odprtini). Kljub vsem tem okoliščinam je tožnik pri sestopanju dne 9. 10. 2020 opustil potrebno skrbnost (ni bil dovolj pozoren pri postavitvi noge), s čimer je zakrivil škodni dogodek.

9.Pritožba sicer trdi, da je tožnik na dan škodnega dogodka sestopal tako kot vedno dotlej, vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da v primeru, če bi to držalo, do škodnega dogodka ne bi prišlo. Tožnik je v izpovedi poudaril, da je v štirih letih dela pri prvi toženki po tej lestvi sestopil že stotisočkrat. Očitno je pri tem ravnal s pričakovano stopnjo skrbnosti, saj iz prvostopenjske sodbe izhaja, da se v večletni rabi lestve ni pripetil na njej noben škodni dogodek (razen obravnavanega). Prvostopenjski presoji, da je bila lestev ob pravilni uporabi, o kateri je bil tožnik poučen, in ustrezni skrbnosti delavca za uporabo varna, nenazadnje pritrjuje tudi ugotovitev, da tožnik ni nikoli obvestil prve toženke o neprimernosti in nevarnosti lestve, ki ju zatrjuje v tem sporu (52. člen ZVZD-1), torej tudi z lastnega izkustvenega vidika lestve ni štel za delovno sredstvo, ki bi bilo nevarno ali drugače neustrezno za sestopanje.

10.Sodišče prve stopnje ni ugotovilo krivdne odgovornosti prve toženke, ki jo je tožnik utemeljeval s tem, da bi morala na odprtino na vrhu izvlečne lestve polpriklopnika namestiti dodatno ploščo, s katero bi odprtino prekrila. Pritožba se ne strinja, da je bilo tožnikovo ravnanje edini vzrok za škodni dogodek. Vztraja, da je prva toženka ravnala krivdno oziroma protipravno (kršitev 45. člena ZDR-1, 5. do 17. člena ter 37. in 38. člena ZVZD-1, 9. člena Pravilnika o varnosti in zdravju pri uporabi delovne opreme). Utemeljuje, da je po nakupu novejših priklopnikov vedela, da imajo ti na vrhu lestve nameščeno aluminijasto ploščo, a kljub temu ni namestila takšne plošče tudi na polpriklopnik, ki ga je vozil tožnik, s čimer bi preprečila nastop škodnega dogodka.

11.Pritožbeno zavzemanje za protipravno ravnanje prve toženke ni utemeljeno. Izvedenec s področja varnosti in zdravja pri delu A.A. in izvedenec avtomobilske stroke B.B. sta res pojasnila, da bi namestitev varnostne plošče na vrhu lestve preprečila tveganje za zdrs noge v medprostor, vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da opustitev namestitve plošče še ne predpostavlja avtomatsko protipravnega ravnanja prve toženke. Prvostopenjsko sodišče je obrazložilo, da je bila lestev kljub odprtini varna, saj je bila originalen del homologiranega polpriklopnika. Po mnenju pritožbenega sodišča sicer dejstvo, da je neko vozilo (delovno sredstvo) homologirano, v primeru nastanka škodnega dogodka, do katerega pride pri uporabi takšnega vozila (ali njegovega dela), ne izključuje v vsakem primeru možnosti ugotovitve delodajalčeve kršitve pravil o varnem opravljanju dela. Vendar pa je za obravnavani spor ključno, da pravnorelevanten vzrok za škodni dogodek ni bila odprtina na lestvi. V primeru pričakovane ustrezne skrbnosti tožnika do zdrsa noge v odprtino na zgornji prečki lestve sploh ne bi prišlo, kar je bilo obrazloženo že zgoraj v okviru razlogov, iz katerih izhaja, da je za škodni dogodek odgovoren izključno sam.

12.Pritožba neutemeljeno očita zmotno uporabo materialnega prava, ker sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da noben predpis delodajalcu ne preprečuje namestitve varnostne plošče preko odprtine lestve, ki je sestavni del homologiranega polpriklopnika. Četudi to drži, ni ključnega pomena za spor, saj pravnorelevanten vzrok za škodni dogodek ni bila odprtina na lestvi. Iz enakega razloga ni odločilnega pomena niti pritožbena navedba, da so bile na lestvah kasneje kupljenih novejših modelov priklopnikov nameščene varnostne plošče, niti pritožbeno izpodbijanje prvostopenjske ugotovitve, da bi upoštevaje mnenje izvedenca avtomobilske stroke namestitev dodatne varnostne plošče predstavljala "velik konstrukcijski poseg v vozilo".

13.Pritožnik navaja, da je vztrajal pri krivdni odgovornosti prve toženke tudi zato, ker je sestop s tovornjaka potekal v okoliščinah povečane nevarnosti (ritenski sestop na gibajoči lestvi); poudarja, da iz obeh izvedenskih mnenj izhaja vzročna zveza, saj je nihanje lestve edini možni razlog za zdrs noge v odprtino na vrhu lestve. Pritožbene navedbe niso utemeljene. Iz izvedenskih mnenj ne izhaja, da je nihanje lestve edini možni vzrok za škodni dogodek. Izvedenec A.A. je pojasnil drugače, in sicer da pri sestopu na najvišjo (prvo) prečko lestve lahko ta zaniha ali ne, odvisno tudi od pravilnosti sestopa. Da je bil tožnik o pravilni uporabi lestve poučen, je pritožbeno sodišče že obrazložilo. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da prvi toženki ni nikoli omenil problematičnosti sestopa zaradi nihanja lestve. Tudi v izpovedi v zvezi z opisom nastanka utrpelega škodnega dogodka ni omenil zanihanja lestve. Glede na vse navedeno ni utemeljeno pritožbeno zavzemanje, da je bilo nihanje lestve razlog za škodni dogodek.

14.Pritožbeno zatrjevanje, "da so zaključki izvedencev v nasprotju z ugotovitvami izvedencev, ter so torej strokovno pravilni", je nerazumljivo. Pritožba nadalje navaja, da je sodišče prve stopnje izvedenski mnenji interpretiralo nepravilno, zaradi česar naj bi zmotno ugotovilo dejansko stanje. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da izseki iz izvedenskih mnenj, ki jih izpostavlja pritožba, ne vplivajo na drugačno odločitev o sporu (kar bo natančneje obrazloženo v nadaljevanju). Prav tako neutemeljeno je pritožbeno uveljavljanje, da izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti, ker naj bi bili razlogi v nasprotju z izvedenskima mnenjema. Ta očitek ne predstavlja kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki jo uveljavlja pritožba. Usmerjen je v izpodbijanje dejanskega stanja, a je bilo tudi to o odločilnih dejstvih ugotovljeno pravilno.

15.Pritožba izpostavlja naslednje izseke iz izvedenskega mnenja A.A., ki pa ne vplivajo na drugačno odločitev o sporu. V točki 5 mnenja je navedel, da obstoj potrdila o ustreznosti polpriklopnika še ne potrjuje, da ima tudi lestev (kot njegov sestavni del) lastnosti za varno sestopanje, v točki 8 pa, da ne obstaja dokazilo, da sta bila tudi lestev in varnostni trak ustrezna. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da izostanek posebnih (pisnih) dokazil o teh dejstvih ni ključen za presojo, saj je dokazni postopek potrdil, da pravnorelevanten vzrok za škodni dogodek ni bila odprtina na lestvi. Iz enakega razloga ne more biti ključno mnenje izvedenca v točki 10, da nameščena varnostna plošča izključuje zdrs noge v odprtino. Kot je bilo že obrazloženo, ga povsem izključuje tudi dovolj skrbno ravnanje uporabnika. Nadalje iz točke 7 mnenja izhaja, da o tem, na kakšen način se sestopa po lestvi, prva toženka ni odločila, pa bi morala. Kot je bilo že obrazloženo, je bil glede na neprerekano prvostopenjsko ugotovitev tožnik poučen o pravilni uporabi lestve. Neobstoj pisnega navodila še ne pomeni, da ni bil ustrezno poučen (kakor izhaja iz trditev prve toženke in izpovedi direktorja, je bil poučen ustno). Pritožbeno izpostavljanje mnenja izvedenca v točki 9, da je čevelj, ki ga je nosil tožnik, lahko zdrsnil v odprtino (upoštevaje velikost čevlja in odprtine, ki meri 13 cm x 35 cm), ni pomembno, saj je sodišče prve stopnje pri odločitvi upoštevalo tožnikovo trditev, da mu je v škodnem dogodku noga zdrsnila v odprtino. Ker izvedeni dokazi niso potrdili, da bi prva toženka morala v izogib protipravnemu ravnanju dograditi vrh lestve z aluminijasto ploščo, je neutemeljeno pritožbeno izpostavljanje točke 12 mnenja, v kateri je izvedenec (splošno) ugotovil, da je delodajalčeva dolžnost, da se delovno opremo pravilno vgradi in uporablja, prav tako pa tudi točke 16, v kateri je izvedenec pojasnil, da noben varnostni predpis delodajalcu ne preprečuje namestitve varnostne plošče na polpriklopnik. Do tega, zakaj obstoj odprtine na lestvi in možnost zanihanja lestve ob sestopu (v zvezi s tem se pritožba sklicuje na točke 13, 14 in 15 mnenja) glede na vse ugotovljene okoliščine nista bila pravnorelevanten vzrok za škodni dogodek, se je pritožbeno sodišče opredelilo že zgoraj.

16.Neutemeljeno je pritožbeno sklicevanje na judikate Pdp 683/2015, Pdp 996/2016, Pdp 340/2017 in Pdp 336/2021. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bilo v njih obravnavano drugačno dejansko stanje, pritožba pa tudi ne obrazloži, zakaj naj bi bila v njih sprejeta stališča pomembna za ta spor.

17.Glede na vse obrazloženo je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine utemeljeno zavrnilo, saj pravilno ni ugotovilo obstoja predpostavk za krivdno (ali objektivno) odškodninsko odgovornost prve toženke (131. člen OZ).

S pritožbo uveljavljani razlogi niso utemeljeni, prav tako pa niso podani razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Pritožbo je zato zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

Tožnik in prva toženka krijeta sama svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP). Tožnik s pritožbo ni uspel (prvi odstavek 154. člena ZPP). Odgovor prve toženke na pritožbo ne predstavlja potrebnega stroška za pravdo, saj ni pripomogel k odločitvi pritožbenega sodišča (prvi odstavek 155. člena ZPP).

-------------------------------

1Iz 14. točke izvedenskega mnenja A.A. izhaja, da je razdalja od tal kesona, s katerega je sestopal tožnik, do pohodne površine, na katero naj bi sestopil, znašala 115 cm.